Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstop v stanovanje v prvem nadstropju hiše, dejansko prepustilo stanovanje v skupni uporabi predlagateljici. Med udeležencema namreč ni sporno, da v tem stanovanju nista živela v skupnem gospodinjstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 22. 12. 2020, s katerim mu je bilo za obdobje dvanajstih mesecev prepovedano vstopiti v stanovanje v prvem nadstropju hiše na naslovu Cesta 1, L., in v predlagateljičine delovne prostore, se zadrževati v bližini vhoda v stanovanje v prvem nadstropju hiše na razdalji manj kot tri metre ter navezovati kakršne koli stike s predlagateljico – tako osebne kot preko sredstev za komuniciranje na daljavo. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila predlagateljica žrtev psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo nasprotni udeleženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oz. spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se njegovemu ugovoru ugodi ter sklep z dne 22. 12. 2020 razveljavi. Podredno predlaga spremembo sklepa tako, da se ukrepi izrečejo za dobo šestih mesecev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Nasprotni udeleženec oporeka verodostojnosti predlagateljičinih izjav; sodišču pa očita, da jih ni ustrezno ocenilo in se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb. V bistvu je predlagateljica zahtevala, da ji za obdobje dvanajstih mesecev prepusti celotno stanovanje, ki ga ima on v solastništvu s sestro. Prepustiti ji je torej moral tudi tiste dele stanovanja – hodnik in kabinet, do katerih bi moral imeti dostop zaradi svojega dela. Stanovanje ji je bilo prepuščeno za čas dvanajstih mesecev, kar je v nasprotju s sedmo alinejo prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) in četrtim odstavkom 21. člena istega zakona. Trajanje ukrepa mora sodišče omejiti na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik oziroma solastnik stanovanja v skupni uporabi. Postopek je bil voden pristransko, saj sodišče ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagal, in ni postavilo izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa, čeprav je zatrjeval, da je predlagateljica celoten postopek zrežirala. Poudarja, da je predlagateljica z zaklepanjem namerno povzročala situacije, v katerih je pričakovala, da bo „znorel“. S tem namenom je povabila na obisk prijateljico in istočasno zaklenila vrata. Namen je bil izključno v ustvarjanju konfliktnih odnosov. Sodišče se ni obrazloženo opredelilo do njegovih zatrjevanj o tem, da ga je predlagateljica napadla s kuhinjskim nožem. Oporeka teži mnenja pristojnega CSD, v katerem je podana ocena predlagateljičine ogroženosti. Poudarja, da je mnenje izdelano le na podlagi predlagateljičinih izjav. Za izrek ukrepa ni v sklepu nobenih prepričljivih razlogov. Če se zanemari dogodek pred petimi ali šestimi leti, ki ga navaja predlagateljica, je bilo v postopku ugotovljeno le butanje po vratih in verbalno nasilje nad predlagateljico ob priliki, ko je zaklenila vrata v zgornje nadstropje in mu preprečila dostop do modema.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 22. 12. 2020, v katerem so mu bili izrečeni ukrepi zaradi nasilnih dejanj. Svojo odločitev je gradilo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, ki jih predstavljata določbi 3. in 19. člena ZPND. Obširno se je opredelilo do zatrjevanih nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca.1 Ugotovilo je, da gre za kontinuirano verbalno nasilje, ki v predlagateljici prebuja strah, občutke ponižanja, manjvrednosti, ogroženosti in stisko. Navedeno sta zaznala tako socialna delavca kot tudi priči – predlagateljičina prijateljica in sin udeležencev.

6. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokaze, ki jih je za potrditev svojih navedb predlagal nasprotni udeleženec. Zaslišanje sina sta predlagala oba udeleženca. Temu predlogu je sodišče ugodilo in pričanju sina dalo pomembno težo. Verodostojnost predlagateljičinih izjav je preverjalo tudi z zaslišanjem preostalih prič in z listinskimi dokazi. Opozarjanje na neizkazanost vpliva nasilja nasprotnega udeleženca na že polnoletnega sina in predlagateljičini očitki o popivanju nasprotnega udeleženca za odločitev niso bistveni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec izvaja nasilje nad predlagateljico že od leta 2014 dalje. Stopnjevati se je pričelo v letu 2019 in posebno intenziteto doseglo v zadnjem obdobju šestih mesecev pred vložitvijo predloga.

7. Določba prvega odstavka 21. člena ZPND ureja prepustitev stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstop v stanovanje v prvem nadstropju hiše, dejansko prepustilo stanovanje v skupni uporabi predlagateljici. Med udeležencema namreč ni sporno, da v tem stanovanju nista živela v skupnem gospodinjstvu in da je nasprotni udeleženec prišel v to stanovanje zgolj zaradi občasne ponastavitve modema. Nikakor pa ni v tem stanovanju živel skupaj s predlagateljico. Zato ni izpolnjen dejanski stan, ki ga ureja prej citirana določba; sodišče prve stopnje pa tudi ni bilo omejeno pri izreku ukrepa na največ šestmesečno trajanje.

8. V 5. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge za zavrnitev predlaganih dokazov. Sestri udeleženca pri nasilnih dogodkih nista bili neposredno prisotni. Dokaz z izvedencema psihiatrične in psihološke stroke, ki bi izdelala mnenje v zvezi s predlagateljičinimi nameni za sprožitev predmetnega postopka – ti naj bi bili po zatrjevanjih pritožbe v premoženjskih koristih, je povsem neutemeljen. Postopki po ZPND so nujni in morajo biti hitro izvedeni, zato ni pogojev za izvedbo obsežnejšega dokaznega postopka. Za izkaz nasilja zadošča stopnja verjetnosti, zato so vsa pritožbena izvajanja, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, neutemeljena. Vanjo pritožbeno sodišče nima nikakršnih resnih pomislekov.

9. Ustrezno je obrazložen tudi način pridobitve ocene ogroženosti žrtve, ki jo pripravi pristojni CSD. Razgovor s povzročiteljem nasilja ni obligatoren, saj ocena ogroženosti ne predstavlja ugotovitve dejanskega stanja. Primarno je namenjena zaščiti žrtve in sledi (predvsem) njenemu občutenju ogroženosti.

10. Sodišče prve stopnje se je v 16. točki obrazložitve jasno opredelilo tudi do ugovornih navedb, da je žrtev nasilja nasprotni udeleženec. Te niso z ničemer izkazane; razlogi za odklonitev zaslišanja njegovih sester pa so prepričljivo pojasnjeni v 5. in 16. točki obrazložitve.

11. Pričanje sina A. A., ki je z odnosom med staršema najbolj seznanjen, izkazuje, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca boji. Bil je priča verbalnemu nasilju, zato je mami svetoval, da se preseli v zgornje nadstropje. Mama pa ga je tudi obvestila o fizičnem nasilju, ki ga je nad njo izvajal nasprotni udeleženec.

12. Kontinuirano trajanje in intenziteta nasilja tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujeta izrek ukrepa za obdobje 12 mesecev. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje podalo jasne in določne razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13. Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor predlagateljice na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (osmi odstavek 22.a člena ZPND).

1 Glej 9. in 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.