Jedro

Iz 24. člena ZKZ ne izhaja, da bi bil za samostojnega podjetnika posameznika po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ določen pogoj, da ima kot glavno dejavnost registrirano kmetijsko dejavnost, temveč le, da ima registrirano kmetijsko dejavnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Zagorje ob Savi, št. 330-104/2007-43 z dne 22. 7. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se odobri pravni posel za pridobitev tam navedenih 28 zemljišč, vse vl. št. ..., po priloženi kupoprodajni pogodbi, ki so jo sklenili: 1. C.C. in 2. D.D. kot prodajalki in 3. A.A. in 4. B.B. kot kupca (I. točka izreka) in da zaznamovane stroške za pooblaščence in prihod na obravnavo trpijo stranke same (II. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta prodajalki organu posredovali ponudbo za prodajo kmetijskih in stavbnih zemljišč pod pogojem, da se prodajajo vsa zemljišča skupaj, torej celotno posestvo. Ponudbo so dali A.A. ter B.B. in tožnica. V prvem postopku je organ glede na uvrstitev vseh ponudnikov po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) na peto mesto, pozval prodajalki na izbiro kupca in, upoštevajoč njuno izbiro, izdal odločbo z dne 8. 10. 2010 in odobril pravni posel, sklenjen med prodajalkama ter kupcema A.A., B.B. Z odločbo z dne 16. 2. 2011 je drugostopni organ to odločbo odpravil in naložil prvostopnemu organu opravo ustne obravnave. Po opravljeni ustni obravnavi ter predloženih dokazilih je organ ugotovil, da je glede na 23. in 24. člen ZKZ predkupna pravica kupcev A.A., B.B. (ta sta uveljavljala predkupno pravico po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ) ta nastopila z dnem oprave preizkusa znanja o kmetijstvu, tj. 2. 3. 2007. Tožnica je od 12. 2. 2007 registrirana za zelenjadarstvo z glavno dejavnostjo pod šifro 01.120 Pridelava vrtnin, okrasnih rastlin, semen sadik, pred tem je imela registrirano dejavnost Tekstilna dejavnost, zelenjadarstvo. Odločba o izpolnjevanju pogojev kmeta samostojnega podjetnika posameznika je bila tožnici izdana 9. 5. 2007, na podlagi dejstev, ki so obstajala na dan vložitve vloge in ne na dan podaje ponudbe. Ob sprejemu ponudbe je tožnica razpolagala s 3,8858 ha zemljišč, sprememba GERK in najemna pogodba, ki izkazujeta večje pridelovalne površine, pa sta datirani 27. 12. 2006, kar ni možno upoštevati za leto 2006. Po podatkih Kmetijsko-gozdarske zbornice je za pridelavo z računi prikazane prodaje vrtnin potrebno od 4,7752 ha do 3,9210 ha zemljišč. Iz predloženih računov je razvidno, da znašajo skupni prihodki iz poslovnega izida za leto 2006 10.243.583 SIT. Ob upoštevanju srednje vrednosti doseženih pridelkov na tem območju bi bilo treba 4,2511 ha obdelovalnih površin za ustrezno pridelavo. Iz zahtevka za neposredna plačila za leto 2006 je razvidno, da je imela tožnica v lastni pridelavi vrtnine na 2,15 ha, kar predstavlja 50,5 % površin v lastni pridelavi od celotne, ki je potrebna za doseganje količine pridelkov, ki so bili prodani. Glede na znesek prodaje znaša 50,5 % 5.030.047,05 SIT, kar ne dosega 50 % vseh prihodkov, ki so prikazani v poslovnem izidu, ki znaša 10.243.583 SIT. Tožnica tako v letu 2006 ni dosegla pogojev za predkupnega upravičenca kot samostojni podjetnik kmet posameznik. Organ je torej ugotovil, da ob sprejemu ponudbe nobena od strank ni izpolnjevala pogojev za uveljavljanje predkupne pravice, zato je na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. Uvodoma je navedel, da gre za ponovno odločanje o tožničini pritožbi glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 303/2013 z dne 27. 5. 2015. Z odločbo z dne 22. 3. 