Jedro

Jašek z ročajem, ki gleda iz zemlje, tako sam po sebi sicer ni nevarna stvar, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nastanka škode v smislu poškodbe tožnikovega desnega komolca prišlo zaradi padca na ta nezavarovani del jaška, podana pa je tudi vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem (nezavarovanjem ročaja jaška) zavarovanke tožene stranke, kar med pravdnima strankama niti ni sporno.

Nezaščiten ročaj jaška pomeni protipravnost ravnanja upravljalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 369,90 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 513/2014 z dne 23. novembra 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Tožena stranka Zavarovalnica ... je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki T. M., .... plačati znesek 4.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2014 dalje do plačila. II. Tožena stranka Zavarovalnica ... je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki T.M.u,.. povrniti pravdne stroške v znesku 1.266,68 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. III. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadaljnjih 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2014 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je mld. tožnik poškodoval dne 26. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval zaradi tega, ker je padel na ročaj jaška, ki ni bil zavarovan, zato je sodišče prve stopnje toženkini zavarovanki očitalo neskrbnost oz. neustrezno zavarovanje tega ročaja in s tem odgovornost za nastanek škode tožniku. Jašek z ročajem, ki gleda iz zemlje sam po sebi sicer ni nevarna stvar, nevaren pa je postal zaradi tega, ker ni bil ustrezno zavarovan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravljala s tem jaškom Občina Š.., ki je s tem aktivno legitimirana. Sodišče je ugotovilo, da je tako podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za nastanek škode v smislu poškodovanega tožnikovega desnega komolca ter vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem (nezavarovanja ročaja jaška) zavarovanke tožene stranke, ki med pravdnima strankama niti in sporna (člen 131/I OZ). Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Nato mu je določilo pravično denarno odškodnino na podlagi določb člena 179 OZ in sicer na podlagi mnenja izvedenca sodne medicine. Predhodno je še ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, kajti glede na mnenje izvedenca so se poškodbe tožnika stabilizirale do te mere, da je bilo mogoče določiti obseg posledic oz. oceniti funkcionalno stanje desnega komolca šele dne 30. 4. 2012, tožnik pa je tožbo vložil znotraj objektivnega in subjektivnega roka, saj je tožbo vložil 29. 3. 2014. Nato je ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom končnega dela desne nadlahtnice nad obema grčama v komolcu kar je zlom tipa II. b oz. III. Ugotovilo je, da je tožnik trpel telesne bolečine in neugodnosti, zato mu je iz tega naslova prisodilo 3.300,00 EUR, nadalje je ugotovilo, da je utrpel hud primarni strah in hud sekundarni strah, zato mu je iz tega naslova prisodilo 600,00 EUR, iz naslova skaženosti mu je prisodilo 500,00 EUR, saj je pri tožniku ostala atrofična, svetla brazgotina na robu komolca. Zahtevek iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Skupaj je tako tožniku prisodilo 4.400,00 EUR. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti in je pri tem uporabilo določbo člena 299 OZ. Tožnik je zahteval negmotno škodo od dne 16. 5. 2014, to je po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev, določenega v njegovem predpravdnem odškodninskem zahtevku z dne 5. 5. 2014. