Jedro

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje.

ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).

Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Ravnatelj osnovne šole ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 537/2019-19 z dne 19. 8. 2020 se spremeni tako, da se glasi: Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je Odločba Osnovne šole A., št. 60301-8/2019-2 z dne 4. 9. 2019, nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške: - za tožbo v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - revizijskega postopka v znesku 404,43 EUR v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Upravnega sodišča v Ljubljani št. SI56 0110 0637 0461 162, s sklicem 00 271-2020-4 (namen: Bpp 205/2020 in Bpp 271/2020-4), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Stranka z interesom sama nosi stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka) zoper odločbo, s katero je Osnovna šola A. (v nadaljevanju tožena stranka) ugodila predlogu B. B., matere mld. C. C. (v nadaljevanju stranka z interesom), za „prepis otroka iz OŠ D. na OŠ A.“ in odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve. Hkrati je Upravno sodišče odločilo o stroških postopka (II. in III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da tožnik izpodbija navedeno odločitev, ker kot oče otroka s prestopom na to osnovno šolo ne soglaša. Upravno sodišče je zavrnilo tožnikov očitek o ničnosti te odločitve iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker gre za upravno zadevo, za katero je v 60.a členu Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) predpisan upravni postopek. Zavrnilo je očitke o kršitvah pravil upravnega postopka in ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. Pri tej presoji je med drugim upoštevalo, da je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe materi zaupano varstvo in vzgoja otroka, mati pa je predložila tudi potrdilo o stalnem prebivališču v A., tj. v šolskem okolišu tožene stranke (četrti odstavek 48. člena ZOsn) in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Z 18/2019 z dne 15. 10. 2019, s katerim je sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, naj sklep sodišča nadomesti soglasje matere za prepis otroka iz Osnovne šole D. na Osnovno šolo E. Pritrdilo je tožnikovemu sklicevanju na prvi odstavek 136. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerem se morajo starši v okviru starševske skrbi sporazumeti o tem, kje se otrok redno šola. Pri čemer pa iz prvega odstavka 151. člena DZ izhaja, da je glavni namen starševske pravice zavarovati konkretno korist posameznega otroka. Po stališču Upravnega sodišča bi v primeru, ko starši takšnega soglasja glede vprašanja, na kateri osnovni šoli naj se otrok šola, ne dosežejo, lahko prišlo do nevzdržne situacije, ko se otrok, ki se mora redno šolati v osnovni šoli, sploh ne bi šolal. Zato po presoji Upravnega sodišča tožena stranka s tem, ko je ugodila vlogi matere za prepis mladoletnega C. C., ni ravnala nezakonito. O zadevi je odločilo na seji. Pojasnilo je, da glavne obravnave ni opravilo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker predlagani dokazi o času šolanja na prvi osnovni šoli in glede dogajanja v zvezi s predajo dokumentacije niso relevantni, vpisna dokumentacija in tožnikovo sporočilo ter sporočilo njegove odvetnice pa se nahajajo v upravnem spisu, ki ga je sodišče pridobilo od tožene stranke. Kot nepotrebno je zavrnilo tudi pridobivanje spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV P 153/2019 in mnenja Centra za socialno delo, pridobljenega v spisu Okrožnega sodišča v zadevi opr. št. I Z 18/2019. Po mnenju Upravnega sodišča so predloženi podatki iz upravnega spisa in predložena dokazila s strani tožeče stranke in stranke z interesom zadoščali za odločitev v zadevi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 304/2020-4 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko je odločilo brez glavne obravnave, kršilo 59. člen ZUS ter tožnikovo pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin? - Ali je z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje?