2012 je drugostopni organ odpravil odločbo prvostopnega organa z dne 22. 7. 2011 in zavrnil odobritev pravnega posla med prodajalkama C.C., D.D. in kupcema A.A., B.B. ter odobril pravni posel med prodajalkama C.C., D.D. ter tožnico kot kupko. Upravno sodišče je s sodbo, I U 650/2010 z dne 27. 8. 2013, to odločitev potrdilo, kot že povedano pa je Vrhovno sodišče s svojo sodbo tako odločitev drugostopnega organa odpravilo in jo vrnilo v ponovno odločanje. Glede na napotila Vrhovnega sodišča RS je organ ugotavljal, ali je tožnica ob podaji izjave o sprejemu ponudbe izpolnjevala pogoje za samostojnega podjetnika posameznika v smislu četrtega odstavka 24. člena ZKZ in se po 5. točki prvega odstavka 23. člena štela za predkupno upravičenko. Glede na četrti odstavek 24. člena ZKZ in napotila iz sodbe X Ips 303/2013 je organ pozval tožnico na predložitev dokazil v zvezi s prihodkom iz kmetijske dejavnosti. Po predložitvi dokazil je bilo ugotovljeno, da je bila v letu 2006 kot glavna dejavnost registrirana tekstilna dejavnost, tožnica pa je priložila račune, ki se nanašajo na tekstilno dejavnost in na zelenjadarstvo. Organ je ugotovil, da je imela tožnica v 2006 kot glavno dejavnost registrirano tekstilno dejavnost. Iz podatkov izkaza poslovnega izida za leto 2006 ni mogoče ugotoviti dejanski prihodek tožnice iz kmetijske dejavnosti, ker ne podatki ne vnašajo po dejavnostih. Tožnica listin, ki so podlaga za sestavo bilance stanja in bilance uspeha podjetnika, kakor tudi ne drugih dokaznih sredstev, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko dosežen prihodek iz kmetijske dejavnosti, ni predložila. Tožnica tako za leto 2006 ni izkazala pogoja po četrtem odstavku 24. člena ZKZ in je odločitev prvostopnega organa pravilna.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da ni sporno, da izpolnjuje pogoj registrirane dejavnosti. Drugostopni organ je napačno ugotovil, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja 50 % prihodka iz kmetijske dejavnosti. Uvodoma je izpostavila, da je drugostopni organ kršil načelo zaslišanja iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tem, ko je tožnica organu predložila dokazila glede na poziva 17. 8. 2015 in 15. 9. 2015, organ tožnice ni obvestil, da dokazila ne bi bila zadostna oziroma neustrezna, niti je ni pozval na dopolnitev ali podrobnejše pojasnilo. Tožnici je bilo poslano elektronsko sporočilo 18. 9. 2015 s strani pooblaščene uradne osebe organa, da se v spisovni dokumentaciji nahajajo podatki AJPES, tožnica pa je odgovorila, da torej ima vse dokumente v zadevi, če pa še kaj potrebuje, jih bo z dostavila. Ker tožnica na to ni prejela odgovora, je smatrala, da je dostavila vse potrebne in ustrezne listine, da je drugostopni organ ugotovil pravilno in popolno dejansko stanje, torej da tožnica izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 24. člena ZKZ. Če temu ne bi bilo tako, bi moral organ tožnico s tem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Če iz dokazil ni razvidno, koliko je bil dejanski prihodek iz kmetijske dejavnosti, to ne more biti razlog za zavrnitev pritožbe, pač pa razlog za pridobitev dodatnih dokazil, pojasnila ali izvedbo dokaza z izvedencem. Tudi sicer pa ne drži, da iz predloženih dokazil ne bi bil razviden prihodek iz kmetijske dejavnosti, že iz preprostega vpogleda v račune pa tudi izhaja, da je imela tožnica več kot 50 % prihodka iz kmetijstva. Ker tožnica prej ni imela možnosti, sedaj dostavlja dodatna dokazila (20. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica prilaga izračun deleža v celotni dejavnosti za leto 2006, ki ga je izdelal strokovnjak E.E., ki je ugotovil, da je bilo v letu 2006 izdanih 189 računov - 171 računov iz naslova zelenjadarstva in 18 računov iz naslova tekstilne dejavnosti. Torej je že na prvi pogled očitno, da je tožnica pridobila 91,5 % prihodka iz zelenjadarstva. To pa je tudi povsem razvidno iz samih računov: računi, na katerih je navedeno ''trak'' se nedvomno nanašajo na tekstilno dejavnost, računi, na katerih je navedena kot vrsta blaga zelje, solata endivija, rdeča pesa, ipd., pa na dejavnost zelenjadarstva. Pri tem ni pomembno, da je bila pri tožnici kot glavna dejavnost registrirana tekstilna dejavnost, saj je - kot je poudarilo Vrhovno sodišče - pomemben dejansko ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti. Podatki iz izkaza poslovnega izida se res ne vnašajo po dejavnostih, kar pa je splošno znano in ji ni mogoče šteti v škodo. Tožnica je torej dohodek iz kmetijske dejavnosti izkazala, drugostopni organ pa tega ni ugotovil, pač pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačna tudi uporaba materialnega prava. Vrhovno sodišče je zgolj primeroma navedlo, na podlagi katerih dokumentov se lahko ugotavlja izpolnjevanje pogoja predkupnega upravičenca samostojnega podjetnika posameznika, vendar to ne pomeni, da je treba v vsakem primeru predložiti vsa ta dokazila. Nasprotno, sodišče je zapisalo, da se pogoj ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi je mogoče ugotoviti dejansko dosežen dohodek. In vsi računi iz kritičnega obdobja so taka dokazna sredstva. Drugostopni organ pa je tudi spregledal, da je prvostopni organ kršil ZKZ, saj je v ponudbi skupno 32 zemljišč, v prvostopni odločbi pa samo 28. To je bilo jasno in evidentno že v prvostopni odločbi z dne 8. 12. 2008. Pogodbena vrednost nepremičnin je enaka v ponudbi, vendar predmet pogodbe niso identične nepremičnine. Jasno je tudi, da celotno posestno ni bilo prodano po ponujeni ceni. To dejstvo je prvostopni organ spregledal. Sklenjeni sta bili namreč dve pogodbi: ena za kmetijska zemljišča in druga za stavbna, organu pa nista bili obe predloženi. Po pogodbah so bila kmetijska zemljišča prodana za 150.225,00 EUR, stavbna pa 66.767,00 EUR, torej ponujena cena 150.225,00 EUR ni identična tej ceni. A.A., B.B. nedvomno ne izpolnjujeta pogojev za predkupna upravičenca. Podjetje A. a.d. Nevesinje BIH ni kandidiralo za nakup, temveč sta kandidirala A.A., B.B., ki pa v času sprejema ponudbe nista bila kmeta. Do teh navedb se drugostopni organ ni opredelil, kot se tudi ni opredelil do navedb glede diskrecijskega odločanja prvostopnega organa, glede statusa A.A., B.B., itd. Glede na navedeno je (po pozivu sodišča) predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo prvostopnega organa odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da odpravi upravni akt in samo odloči v sporu polne jurisdikcije, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo povzela obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 303/2013 v določenem delu, poudarila, da je tožnica poslala račune, za katere je sodišče zapisalo, da sami zase ne izkazujejo dohodka iz kmetijske dejavnosti. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Stranke z interesom A.A., B.B., C.C. in D.D. so v odgovoru na tožbo prerekale vse tožbene navedbe. Tožnica se je imela možnost izjaviti o dejstvih in okoliščinah glede na to, da jo je organ dvakrat pozval na predložitev listin. Obširno so opisovale potek dosedanjega postopka, se sklicevale na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 303/2013, pojasnjevale, da računi tožnice niso verodostojni. V zvezi s po mnenju tožnice sporno odobritvijo pravnega posla glede na dano ponudbo pa so poudarile, da glede stavbnih zemljišč odobritev ni potrebna, iz kupoprodajne pogodbe z dne 3. 