Jedro

Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, temveč do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za manj kot 50 %. Pri tožniku so podane zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi ga popolnoma onesposobile za delo. Kljub temu, da je bil tožnik na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti podana tudi upoštevaje ZPIZ-1, po katerem se ugotavlja invalidnost v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oz. II. kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje invalidske pokojnine ni utemeljen.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske). Pri tožniku pogoji za pridobitev invalidske pokojnine (oz. njenega sorazmernega dela), kot izhajajo iz 67. čl. ZPIZ-1, niso podani. Tožnik, ki je uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti, saj v času nastanka invalidnosti še ni dopolnil 63 let starosti.

Tožnik, ki je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine (oziroma njenega sorazmernega dela) na podlagi sporazuma, lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja (npr. pravico do delne invalidske pokojnine).

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2010 in št. ... z dne 28. 8. 2009, na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, dolžnost izdaje odločbe in na povračilo stroškov postopka.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2010 in odločbo št. ... z dne 28. 8. 2009 v delu, s katerim je odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da ima tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 4. 2008 dalje pravico do dela v skrajšanem delovnem času 6 ur na dan na delovnem mestu, na katerem bo opravljal lažja dela, ne na višini, brez dolgotrajne hoje ali stoje, v zaprtih ogrevanih prostorih, na ravnem, brez pogostega plezanja in vzpenjanja, brez nevarnosti za padce, ne več v izmenah in ne ponoči, ne pod časovnim pritiskom, ne za tekočim trakom in ne v prometu ter pravico do delne invalidske pokojnine od 18. 4. 2008 dalje (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine s posebnim upravnim aktom (III. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi I. kategorija invalidnosti od dne 18. 4. 2008 dalje in se tožniku od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine ter ostale s tem povezane pravice, ter da se toženi stranki naloži odločitev o dokončni odmeri invalidske pokojnine ter o pravicah na podlagi invalidnosti I. kategorije s posebno odločbo, upoštevaje vse okoliščine primera (IV. tč. izreka); zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi invalidnost II. kategorije od dne 18. 4. 2008 dalje in da tožnik ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, zato se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter ostale s tem povezane pravice (V. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 235,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne do plačila (VI. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (I., II., III. in VI. tč. izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoj minimalne pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 68. čl. ZPIZ-1. Nesporno je, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 12 let in 21 dni pokojninske dobe, vendar pa bi tožnik za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja moral dopolniti najmanj 12 let in 4 mesece pokojninske dobe. Razdobje od tožnikovega 20. leta starosti (25. 2. 1971) pa do dne nastanka invalidnosti (18. 4. 2008) znaša 37 let, tretjina od tega pa znaša 12 let in 4 mesece. Ker tožnik ni dopolnil najmanj 12 let in 4 mesece pokojninske dobe v Sloveniji, mu že iz tega razloga ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zgolj na podlagi slovenske pokojninske dobe, bi mu sodišče lahko priznalo le pravico na podlagi Sporazuma o socialni varnosti, sklenjenega z Republiko Hrvaško, vendar le pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Za priznanje pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, kamor sodi pravica do delne invalidske pokojnine, namreč v Sporazumu ni predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Sporazum tudi sicer ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, pač pa lahko osebe, za katere se uporablja Sporazum, po njem uveljavljajo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji (67. čl. ZPIZ-1). Če bi bili torej izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZPIZ-1, bi sodišče lahko tožniku priznalo le pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Stališče, da Sporazum ne pokriva kratkoročnih dajatev je v sodni praksi že ustaljeno (VIII Ips 194/2004). Tudi sicer tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje delne invalidske pokojnine glede na to, da prebiva na Hrvaškem, kjer je tudi invalidsko upokojen. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Tožnik je ves čas postopka izpostavljal, da je zaradi diabetesa pri njem podana poklicna invalidnost brez preostale delovne zmožnosti. Tožnik dela na ladji ne more več opravljati in to je izvedenka tudi ugotovila. Vse omejitve zmožnost za delo na ladji izključujejo. Diabetes je za kariero v pomorstvu usoden in to mednarodna praksa tudi upošteva in priznava diabetes kot poklicno bolezen, saj so pomorščaki še posebej v nevarnosti, da zaradi vplivov delovnega procesa in delovnih pogojev, obolijo za diabetesom (glej članek Diabetes and work at sea). Nesprejemljivo je, da bi tožnik v eni državi veljal za invalida, v drugi pa ne. Tožnik je zaradi bolezni trajno nezmožen opravljati poklic pomorščaka, saj so mu bila vsa dovoljenja, ki jih rabi za opravljanje tega poklica, odvzeta. Tožnik je v posledici takšne odločitve tožene stranke in sodišča diskriminiran, saj država s svojimi akti ni ustrezno poskrbela za primere, kot je tožnikov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 21. 4. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 8. 2009. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti ter nima pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek pri tožencu začel na podlagi predloga hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 17. 7. 2009, ki je postopek začel na podlagi tožnikove zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je bil na Hrvaškem uvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 18. 4. 2008 dalje zaradi bolezni, to je diabetesa.