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je bilo glede na tožbene navedbe dejansko stanje sporno, in da bi Upravno sodišče glede na prvi in tretji odstavek 59. člena ZUS-1 moralo razpisati glavno obravnavo. Ker je ni, sodišču očita odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede obveznosti odločanja po opravljeni glavni obravnavi in kršitev pravice iz 22. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V upravnem postopku in v upravnem sporu naj bi mu bila kršena pravica do izjave, ker ne tožena stranka ne Upravno sodišče nista upoštevali, da tožena stranka ni pridobila njegovega soglasja za prepis otroka na drugo osnovno šolo, Upravno sodišče pa naj ga ne bi seznanilo z vpisno dokumentacijo. Upravno sodišče naj bi napačno kot relevantno štelo dejstvo, da mu kot očetu ni bilo zaupano varstvo in vzgoja otroka. Meni, da vprašanje prestopa otroka na drugo šolo sodi v okvir izvajanja starševske skrbi po določbah 151. člena DZ, kar pomeni, da je za tako spremembo potrebno soglasje obeh staršev. Podlage za izpodbijano odločitev pa naj ne bi dajale niti določbe ZOsn. Odločitev o vpisu oziroma prepisu otroka je po njegovem mnenju podvržena doseženemu soglasju staršev, oziroma sodni presoji v postopku odločanja o koristi otroka, o čemer je po določbah Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in DZ pristojno odločati Okrožno sodišče. Upravnemu sodišču očita, da se je spustilo v presojo otrokove koristi, pri tem pa naj ne bi celovito ugotavljalo elementov, potrebnih za tako presojo. Ker soglasja staršev ni bilo, bi po revidentovem mnenju tožena stranka morala postopek prekiniti, dokler o vprašanju otrokove koristi ne bi odločilo pristojno okrožno sodišče. Ker ne gre za prvi vpis otroka v osnovno šolo, temveč za prepis na drugo osnovno šolo, naj bi bilo napačno tudi stališče Upravnega sodišča, da bi otrok ostal brez pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka in stranka z interesom na revizijo nista odgovorili.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in upravnega sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP) in ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do sicer obširnih revizijskih navedb glede kršitev pravil upravnega postopka.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta revident in stranka z interesom oče in mati otroka C. C., da je s sodno odločbo materi zaupano varstvo in vzgoja tega otroka, da je bil otrok vpisan v Osnovno šolo D., da je mati na Osnovno šolo A. (toženo stranko) vložila vlogo za prepis otroka iz Osnovne šole D. na Osnovno šolo A., kjer je sedaj otrokovo stalno prebivališče, da se je slednja s prepisom otroka strinjala in izdala odločbo o tem prepisu, revident pa temu nasprotuje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. I Z 18/2019 z dne 15. 10. 2019 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, naj sklep sodišča nadomesti soglasje matere za prepis otroka iz Osnovne šole D. na Osnovno šolo E. 9. Vpis in prepis otroka v osnovno šolo ureja ZOsn. Na podlagi prvega odstavka 48. člena tega zakona imajo starši pravico vpisati otroka v osnovno šolo ali v zasebno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno ali začasno prebiva, šola pa je na željo staršev dolžna otroka vpisati. Tretji odstavek istega člena določa, da učenec med šolanjem lahko prestopi na drugo osnovno šolo, če ta šola s tem soglaša. Po četrtem odstavku ima učenec, ki se med šolanjem preseli v šolski okoliš druge osnovne šole, pravico dokončati šolanje na šoli, v katero je vpisan. V postopkih v zvezi z vpisom in prestopom se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (60.a člen ZOsn), o tem pa na prvi stopnji odloča ravnatelj (prvi odstavek 60.b člena ZOsn), o pritožbah pa pritožbena komisija (tretji odstavek istega člena).

10. Po navedenem je torej ravnatelj v postopku v zvezi s prepisom učenca pristojen odločati, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za prepis iz ene osnovne šole na drugo, kot jih določa ZOsn. Zato je Upravno sodišče pravilno zavrnilo v tožbi uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

11. Poleg predloga staršev ZOsn določa še soglasje šole, vendar se to soglasje ne nanaša na vprašanje koristi otroka temveč na zmogljivosti šole.1 Ker v obravnavanem primeru soglasje šole, kot ga ureja ZOsn, ni sporno, se Vrhovno sodišče v tem primeru ne opredeljuje do vprašanja, ali je to soglasje sploh potrebno tudi v primeru, ko gre za vlogo za prestop učenca na osnovno šolo, v katere šolskem okolišu je otrokovo novo stalno prebivališče. To vprašanje tudi ni predmet dopuščenega revizijskega vprašanja. Nedvomno je soglasje šole pogoj za prepis otroka na osnovno šolo, če učenec v šolskem okolišu te šole nima prebivališča, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Iz navedene zakonske ureditve pa ne izhaja zahteva po prepisu učenca na drugo osnovno šolo, če šola, na katero je vpisan, ni več v šolskem okolišu njegovega stalnega prebivališča. Glede na to, da ima v takem primeru učenec pravico dokončati šolanje v šoli, na katero je vpisan, je torej prestop učenca na drugo šolo mogoč le na predlog staršev.

12. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).

13. Razmerja med starši in otroki ureja DZ. Ta med drugim v 6. členu splošno opredeljuje starševsko skrb (prvi odstavek) in določa, da ta pripada obema staršema (drugi odstavek). Vsebino starševske skrbi podrobneje opredeljuje 136. člen DZ kot obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja. Izvajanje starševske skrbi, med katero po navedenem sodi tudi skrb za otrokovo izobraževanje, pa je urejeno v 151. členu DZ.

14. Tako je v prvem odstavku 151. člena DZ določeno sporazumno izvajanje starševske skrbi (seveda v skladu s koristjo otroka). Drugi in tretji odstavek istega člena pa določata izjemo za primer, ko starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek). Tudi o vseh drugih vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločata starša sporazumno (drugi odstavek). Če se starši o teh vprašanjih ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, oziroma na njuno željo mediatorji (drugi odstavek). Če sporazuma ne dosežejo, odloči o tem sodišče (četrti odstavek) na predlog enega ali obeh staršev v nepravdnem postopku. Za odločanje o zadevah iz DZ, so na prvi stopnji pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon ne določa drugače (prvi odstavek 14. člena DZ). ZNP-1 pa v 104. členu določa, da se postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (četrta alineja prvega odstavka 93. člena ZNP-1), začne na predlog enega od staršev ali otroka, ki je dopolnil 15 let, ali centra za socialno delo.

15. Iz navedene zakonske ureditve torej izhaja, da v vsebino starševske skrbi, ki pripada obema staršema, sodi tudi skrb za otrokovo izobraževanje (136. člen DZ). V primeru, ko starši ne živijo skupaj, lahko tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, sam odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja le, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (drugi in tretji odstavek 151. člena DZ).2 Nekatera vprašanja v zvezi z otrokovim izobraževanjem lahko sodijo med vprašanja otrokovega dnevnega življenja, nekatera pa lahko bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Odgovor na ta vprašanja pa je odvisen od okoliščin posameznega primera.

16. Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je, kot je bilo že navedeno, odvisna od okoliščin konkretnega primera.3 Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

17. Iz določb ZOsn pa ne izhaja pooblastilo ravnatelju, da presoja niti o prvem vprašanju, tj. o vprašanju, ali gre v konkretnem primeru prepisa otroka iz ene osnovne šole na drugo za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj ali ne, tj. ali gre za primer, ko je za to potreben sporazum obeh staršev. O tem ne more odločati niti kot o predhodnem vprašanju po določbah 147. člena ZUP, saj ne gre za samostojno pravno celoto, temveč za del vprašanja izvajanja starševske skrbi glede otrokovega izobraževanja. Poleg tega ZNP-1 ureja številne posebnosti postopka za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

18. Ravnatelj osnovne šole torej ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej nikalen.

19. Po navedenem izpodbijana sodba Upravnega sodišča temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, da je za prepis otroka v osnovno šolo bistven šolski okoliš in da za ta prepis soglasje staršev ni potrebno.