4. 2007 pa je jasno razvidno, da znaša celotna kupnina za vse nepremičnine in premičnine, vl. št. 3, k.o. ..., 150.225,00 EUR, od tega znaša vrednost stavbnih zemljišč 66.767,00 EUR, vrednost ostalih zemljišč pa 83.458,00 EUR. A.A., B.B. pa sta tudi izpolnjevala pogoje za predkupnega upravičenca po četrti alineji prvega odstavka 23. člena ZKZ. Sicer pa na kmetiji, ki je predmet odločbe, A.A., B.B. živita in jo obdelujeta že od leta 2008, vanjo sta vložila že ogromna finančna sredstva. Iz tožničinih vlog v drugih postopkih, ki so se vodili v zvezi s tem pravnim poslom, ki jih tudi povzemajo, pa izhaja, da je tožnica v slabem premoženjskem stanju, tako, da ni jasno, kako bi tožnica za posestvo plačala. Zato nima pravnega interesa za vodenje postopka. Njen edini namen je, da bi od strank z interesom izsilila plačilo visokega denarnega zneska, kar je razvidno iz elektronskega sporočila pooblaščenke tožnice tedanjemu pooblaščencu strank A.A., B.B. z dne 8. 10. 2013, v katerem je tožnica od A.A., B.B. zahtevala 280.000,00 EUR v zameno, da bi lahko kupca obdržala to kmetijo. Tožnica tudi nima več pravnega interesa za tožbo, ker izpodbijani akt ne posega več v njeno pravico ali pravno korist. Njena izjava o sprejemu ponudbe ni več relevantna, saj pogodbe ni več mogoče realizirati za vse nepremičnine, ker so bila stavbna zemljišča prodana na dražbi A.A., B.B. Zgolj glede dela nepremičnin ponudbe ni mogoče realizirati (odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 151/2012). V prodajo na dražbi ni mogoče posegati, saj gre za originarno pridobitev lastninske pravice. Predlagale so, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno zavrne in da naloži tožnici, da jim povrne stroške postopka.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba prvostopnega organa z dne 22. 7. 2011, s katero je ta odobril pravni posel med prodajalkama C.C., D.D. in kupcema A.A., B.B, v tem postopku strank z interesom. Drugostopni organ je namreč, po tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo, X Ips 30372013 z dne 27. 5. 2015, odpravilo njegovo odločbo z dne 22. 3. 2012, s katero je pa drugostopni organ odpravil prvostopno odločbo z dne 22. 7. 2011 in sam odločil o odobritvi pravnega posla med prodajalkama C.C., D.D. in tožnico, v ponovnem postopku pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega organa z dne 22. 7. 2011 zavrnil. To pa pomeni, da je prvostopna odločba z dne 22. 7. 2011 akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, pravni koristi ali obveznosti posameznika (2. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), torej o odobritvi pravnega posla med prodajalkama C.C., D.D. in kupcema A.A., B.B. ter zato predmet presoje tega upravnega spora.

8. Člen 23 ZKZ določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in sicer je na četrtem mestu drug kmet, na petem mestu pa kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Člen 24 v prvem odstavku določa pogoje za kmeta kot fizične osebe v smislu tega zakona in v četrti alineji določa, da je to kmet, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. Po četrtem odstavku istega člena se za samostojnega podjetnika posameznika po tem zakonu šteje fizična oseba, ki je priglašena oziroma registrirana za kmetijsko dejavnost in ustvari več kot 50 % prihodkov kmetijske dejavnosti, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in s prihodki in naslova državnih pomoči, kar je razvidno iz potrjene zadnje bilance stanja in bilance uspeha.

9. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v 9. točki svoje obrazložitve v sodbi, X Ips 303/2013, se pogoj višine dejanskega dohodka iz kmetijske dejavnosti glede na četrti odstavek 24. člena ZKZ ugotavlja s potrjeno bilanco stanja in bilanco uspeha ter tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, s katerimi je mogoče ugotoviti dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti (predvsem listinami, ki so bile podlaga za sestavo bilanc: poslovne knjige in listine, ki izkazujejo poslovne dogodke, knjižene v poslovnih knjigah, in če je za presojo teh listin potrebno posebno strokovno znanje, z izvedencem ustrezne stroke). V 10. točki obrazložitve pa je še navedlo, da računi sami zase še ne izkazujejo dohodka iz kmetijske dejavnosti.

10. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je drugostopni organ v ponovnem postopku, po sodbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 303/2013 z dne 27. 5. 2015, svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe tožnice zoper prvostopno odločbo z dne 22. 7. 2011 utemeljil na podlagi naslednjih ugotovitev (po pozivu tožnice po predložitvi dodatnih listin glede na sodbo, X Ips 303/2013): - da je imela tožnica v letu 2006 (ki je pravno relevantno leto za presojo izpolnjevanja pogojev iz 23. in 24. člena ZKZ) registrirano kot glavno dejavnost tekstilno dejavnost, - da je tožnica priložila vse račune, ki jih je izdala v letu 2006, ki se navezujejo na dohodek iz tekstilne dejavnosti in na dohodek iz kmetijske dejavnosti, in - da iz podatkov iz izkaza poslovnega izida za leto 2006 ni mogoče razbrati, kolikšen delež dohodka je tožnica v letu 2006 pridobila iz naslova kmetijske dejavnosti in koliko iz naslova tekstilne dejavnosti, saj je po podatkih bilance stanja (kjer se podatki ne vnašajo po dejavnostih) mogoče ugotoviti le skupen prihodek tožnice v letu 2006. Taka odločitev pa je po presoji sodišča (in kar utemeljeno ugovarja tudi tožnica) napačna oziroma vsaj preuranjena.

11. Tožnica v tožbi pravilno opozarja, da iz 24. člena ZKZ ne izhaja, da bi bil za samostojnega podjetnika posameznika po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ določen pogoj, da ima samostojni podjetnik posameznik kot glavno dejavnost registrirano kmetijsko dejavnost, temveč ''le'', da ima registrirano kmetijsko dejavnost. Kot pa izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa v zvezi z neizkazanim prihodkom tožnice iz kmetijske dejavnosti v letu 2006, pa so se v upravnem spisu že nahajale listine: bilanca stanja na dan 31. 12. 2006 in izkaz poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2006, tožnica pa je po pozivu organu predložila še vse račune, ki jih je izdala v letu 2006, tako iz tekstilne, kot tudi iz kmetijske dejavnosti.

12. Po 73. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) način vodenja poslovnih knjig in sestavljanja računovodskih izkazov podjetnika, katerega podjetje ustreza merilom za majhne družbe, ureja poseben slovenski računovodski standard (prvi odstavek). Ne glede na tretji odstavek 54. člena tega zakona, lahko podjetnik vodi poslovne knjige po sistemu enostavnega knjigovodstva v skladu s posebnim standardom iz prejšnjega odstavka, če ni v zadnjem poslovnem letu prekoračil dveh od treh meril: - da povprečno število delavcev ne presega tri, - da so letni prihodki nižji od 50.000 EUR - da povprečna vrednost aktive, izračunana kot polovica seštevka vrednosti aktive na prvi in zadnji dan poslovnega leta, ne presega 25.000 EUR. To velja tudi za podjetnika, ki začne opravljati dejavnost in v prvem poslovnem letu ne zaposluje povprečno več kot tri delavce (drugi odstavek). Posebni računovodski standard (SRS 39), ki ureja računovodstvo malih samostojnih podjetnikov posameznikov, tako obdeluje: letno poročilo podjetnika za zunanje poslovno poročanje, razčlenjevanje postavk v bilanci stanja za zunanje poslovno poročanje, razčlenjevanje postavk v izkazu poslovnega izida za zunanje poslovno poročanje, vodenje poslovnih knjig, idr. Iz razčlenitve postavk v bilanci stanja in postavk v izkazu