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, kajti Občina Š. je prenesla upravljanje javnih površin na Krajevno skupnost Š.. Prav tako je mnenja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo o solidarni odgovornosti zavarovanca tožene stranke zaradi tega, ker MS Š.. ni izpolnila odškodninskega zahtevka v roku, ki ga je dala tožeča stranka, kar je pravno zmotno. Tožeča stranka je izigravala institut subsidiarnega poroštva, kajti krajevna skupnost ni odklonila, še manj pa zavrnila zahtevek, podan s strani tožeče stranke. Glede spornih okoliščin zatrjevanega dogodka, kraja, vzroka in načina poškodovanja tožena stranka v pritožbi navaja, da ji ni očitati nikakršne protipravnosti glede organiziranja službe, KS je zadolžena za vzdrževanje cest oz. javnih površin. Pločnik je bil primerno vzdrževan in na njem ni bilo nobenega peska. Sodišče prve stopnje pa je sicer ugotovilo, da je glavni razlog za nastanek poškodbe tožeče stranke to, da je ob padcu z roko tožnik udaril na ročaj jaška in je sodišče prve stopnje odgovornost zavarovanca tožene stranke našlo v tem, da ni ustrezno poskrbel za zavarovanje ročaja jaška. Sodišče prve stopnje sámo ugotavlja, da je predmetni jašek del kabelske kanalizacije telekomunikacijskega omrežja v uporabi javne družbe T. d.o.o. Ker pa leži na javni površini, ki je javno dobro se svoje odgovornosti ne more rešiti s tem, da je del javne površine prenesla v uporabo v gospodarski družbi, in v tej zvezi v pritožbi navaja, da sodba v tem delu ni obrazložena. Tožena stranka nato izrecno izpostavlja, da sam obstoj kovinskega ročaja, kot je razvidno iz fotografij v spisu, ko se je le ta minimalno nahajal izven zemlje in ni bil rahlo, kot je zapisalo sodišče, ampak precej oddaljen od pločnika, in je bil precej oddaljen od pločnika, po katerem je hodil in nato padel tožnik, ko se je torej nahajal izven območja na travnati površini, zato nikakor ne more sam po sebi predstavljati protipravnega ravnanja ali opustitve, niti ni mogoče v zvezi z njim očitati nepravilne zaščitenosti, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Gre za manjši in le malo, iz zemlje izstopajoč ročaj, ki je potreben za dvigovanja jaška. Sodišče pa ni ugotovilo, kakšna zaščita bi bila potrebna in kakšna zaščita bi preprečila poškodbo. Zaključek sodišča prve stopnje je tako prestrog do zavarovanca tožene stranke in sodišče uveljavlja neživljenjske in prehude zahteve glede dolžnosti in obveznosti v zvezi z upravljanjem javnega dobra. V pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral. Tožnik je šele v vlogi z dne 22. 3. 2017, na podlagi nekih novih navedb dopolnil svojo trditveno podlago glede zaključenega zdravljenja, kajti sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku, določilo novega izvedenca mag. Andreja Aleša. Vztraja, da je bil njen ugovor glede zastaranja utemeljen. Izvedenec prof. dr. Ivan Janez Prinčič je namreč ugotovil, da je bilo zdravljenje zaključeno do te mere, da je bilo mogoče določiti obseg posledic že 21. 9. 2011, tožba pa je bila vložena po izteku subjektivnega zastaralnega roka treh let od tega datuma in je tako zahtevek zastaral. Pritožbo podaja tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, prav tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje povsem korektno in pravilno zavzelo stališče, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Svoje razloge je pravilno pojasnilo sodišče v točkah 36., 37. in 38. sodbe. Tožeča stranka je namreč večkrat poskušala od Mestne skupnosti Š. pridobiti odgovor na njen odškodninski zahtevek, vendar je Mestna skupnost Š. pojasnila, da nima sredstev, da bi poravnala odškodnino. Tako tožena stranka tudi sama ugotavlja, da se za nastop subsidiarnega poroštva ne zahteva, da bi moral oškodovanec najprej tožiti primarnega zavezanca. Glede ugovora zastaranja pa tožeča stranka navaja, da je zdravljenje potekalo od 26. 5 2011 do 28. 9. 2011 in da je v času od 20. 7. 2011 do 28. 9. 2011 opravil tožnik 14 fizioterapij. Prav tako je pojasnil, da je imel kontrolne preglede še dne 30. 4. 2012, kajti tožeča stranka je imela komolec nad radialnem kondilom rahlo zadebeljen, del komolca pa je bila omejena. Aktivno zdravljenje je bilo zaključeno z zadnjo opravljeno fizioterapijo dne 28. 9. 2011, tej pa so sledili še kontrolni pregledi. Tožeča stranka je tako tožbo vložila znotraj triletnega zastaralnega roka in je ugovor tožene stranke, da je terjatev zastarala, neutemeljen. Izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. Prinčiča je bilo nejasno in nepopolno, zato je sodišče prve stopnje pravilno imenovalo še drugega izvedenca. Ta izvedenec pa je ustrezno pojasnil, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno. Glede in kraja in vzroka in načina poškodovanja je po mnenju tožeče stranke sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter je sodba v tem delu tudi korektno in ustrezno obrazložena. V tej zvezi tožena stranka ne more biti uspešna s trditvami, da bi v primeru zdrsa na pločniku, šlo za padec na mestu. Sporni ročaj se nahaja neposredno ob pločniku in je povsem življenjsko in logično, da bi v primeru zdrsa tožnik lahko udaril ob sporni ročaj. Tožnik je zdrsnil na pesku, vendar je vzrok za njegovo poškodbo ravno ta, nezaščiten ročaj. Sodišče je tudi obrazloženo in pravilno pojasnilo, zakaj prenos uporabe oz. upravljanja ne more preprečiti oz. otežiti oškodovanca, da doseže povrnitev škode, ki jo je utrpel na javni površini v upravljanju občine. Tožena stranka ni niti zatrjevala, na kakšni podlagi, in v kakšnem obsegu lahko T. d.o.o. sploh uporablja jašek, pokrov, ročaj itd. Sicer pa tožena stranka niti ne zanika, da padec na ta ročaj lahko povzroči hude poškodbe ali da se ročaja sploh ne bi dalo zavarovati tako, da do poškodbe ne bi prišlo. Sodišče ni sicer posebej navedlo, kakšna zaščita je potrebna, glede na to, da je pa splošno znano dejstvo, da kovinski ročaj v zemlji ne povzroča poškodb ob padcu na to površino, medtem ko kovinski ročaj, ki gleda iz zemlje lahko povzroči hude poškodbe ob padcu na to površino. Tožeča stranka meni, da tožena stranka neutemeljeno temu nasprotuje. Očitki, da bi do poškodbe prišlo tudi v primeru zavarovanja ročaja, niso utemeljeni. V konkretnem primeru zavarovanka tožene stranke kot lastnica zemljišča jaška in ročaja ni poskrbela za to, da ročaj ne bi bil postavljen tako, da ne bi gledal - štrlel iz zemlje, zato odgovarja za škodo, ki nastane mimoidočim, ker kot lastnik ni poskrbela za to, da bi se preprečil nastanek škode. Tožeča stranka zato vztraja, da v predmetni zadevi obstoji odgovornost zavarovanca tožene stranke, in da je potrebno pritožbo v celoti zavrniti. Mnenja je tudi, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljen pritožbeni ugovor o neobstoju pasivne legitimacije zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v razlogih za nastanek poškodbe tožnika navedlo, da so poškodbe nastale zaradi tega, ker je tožnik padel na nezavarovan ročaj jaška in je s tem zavarovanec odgovoren za nastanek škode. Iz mnenja izvedenca geodetske stroke izhaja, da se jašek nahaja na parc. št. .. k.o.. Š, ki predstavlja javno dobro, začasni upravljalec pa je Občina Š. Iz katastra javne gospodarske infrastrukture je razvidno, da je jašek A del kabelske kanalizacije telekomunikacijskega omrežja, v upravljanja zavarovanca gospodarske javne službe T....Sodišče prve stopnje je v točki 45. obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da upravljalec javnih površin ne more biti, s prepustitvijo uporabe javne površine za druge namene prost obveznosti nasproti oškodovancu. Prav tako tožena stranka niti ni zatrjevala, na kakšni podlagi je lahko T. d.o.o sploh uporablja sporni jašek. Položaj uporabnikov javnih površin zaradi porazdelitve pristojnosti in obveznosti v zvezi s prepustitvijo uporabe dela javne površine v smislu jaškov za telekomunikacije družb, med občino in njenimi pogodbenimi partnerji, ne sme biti zaradi tega ogrožen niti otežen. Zato se uporabniku vsebina samih dogovorov glede takšne uporabe javne površine ne tiče in velja kot del notranjega razmerje med upravljalcem javne površine Občine Š. in njenim partnerjem. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavzelo stališče, da prenos uporabe oziroma upravljanja s tem jaškom ne more preprečiti oz. otežiti oškodovancu, da doseže povrnitev škode, ki jo je utrpel na javni površini v upravljanju občine. Tako v razmerju do tožnika kot oškodovanca, tožena stranka s takšnim ugovorom ne more uspeti in odločitev sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke je tudi iz tega razloga materialnopravno pravilna. Pravilno pa je tudi sodišča prve stopnje ugotovilo obstoj subsidiarne odgovornosti tožene stranke in je to pravilno in obširno obrazložilo v svoji obrazložitvi in sicer v točki 37, katero sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot del pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne materialnopravno odločitev o pasivni legitimaciji tožene stranke. Ugovor pasivne legitimacije, podan ponovno v pritožbi z istimi razlogi kot v odgovoru na tožbo tako ni utemeljen.

6. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki jo podaja glede spornih okoliščin zatrjevanega dogodka, to je kraja, vzroka in načina poškodovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zatrjeval in dokazal, da je odgovornost zavarovanke tožene stranke zaradi škode, ki mu je nastala, ko je tožnik padel na kovinski ročaj jaška in zaradi tega utrpel hujšo poškodbo, kot bi jo sicer, oziroma je utrpel poškodbo, ki je sicer ne bi, podana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik poškodoval zaradi tega, ker je padel na ta ročaj, ki je bil delno v zemlji, delno pa je gledal iz nje in je bil le rahlo oddaljen tako od roba pločnika, kot tudi od samega pokrova jaška. Sodišče je na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožnice A. M. ter prič J. M. in M. V. zaključilo in ugotovilo, da je tožniku zdrsnilo na manjši količini peska, ki se je takrat nahajal na pločniku in ne iz kakšnega drugega vzroka (zdrs na robu pločnika), ki ga toženi stranki tudi ni uspelo dokazati. Kraj in način poškodovanja je tako sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik padel zaradi zdrsa na robu pločnika in sicer je padel v smeri proti kanalizacijskemu jašku. Iz fotografije, v katero je vpogledalo sodišče prve stopnje, pa je razvidno, da je ta jašek oddaljen od roba pločnika okoli 30 cm, kar pomeni, da držijo trditve tožeče stranke, da je tožnik lahko padel in udaril z ramo ta kovinski del jaška in se je zaradi tega padca na ta del jaška telesno poškodoval. 7. Nadalje pritožnica v pritožbi navaja, da kovinski ročaj jaška nikakor ne more sam po sebi prestavljati protipravnega ravnanja ali opustitve, niti ni mogoče v zvezi z njim očitati zavarovancu nepravilne zaščitenosti, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Nato še navaja, da tožeča stranka ni navedla, sodišče pa ni ugotovilo, kakšna zaščita bi bila potrebna, da bi se škoda preprečila. Te pritožbene trditve niso utemeljene. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke v subjektivnem smislu, saj ni bil kovinski ročaj, ki je del kanalizacijskega pokrova ustrezno zavarovan, bil je tudi zelo slabo viden, še zlasti zaradi rjaste barve. Teh konkretnih tožbenih navedb pa tožena stranka nato v svojem odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah ni substancirano prerekala. Zato takšnega pritožbenega ugovora ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku (člen 337 ZPP). Zato veljajo kot neprerekane trditve tožeče stranke, katere je nato sodišče prve stopnje povzelo v sodbo, da je toženkini zavarovanki očitati neskrbnost oz. neustrezno zavarovanje tega ročaja in je s tem podana odgovornost za nastanek škode tožniku, ki je na ročaj padel. Jašek z ročajem, ki gleda iz zemlje, tako sam po sebi sicer ni nevarna stvar, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nastanka škode v smislu poškodbe tožnikovega desnega komolca prišlo zaradi padca na ta nezavarovani del jaška, podana pa je tudi vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem (nezavarovanjem ročaja jaška) zavarovanke tožene stranke, kar med pravdnima strankama niti ni sporno. Tako je zaključilo sodišče prve stopnje, zato ker tožena stranka ni substancirano prerekala očitka protipravnosti iz tožbenih navedb, katere je nato tudi povzelo sodišče prve stopnje v razloge za krivdno odgovornost. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena, ko navaja, da ni zavarovanka tožene stranke ravnala protipravno. Protipravnost je podana v tem, da tožena stranka ni ustrezno zavarovala kovinskega ročaja jaška, na katerega je nato z roko udaril tožnik in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je ravno zaradi tega, ker je iz zemlje izstopal ta kovinski del jaška, tožnik tudi telesno poškodoval. 8. V zvezi z ugovorom zastaranja, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZPP postavilo novega izvedenca medicinske stroke in sicer prim. mag. A. A.. Sodišče druge stopnje pa zaključuje, da s takšnim ravnanjem sodišča, ki je svojo odločitev, zakaj je postavilo novega izvedenca konkretno materialnopravno pravilno obrazložilo, ni kršilo pravice tožeče stranke, katero uveljavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku in sicer s sklepom z dne 6. septembra 2017 sklenilo, da zato, ker je izvedensko mnenje prof. dr. P. med sabo v osnovi in v dopolnitvi nasprotujoče, določilo novega izvedenca, kajti ta izvedenec je bil razrešen kot izvedenec medicinske stroke in tako ni bilo več podlage za njegovo ustno zaslišanje. Zato je sodišče prve stopnje angažiralo drugega izvedenca, na katerega mnenje je tudi oprlo odločitev o tem, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral. Odločitev sodišča prve stopnje je tako procesnopravno pravilna in temelji na določbi člena 254 ZPP. Mnenje tega izvedenca pa je bil informativni dokaz za tožečo stranko, da je lahko podala nove trditve o končanju zdravljenja tožnika. To je tudi zaključilo sodišče v 73. točki obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik bil po presoji sodišča nedvomno seznanjen z vsemi informacijami za vložitev odškodninskega zahtevka, najpozneje do 30. 4. 2012, ko je bilo glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke prim. mag. A. A. dr. med., njegovo zdravstveno stanje v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom stabilizirano do te mere, da je bilo mogoče določiti obseg posledic oz. oceniti funkcionalno stanje desnega komolca (čeprav še tudi ob tem datumu gibljivost v komolcu ni bila popolna, saj je bil upogib zavrt do 13,3 %, vendar pa je bilo možno pričakovati v nadaljevanju poteka izboljšane gibljivosti, predvsem pa ni bilo mogoče več pričakovati dodatnih informacij). Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da se je triletni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ za zastaranje iz obravnavanega škodnega dogodka izvirajoče odškodninskega zahtevka iztekel najkasneje 1. 5. 2015. Tožnik pa je vložil tožbo že 26. 9. 2014, torej pravočasno, znotraj navedenega zastaralnega roka.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega teka zakonskih zamudnih obresti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 299 OZ. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zamuda nastopila že z dnem predložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka toženi stranki (7. 5. 2014), kar pomeni, da bi bil tožnik že s tem dnem upravičen do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo. Ker pa tožnik uveljavlja zakonsko zamudne obresti kasneje je sodišče prve stopnje presodilo, da je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2014 dalje do plačila.

10. Sodišče druge stopnje je opravilo še uraden preizkus višine prisojene odškodnine, kajti tožena stranka same višine v pritožbi izrecno ni izpodbijala. Odškodnina je prisojena po členu 179 OZ in ne odstopa od že prisojenih odškodnin za podobne primere.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka 131. člena OZ glede podlage odgovornosti tožene stranke, določbo člena 179 OZ pa glede višine prisojene pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, kot jih uveljavlja pritožba, niti ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člena 154/I ZPP in člen 155 ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zv. s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/I OT) v znesku 283,20 EUR, kar skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov, ob upoštevanju 22 % DDV znaša skupaj 369,90 EUR. Te pritožbene stroške mora povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.