Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je bilo to takrat, ko je bila terjatev upnika proti singularnemu pravnemu predniku ugotovljena s pravnomočno sodbo, saj se je tožena stranka kot prevzemnik dolga tako zavezala z izjavo o prevzemu dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka kot prevzemnica dolgov LG d.d., ki je z likvidacijo prenehala obstajati, plačati tožnikoma njuni terjatvi, ugotovljeni s sodno poravnavo, ki jo je prvotožnik sklenil z likvidacijsko maso LG d.d., oziroma s pravnomočno sodbo, s katero je drugotožnik uspel v pravdi proti likvidacijski masi LG d.d. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. Z njo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, očitno po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi prve in druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je revizijsko sodišče ugotovilo, da v tej zadevi ne gre za gospodarski spor. To vprašanje je pomembno zaradi odločitve o dovoljenosti revizije proti tistemu delu sodbe druge stopnje, ki se nanaša na prvotožnika. V gospodarskem sporu je namreč po določbi 490. člena ZPP revizija dovoljena samo, če vrednost spornega predmeta presega 5.000.000,00 SIT, te vrednosti pa glavnica v tožbenem zahtevku prvotožnika ne presega. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo po določbah o postopku v gospodarskem sporu očitno zato, ker je menilo, da gre smiselno za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom, kar bi bil gospodarski spor po določbi 6. točke 483. člena ZPP. Vendar pa je spor tekel med tožnikoma (ki sta fizični osebi) in toženo stranko kot prevzemnico dolga likvidacijskega dolžnika. Med prvotožnikom in toženo stranko to torej ni spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim oziroma likvidacijskim postopkom in zato ni gospodarski spor (niti po 6. točki 483. člena niti po kakšni drugi določbi ZPP). Zato je revizija tudi glede sodbe o tožbenem zahtevku prvotožnika dovoljena.

Revizija ni utemeljena.

Edino sporno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali sta terjatvi tožeče stranke proti toženi stranki zastarali ali ne. Sodišči prve in druge stopnje sta se postavili na stališče, da do zastaranja ni prišlo. Obe sta svoje stališče povsem jasno in dovolj obsežno obrazložili (glej zlasti drugi in tretji odstavek obrazložitve na četrti strani sodbe prve stopnje, s katero se je pritožbeno sodišče strinjalo). Zato trditev revidenta, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, od kod izhaja ugotovitev, da sta tožnika šele od pravnomočnosti odločb o ugotovitvi obstoja njunih terjatev dobila možnost terjati toženo stranko, ne drži. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

Revizijsko sodišče soglaša, tako kot pritožbeno sodišče, z razlago izjave tožene stranke z dne 17.11.1992 o prevzemu dolga, kakršno je podalo sodišče prve stopnje. Glede na to, da sta takrat, ko je tožena stranka prevzela dolg, pravdi med tožnikoma kot likvidacijskima upnikoma in LG d.d. kot likvidacijskim dolžnikom že tekli, je izjavo, da bo tožena stranka plačala terjatve, izhajajoče iz tožb likvidacijskih upnikov, treba razumeti tako, da bo plačala te terjatve takrat, ko bodo v pravdah, ki tečejo, ugotovljene. Na tako razlago kaže tudi dejstvo, ugotovljeno v sodbi prve stopnje, da je pooblaščenec tožene stranke na zahtevo pooblaščenca tožnikov toženi stranki za plačilo terjatev že pred zaključkom ugotovitvenih pravd, odgovoril, da bodo vsa plačila opravljena po lastni presoji, ko bodo vse zadeve zaključene (glej zadnji odstavek obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko sta postali sodni odločbi o ugotovitvi obstoja terjatev obeh tožnikov pravnomočni, ker sta šele takrat tožnika lahko uveljavljala svoji terjatvi proti toženi stranki (prvi odstavek 361. člena ZOR) in do vložitve tožbe v tej zadevi terjatvi še nista zastarali. Tožena stranka torej nima prav, ko trdi, da bi tožnika lahko uveljavljala terjatvi proti njej že takoj po zaključku likvidacijskega postopka proti LG d.d., pravdi proti likvidacijski masi pa naj bi nadaljevali samo zato, da bi prišli do poplačila svojih terjatev iz sredstev likvidacijske mase, rezerviranih prav v ta namen. Glede na vsebino izjave o prevzemu dolga sta morala pravdi nadaljevati tudi zato, da sta svoji terjatvi lahko uveljavila proti toženi stranki.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.