poslovnega izida ne izhaja, da se podatki vnašajo po dejavnostih (v primeru, ko je samostojni podjetnik posameznik registriran za več kot eno dejavnost), temveč se v bilanco stanja vnašajo naslednji podatki: dolgoročna sredstva, kratkoročna sredstva, kratkoročne časovne omejitve, terjatve do podjetnika, podjetnikov kapital, rezervacije in dolgoročne pasivne časovne razmejitve, idr., v izkaz poslovnega izida pa čisti prihodki od prodaje, usredstveni lastni proizvodi in lastne storitve, drugi poslovni prihodki, stroški blaga, materiala in storitev, drugi poslovni odhodki, odpisi vrednosti, idr.. To je pravilno sicer ugotovil tudi drugostopni organ, ki pa zato in, ob tem, da je tožnica v spis po pozivu organa predložila vse izdane račune za leto 2006 (torej račune iz tekstilne dejavnosti in račune iz kmetijske dejavnosti), ne bi smel na tej podlagi ''zgolj'' zaključiti, da tožnica ni izkazala ustreznega prihodka iz kmetijske dejavnosti, temveč bi moral opraviti primerjavo med listinami, ki so v spisu, natančneje med bilanco stanja oziroma izkazom poslovnega izida ter izdanimi računi ter na tak način (če bi bilo možno) izračunati velikost prihodka (to je, ali presega 50 % prihodka) tožnice iz kmetijske dejavnosti v letu 2006. Če bi ocenil, da je za pravilno ugotovitev tega spornega dejstva treba imeti posebno strokovno znanje, pa bi moral postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi tako primerjavo opravil v skladu s pravili svoje stroke. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 303/2013, 10. točka obrazložitve. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in sodišče zato ne more rešiti spora.

13. Sodišče se pa ne strinja s tožničinim ugovorom o razlikovanju med ponudbo ter prvostopno odločbo glede obsega zemljišč ter ponujene cene. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila ponudba dana za 32 zemljišč, od tega so bila štiri stavbna zemljišča, zaradi česar je prvostopni organ pravilno pri odločanju o odobritvi pravnega posla po ZKZ upošteval 28 kmetijskih zemljišč, saj za stavbna zemljišča odobritev ni potrebna, organ pa zanjo tudi ni pristojen. Prav tako pa je bila v ponudbi dana skupna cena 150.225 EUR za vsa zemljišča (kmetijska in stavbna), od tega za stavbna 66.767 EUR in za kmetijska zemljišča 83.458 EUR. Zato tudi ne drži tožbeni očitek o drugačni ceni pri sklenitvi pogodbe.

14. Glede na navedeno je sodišče, ker so bili zmotno presojeni dokazi in ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, tožbi tožnice ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo odločbo prvostopnega organa ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo Upravni enoti Zagorje ob Savi, torej prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ta organ, sledeč napotilom sodišča iz te sodbe, ter napotilom iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 303/2013 z dne 27. 5. 2015, o zadevi ponovno odloči. Pri svoji odločitvi pa bo moral prvostopni organ presoditi še ostale tožbene ugovore in navedbe oziroma ugovore strank z interesom v tem sporu, do katerih se sodišče v okviru tega upravnega spora ni opredelilo, ter glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno ugotoviti, kateri od kupcev ima močnejšo predkupno pravico, upoštevajoč 23. in 24. člen ZKZ. Pri tem sodišče upravni organ še opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, št. I/2012 z dne 6. 4. 2012, ki ga mora tudi upoštevati pri sprejemu odločitve.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).

K III. točki izreka:

16. Povrnitev stroškov postopka so zahtevale tudi stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Stranke z interesom so v obravnavanem upravnem sporu nastopale na strani toženke in so tudi v odgovoru na tožbo predlagale sodišču, da tožbo tožnice zavrže oziroma zavrne. Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo, to pomeni, da toženka in stranke z interesom s svojim zahtevkom niso uspele, in je sodišče zato njihov zahtevek za povračilo stroškov postopka smiselno 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo.