Jedro

Nepravilna izpolnitev ne pomeni neizpolnitve. Zgolj v primeru neizpolnitve obveznosti pa bi bilo mogoče uveljavljati ugovor sočasne izpolnitve oziroma ugovor neizpolnjene pogodbe.

Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, zato odločitev sodišče, da tega dokaza ne izvede, ne more predstavljati kršitve načela kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.132,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter njene nadaljnje pravdne stroške (I. točka izreka). Hkrati je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo zneska 8.478,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2009 dalje in zneska 942,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 dalje (II. točka izreka) ter tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo in sklep je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče navedeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da: - sta dne 24. 1. 2008 sklenili Pogodbo za izdelavo tehnične dokumentacije – IDP (idejni projekt) in PGD (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja) št. 03/01/2008. Tožnica se je zavezala za toženko izdelati IDP in PGD projekt za dvig strehe in adaptacijo pridobljene mansarde dvostanovanjskega objekta; - izdelana projektna dokumentacija ni bila ustrezna za pridobitev gradbenega dovoljenja; - je tožnica toženko pozvala k odpravi napak pri projektni dokumentaciji, tako da bo na podlagi te lahko pridobila gradbeno dovoljenje (priloga A13).

6. Toženka je po prejemu obvestila o napaki poslala tožnici dopis (priloga B2) z dne 19. 10. 2008, v katerem je predlagala 3 faze odprave napak do 24. 10. 2008, in sicer najprej plačilo računa v višini 2.706,00 EUR in stroška opomina pred tožbo, v drugi fazi brezplačno popravo napak (uskladitev projektne dokumentacije) in v tretji fazi storitev v zvezi z legalizacijo objekta, za kar bi toženka lahko pripravila novo ponudbo. Tožnica predloga ni sprejela, temveč je zahtevala PGD v skladu s pogoji izvedbenega prostorskega akta (A20).

7. Tožnica tako zahteva vračilo plačanega avansa po pogodbi v višini 3.132,00 EUR z zatrjevanjem, da je bila pogodba razvezana po samem zakonu, ker toženka v dodatnem roku ni odpravila napake (pomanjkljivosti gradbene dokumentacije). Ker je zaradi neizpolnitve obveznosti toženke morala skleniti pogodbo z drugim izvajalcem, zahteva vračilo zneska 8.478,00 in 942,00 EUR, ki ju je plačala drugemu podjemniku za odpravo napak. V obravnavanem primeru je bilo sporno ali je bila pogodba razvezana na podlagi samega zakona zaradi ravnanja toženke oziroma ali je tožnica upravičena do jamčevalnih sankcij zaradi napak opravljenega posla.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izvajanje dokazov glede vsebine stvarne napake ni bilo potrebno, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da izdelana projektna dokumentacija ni bila ustrezna za pridobitev gradbenega dovoljenja (214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V zvezi s tem že iz dopisa UE (A10) izhaja, da je objekt, ki je razviden iz projektne dokumentacije št. 304/2008, ki ga je maja 2008 izdelala toženka, večstanovanjski, in ni v celoti skladen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Projekt tudi ni izdelan v skladu s pogoji izvedenega prostorskega akta, saj se zemljišče se nahaja v enoti, kjer je dovoljena le gradnja stanovanjskih hiš, dvojčkov in vrstnih hiš, medtem ko gradnja večstanovanjskih objektov ni dovoljena.

9. Iz 1. člena pogodbe je razvidno, da je bil predmet pogodbe le izdelava IPD in PGD projekta za dvig strehe in adaptacijo pridobljene mansarde, kar je toženka tudi opravila. Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je toženka svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila z izdajo projektne dokumentacije. S tem je namreč posel dokončala, četudi se je kasneje izkazalo, da ima napako. Ker legalizacija obstoječega stanja ni bila predmet pogodbe med pravdnima strankama, za odločitev v sporu ni bilo relevantno ali bi toženka lahko napake v projektni dokumentaciji v smeri legalizacije objekta odpravila brez sodelovanja tožnice. Zato tudi izvajanje dokazov v zvezi s tem ni bilo potrebno. Prav tako pa že iz navedb tožbe izhaja, da je bila napaka odpravljiva, saj je tožnica navajala, da je napako kasneje odpravila po drugem izvajalcu.

10. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedenca gradbene stroke in zaslišanje priče M. Č. in D. L. in S. J. in zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ki bi se nanašali na ugotavljanje vsebine, pomen in možnost odprave stvarnih napak (brez sodelovanja tožnice). Tudi stališče pritožbe, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank kršilo načelo kontradiktornosti, je zmotno. Kršitev načela kontradiktornosti je namreč podana le, kadar strani ni zagotovljena pravica do sodelovanja v postopku oziroma možnost izjavljanja. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, zato odločitev sodišče, da tega dokaza ne izvede, ne more predstavljati kršitve načela kontradiktornosti. Le v kolikor bi sodišče brez utemeljenih razlogov zaslišalo le eno izmed strank, drugi pa to pravico odreklo, bi lahko prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic(1). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

11. Ker je šlo v obravnavanem primeru za vprašanje stvarne napake in ne za neizpolnitev pogodbene obveznosti toženke, ni pravilno stališče pritožbe, da je „v nasprotju z načelom sočasne izpolnitve zaključek sodišča, da dejstva, da je toženka zahtevala plačilo zapadlega računa, ni moč šteti v škodo toženke“. Ugovor sočasne izpolnitve namreč predstavlja ugovor neizpolnjene pogodbe, ko stranka nasprotno stranko pozove, naj sočasno izpolni svojo obveznost. Tožnica pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje gradila svoje trditve na stališču, da izdelana projektna dokumentacija ni bila ustrezna za pridobitev gradbenega dovoljenja ter da je toženko tudi pozvala k odpravi napak pri projektni dokumentaciji. Uveljavljala je torej nepravilno izpolnitev (in ne neizpolnitev) pogodbe. Zgolj v primeru neizpolnitve obveznosti toženke pa bi bilo mogoče slediti navedbam tožnice, da njena obveznost plačila še ni zapadla (ugovor sočasne izpolnitve). Zato tudi pritožbeno opozarjanje, da toženka s tem, ko je ponudila odpravo napake, svoje obveznosti ni izpolnila, ni utemeljeno. Obveznost je namreč toženka izpolnila že z izdelavo dokumentacijo, četudi z napakami.

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče spregledalo trditve tožnice (v točki VI. prve pripravljalne vloge), da je toženka na podlagi Pogodbe za izdelavo tehnične dokumentacije z dne 22. 10. 2007 sama pripravila načrte za prenovo stavbe, ki je nelegalno stanje šele povzročilo in bi posledično toženka morala vedeti za neskladnost z gradbenim dovoljenjem. Prvostopenjsko sodišče se v okviru dokazne ocene, ali je toženka vedela, da obstoječe stanje ni legalizirano, ni opredelilo do pogodbe z dne 22. 10. 2007, predloženih načrtov prenove in zaključkov disciplinske komisije. Sodišče je dokazno oceno v tem delu oprlo le na zapisnik iz postopka pod opr. št. XII Pg 641/2009, do zgoraj omenjenih navedb tožnice pa se ni opredelilo. S tem je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V kolikor je toženka sama povzročila nelegalno stanje, se namreč pojavi vprašanje, ali ne gre za takšno napako opravljenega posla, da je bilo delo toženke neuporabno, kar bi utemeljevalo odstop od pogodbe (638. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V primeru, da je toženka vedela za nelegalno stanje, tožnici tudi ni mogoče očitati zamude enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje napak izvršenega posla. Skladno s 636. členom OZ, se podjemnik (toženka) namreč ne more sklicevati na zamudo roka za sodno uveljavljanje napak, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku (tožnici). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče na druge pritožbene očitke ne odgovarja, saj je moralo zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka odločitev razveljaviti. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. V ponovljenem postopku bo moralo odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka, kritično upoštevati trditve tožnice in ponovno odločiti.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ustavno civilno procesno pravo, A. Galič, Ljubljana, GV založba 2004, str. 232