Tožena stranka glede na tako začet postopek ter v predsodnem postopku ter v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku, pravilno navaja, da je tožnik uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik je namreč uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi priznanje pravice do invalidske pokojnine (oz. njenega sorazmernega dela), v podrednem zahtevku pa razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in prav tako priznanje pravice do invalidske pokojnine. V sodnem postopku je sodišče enako kot v predsodnem postopku tožena stranka, ugotovilo, da zdravstveno stanje tožnika ne narekuje razvrstitve tožnika v I. ali II. kategorijo invalidnosti ter priznanja pravic, ki se vežejo na ugotovitev I. oz. II. kategorije, temveč narekuje ugotovitev III. kategorije invalidnosti od dne 18. 4. 2008 dalje.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 12 let in 21 dni pokojninske dobe, po podatkih hrvaškega nosilca zavarovanja, ki jih navaja tudi tožena stranka, pa je na Hrvaškem dopolnil 23 let, 3 mesece in 28 dni zavarovalne dobe. Skupna zavarovalna doba tožnika tako znaša 35 let, 4 mesece in 19 dni. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oz. njenega sorazmernega dela. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja mag. A.A., dr. med., specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da ima tožnik sladkorno bolezen z zapleti, ki jo že od leta 1985 dalje zdravi z inzulinom. Sodna izvedenka je ocenila, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za manj kot 50 % in da bi bil z omejitvami v polnem delovnem času zmožen opravljati lažja dela. Ocenila je, da tožnik za delo „pomorski strojnik in avtoprevoznik“ ni zmožen že od leta 1985 dalje, ko je bil uveden inzulin. Njegove preostale funkcionalne sposobnosti, ki so bile opisane v kliničnem statusu pa ne govorijo v prid temu, da ne bi bil zmožen opravljati prav nobenega organiziranega pridobitnega dela več. Zdravstveno stanje tožnika je bilo po oceni pritožbenega sodišča ustrezno razčiščeno. Nenazadnje tožnik v pritožbi niti ne navaja, da bi bile ugotovitve glede njegovega zdravstvenega stanja pomanjkljive oziroma, da bi bila dejstva zmotno ugotovljena. Poudarja zgolj, da ker za delo pomorski strojnik in avtoprevoznik ni več zmožen, je potrebno ugotoviti I. ali najmanj II. kategorijo invalidnosti. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, podana višja kategorija invalidnosti od kategorije, kot jo je ugotovila tožena stranka v predsodnem postopku, to je III. kategorija invalidnosti od 18. 4. 2008 dalje zaradi posledic bolezni oz. ali je torej pri tožniku podana I. ali najmanj II. kategorija invalidnosti.

V I. kategorijo invalidnosti se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je torej odločilen svoj poklic. Skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev iz delovne knjižice ugotovilo, da tožnik pred letom 1985 ni opravljal poklica strojnega pomorščaka na ladji, temveč je bil do tedaj zaposlen v trgovskih organizacijah in eno leto in tri mesece v ladjedelnici. Te ugotovitve so v pritožbi ostale neprerekane. Tožnik ima torej ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, ki niso povezana z delom na ladji ali avtoprevozništvom in jih z omejitvami tudi lahko opravlja. Glede na navedeno niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da bi morala biti ugotovljena I. ali vsaj II. kategorija invalidnosti že zgolj zato, ker ne more več opravljati del pomorskega strojnika ali avtoprevoznika. Tudi če bi bila torej sladkorna bolezen na seznamu poklicnih bolezni, ki jih določata slovenski Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni in evropski seznam poklicnih bolezni, navedeno še ne pomeni, da bi se tožnika avtomatično razvrstilo v I. ali II. kategorijo invalidnosti.

