Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
I.Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.
II.Pritožba oškodovanca B. B. se zavrže kot nedovoljena.
1.Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 40905/2024 z dne 18. 3. 2026 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
2.Zoper sodbo sta se pritožila:
-zagovornik obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje;
-oškodovanec z laično pritožbo zoper sklep (pravilno: sodbo) v celoti zaradi "kršenja vseh človeških pravic Evropske unije", brez končnega predloga pritožbenemu sodišču.
3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba obdolženkinega zagovornika utemeljena, pritožba oškodovanca pa ni dovoljena.
K pritožbi obdolženkinega zagovornika:
4.Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav ima, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališča obrambe o oškodovančevem poplačilu v izvršilnem postopku ter obsegu tega poplačila, in tako ni ugotavljalo, ali je bil oškodovanec v izvršilnem postopku v celoti poplačan. Obdolženka je namreč v zagovoru in njegovi dopolnitvi zatrjevala, da je bil oškodovanec v predmetnem izvršilnem postopku že v celoti poplačan, zato ga s svojim ravnanjem ni oškodovala. Pri tem se je sklicevala na javno dražbo poleti leta 2020, kjer je oškodovanec kupil vse nepremičnine v njeni lasti in lasti njene hčerke C. C. (dolžnic v izvršilnem postopku), s čimer je bil poplačan celo v večjem obsegu kot je znašala njegova terjatev do dolžnic. V potrditev svojih navedb je izpostavila sklep Okrajnega sodišča na Ptuju o poplačilu upnika z dne 18. 8. 2023. Obramba obdolženke se je tudi v zaključnih besedah v dneh 25. 11. 2025 in 18. 3. 2026 sklicevala na podatke relevantnega izvršilnega postopka o tem, da je bil oškodovanec v tej zadevi v celoti poplačan z drugim premoženjem obdolženke (nepremičninami), in ob tem pravilno izpostavila oškodovanje upnika kot konstitutivni element kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena KZ-1.
5.Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda. Pri tem je potrebno upoštevati, da kaznivo dejanja po drugem odstavku 223. člena KZ-1 ni podano takrat, ko se lahko oškodovanec v izvršbi poplača s preostalim storilčevim premoženjem oziroma če storilec dolg poplača kako drugače. Tako je treba vselej preveriti, ali je storilec v trenutku izvršitve svojega ravnanja imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Če namreč storilec odtuji svojo že zarubljeno stvar, ni podano to kaznivo dejanje v primeru, ko se oškodovanec lahko poplača iz druge stvari, katere vrednost zadostuje za plačilo celotnega dolga. Preprečitev plačila ni vezana na posamezni predmet izvršbe, temveč na celotno storilčevo premoženje in možnost uspešnega poplačila iz tega premoženja.
6.V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, ali je obdolženka v trenutku odtujitve inkriminiranega vozila imela še kakšno premoženje, iz katerega bi se oškodovanec lahko poplačal. Dodatno bi se glede na zatrjevanje obrambe o poplačilu oškodovanca z drugim izvršilnim sredstvom (nepremičninami v lasti obdolženke in C. C. moralo ukvarjati z zakonskim znakom dejanske nastale škode. Ker gre za odločilne okoliščine, do katerih se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo, je podana že navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ima vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opisano kršitev odpraviti in skrbno oceniti zakonski znak nastanka dejanske škode oškodovancu. Upoštevati bo moralo podatke izvršilnega postopka I 372/2017, ko je oškodovanec najprej v letu 2017 predlagal izvršbo na obdolženkine nepremičnine, nakar sta bili izvedeni dve javni dražbi (2019 in 2020), upoštevaje dodatno, da je na drugi dražbi oškodovanec dosegel domik vseh nepremičnin njemu, kar je v nadaljevanju vodilo do njegovega celotnega poplačila, ugotovljenega s sklepom o poplačilu 18. 3. 2023. Posebno pozornost bo moralo v konkretni zadevi nameniti vmes predlaganemu nadaljevanju izvršbe z dodatnim predmetom izvršbe, ko je oškodovanec kot drugo izvršilno sredstvo predlagal še obdolženkine premičnine. Pretehtati bo moralo tudi vpliv ustavitve izvršilnega postopka zaradi celotnega oškodovančevega poplačila z nepremičninami na oškodovančevo dejansko premoženjsko oškodovanje.
7.Prav tako bo moralo vzeti v obzir pritožbeno navedbo, da med izvršilnim postopkom ni bila opravljena in tudi ne poskušena prodaja inkriminiranega vozila kakor tudi ne katere koli druge zarubljene premičnine. Pri tem ni šlo za posledico obdolženkinega ravnanja, temveč upoštevaje pojasnilo izvršitelja Č. Č. prodaje zarubljenih predmetov ni odobrilo sodišče. Pritožba v tej zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s smiselnim očitkom protispisnosti, saj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi. V tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje do te okoliščine, prav tako relevantne za presojo nastanka premoženjske škode oškodovancu, sploh opredelilo. O nasprotju med razlogi sodbe in podatki spisa glede tega odločilnega pravno relevantnega dejstva zato ni mogoče govoriti. Zaradi umanjkanja razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe o inkriminiranem ravnanju obdolženke kot vzroku za nezmožnost prodaje zarubljenih predmetov in s tem oškodovanjem upnika v konkretnem izvršilnem postopku pa je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
8.Glede pritožbene trditve o kršitvi kazenskega zakona zaradi odsotnosti oškodovanja upnika v izvršilnem postopku, pri čemer pritožba konkretno ne navede, za katero kršitev iz 372. člena ZKP naj bi šlo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve. S tovrstnimi navedbami pritožba izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bil oškodovanec v predmetni izvršilni zadevi poplačan ali ne, kar pa ne pomeni očitka kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP.
9.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, pri čemer bo ravnalo v skladu z napotili v tem sklepu (tretji odstavek 397. člena ZKP), ob tem pa tudi ugotovilo in skrbno presodilo odločilna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Pozorno bo še na ostale pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi ni moglo ukvarjati, zatem pa bo o zadevi vnovič odločilo, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča.
Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.
K pritožbi oškodovanca:
10.Skladno z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen), oprostilo obtoženca obtožbe (358. člen), sodbo, s katero je sodišča obtoženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških; če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilka (drugi odstavek 63. člena), pa se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen).
11.V konkretnem primeru je oškodovanec dne 6. 6. 2026 vložil pritožbo zoper sklep z dne 18. 3. 2026, ki ga je prejel dne 8. 5. 2026. Kljub poimenovanju, da izpodbija sklep, iz spisovnega gradiva v obravnavani zadevi izhaja, da je navedenega dne oškodovanec prejel izpodbijano sodbo (vročilnica, pripeta k l. št. 191), pri čemer se njegova pritožba tudi vsebinsko nanaša na konkretno sodbo. Oškodovanec glede sodbe v pritožbi izpostavlja številne očitke sodišču prve stopnje o nekorektnem in neobzirnem postopanju ter izpostavlja lastno stisko zaradi inkriminiranega dogodka in predmetnega postopka. Tako se ne pritožuje zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe ali stroških, v zvezi s katerim bi lahko konkretno sodbo, s katero je sodišče obdolženko spoznalo za krivo, izpodbijal. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, da bi državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, zato se oškodovanec zoper sodbo iz uveljavljanih razlogov ne more pritožiti. Pritožbeno sodišče je tako njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (390. člen ZKP).
-------------------------------
1A. Vodičar v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 719-720 in 727.