Niti iz mnenj invalidskih komisij niti iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je prišlo zgolj do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za manj kot 50 %. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi tožnika popolnoma onesposobile za delo. Ne glede na to, da je bil tožnik na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to še ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti podana tudi upoštevaje ZPIZ-1, po katerem se ugotavlja invalidnost v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodna izvedenka je v pisno podanem izvedenskem mnenju, kot tudi v dopolnitvah tega mnenja pojasnila celo, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, z omejitvami zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu. Tožnik sicer za delo pomorščaka ali avtoprevoznika res ni več zmožen, kljub sladkorni bolezni pa je zmožen opravljati drugo delo, ki je ustrezno njegovi izobrazbeni stopnji in delovnim izkušnjam. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča, pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razvrstitev v I. oz. II. kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Nadalje pa je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo v delu, kjer je delno odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke, tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine ter toženi stranki naložilo, da o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine odloči s posebnim upravnim aktom. Posledično je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je namreč podana v ZPIZ-1 in določbah Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uredba o ratifikaciji, Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 24/1997 - administrativni sporazum). Sporazum v 3. poglavju III. dela ureja seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih države pogodbenice, za pridobitev pravice do dajatev v primeru starosti, invalidnosti in smrti (22. člen). V naslovu 3. poglavja III. dela sporazuma je izrecno navedeno, da gre pri teh dajatvah za pokojnine v primeru starosti, invalidnosti oziroma smrti. Te so po svoji naravi dolgoročne dajatve, medtem ko je delna invalidska pokojnina mišljena kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo, da se ponovno vključi v aktivno zaposlitev. Osebe s preostalo delovno zmožnostjo morajo biti ves čas na voljo zavodu in prisotne na domačem trgu dela. To je tudi razlog, zaradi katerega je Sporazum v tretjem odstavku 5. člena izključil izplačevanje omenjenih nadomestil v drugo državo članico (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 194/2004 z dne 18. 1. 2005). Kot izhaja iz listin v spisu tožnik živi na Hrvaškem, kjer je invalidsko upokojen, iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. V zvezi s to dajatvijo je namreč potrebno upoštevati tudi določbo 97. čl. ZPIZ-1, po kateri se pravica do delne invalidske pokojnine pridobi, če se zavarovanec v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje, kar pa v konkretni zadevi ni izkazano.

Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, je razumljivo, da so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Za razliko od pravice do (invalidske) pokojnine posamezne vrste pravic iz invalidskega zavarovanja v eni državi pogodbenici niso nujno predmet ureditve v drugi državi pogodbenici. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. Stališče, da sporazum pokriva le pokojninske prejemke, potrjuje prehodna in končna določba 37. člena sporazuma, ki ureja vprašanje ponovne odmere pokojnine, razen tega pa se tudi dogovorjeni obrazci med državama nanašajo le na zahtevke za priznanje pravice do pokojnine.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske). Pri tožniku pogoji za pridobitev invalidske pokojnine (oz. njenega sorazmernega dela), kot izhajajo iz 67. čl. ZPIZ-1, niso podani. Tožnik, ki je uvrščen v III. kategorijo invalidnosti pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti, saj v času nastanka invalidnosti še ni dopolnil 63 let starosti.

Tožnik, ki je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine (oziroma njenega sorazmernega dela) na podlagi sporazuma, kot pojasnjeno, lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti na podlagi sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja (npr. pravico do delne invalidske pokojnine), ki mu jo je sodišče zmotno priznalo v II. in III. točki izreka, čeprav za to ni imelo nobene pravne podlage.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP v celoti spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 21. 4. 2010 in št. ... z dne 28. 8. 2009, priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine in povrnitev stroškov postopka, zavrnilo. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, za kar je imelo podlago v 155. in 165. čl. ZPP, saj tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k rešitvi zadeve.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Navedeno velja predvsem za navedbe tožene stranke v zvezi z dejstvom, da tožnik ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zgolj na podlagi slovenske pokojninske dobe, ter za navedbe tožnika v zvezi s tem, da druge države pomorščakom priznavajo diabetes kot poklicno bolezen.