20. V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik prepisu svojega sina iz Osnovne šole D. na Osnovno šolo A. nasprotoval. Izpodbijana odločitev pa ne temelji na ugotovitvi, da je pristojno sodišče s svojo odločitvijo nadomestilo soglasje staršev za ta prepis. Tega nobena izmed strank tudi v upravnem sporu ni zatrjevala. Tudi stranka z interesom se je v odgovoru na tožbo sklicevala le na že omenjene odločitve sodišča o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, o zavrnitvi revidentove zahteve za izdajo začasne odredbe glede nadaljnjega prepisa otroka na tretjo osnovno šolo, ter na dejstvo, da je otrokovo stalno prebivališče v šolskem okolišu tožene stranke. Kot izhaja iz navedene zakonske ureditve v obravnavani zadevi nobena izmed teh okoliščin ne more biti pravno odločilna za odločanje tožene stranke o prepisu, če s tem prepisom eden izmed staršev ne soglaša. 21. Upravno sodišče je sicer izpodbijani odločitvi med drugim pritrdilo tudi s presojo utemeljenosti sklicevanja pritožbene komisije na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Z 18/2019 z dne 15. 10. 2019, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahteval, naj sodišče nadomesti soglasje matere, da se mladoletni otrok prepiše iz Osnovne šole D. oziroma Osnovne šole A. na Osnovno šolo E. Vendar to ni sklep, s katerim bi pristojno sodišče nadomestilo sporazum staršev za prepis otroka iz Osnovne šole D. na Osnovno šolo A. Zato s tem sklepom (niti z razlogi zanj) ni mogoče utemeljiti zakonitosti odločitve o prepisu, na katerega se nanaša izpodbijana odločba tožene stranke, čeprav je bila že izvršena. Res gre za sklep sodišča, ki je bil izdan v postopku varstva otrokove koristi, a ta se nanaša na nadaljnji prepis iz Osnovne šole D. oziroma Osnovne šole A. na tretjo osnovno šolo.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je ta sklep, kot tudi odločitev o zavrnitvi revidentovega predloga za nadomestitev materinega soglasja za prepis otroka iz Osnovne šole A. na Osnovno šolo E. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. IV P 153/2018,4 treba upoštevati z vidika pravnih posledic odločitve o nezakonitosti akta, izpodbijanega v tem upravnem sporu. Upoštevanje teh odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru torej ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato tudi ne pomeni, da revident nima pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o spornem prepisu na Osnovno šolo A. Pomeni pa, da v upravnem sporu izpodbijane (in že izvršene odločbe) o prepisu na Osnovno šolo A. ni mogoče odpraviti, saj bi odprava pomenila poseg v pravno varovane koristi otroka. S tem v zvezi revident pravilno opozarja, da ima sodišče v določbi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da v primeru, ko je bil izpodbijani upravni akt že izvršen, njegova odprava pa bi nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, s sodbo (le) ugotovi nezakonitost. 23. Ker je revizija utemeljena že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kateri temeljita tako odločitev tožene stranke kot sodba Upravnega sodišča, dejansko stanje, ki je ob pravilni uporabi materialnega prava pravno odločilno, pa med strankami ni sporno (da za prepis otroka med staršema ni soglasja niti tega soglasja ni nadomestila odločitev pristojnega sodišča), Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na prvo dopuščeno vprašanje.

24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in na podlagi pooblastila iz drugega odstavka istega člena, iz razlogov, pojasnjenih v 21. točki obrazložitve te sodbe ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta.

**K II. točki izreka**

25. Vrhovno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku.

26. Revident je z revizijo in s tožbo uspel zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

27. Stroški postopka s tožbo so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (62,70 EUR) skupaj znaša 347,70 EUR.

28. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo in v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)5, upoštevaje, da je bila revidentu za revizijski postopek odobrena brezplačna pravna pomoč s sklepoma št. Bpp 205/2020 z dne 6. 10. 2020 za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in št. Bpp 271/2020-4 z dne 29. 12. 2020 za sestavo in vložitev revizije.

29. OT v tarifni številki 30 ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Revidentu se zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT prizna 625 točk, za revizijo pa 437,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv prizna ½ od 1062.5 točk, tj. 531,25 točk, kar znaša 318,75 EUR in 12,75 EUR materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej za revizijski postopek 404,43 EUR, ki ga je toženka na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

30. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

**K III. točki izreka**

31. Ker je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Peti odstavek 6. člena Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol podrobneje določa pogoje za soglasje šole. Nobeden izmed teh pogojev se ne nanaša na presojo koristi otroka, temveč na upoštevanje zmogljivosti šole. 2 Peti in šesti odstavek 151. člena DZ določata še izjeme za primer, kadar je eden od staršev zadržan izvajati starševsko skrb, in za primere, če eden od staršev ni več živ ali ni znan, ali če mu je odvzeta starševska skrb. 3 Taka je tudi sodna praksa. Glej npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2463/2015 z dne 23. 9. 2015, IV Cp 622/2017 z dne 22. 3. 2017, IV Cp 2498/2017 z dne 16. 11. 2017 in sklep IV Cp 819/2018 z dne 24. 5. 2018. 4 Na to odločitev se je v odgovoru na tožbo sklicevala stranka z interesom v zvezi z ugovorom revidentovega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, kar je Upravno sodišče zavrnilo. 5 Na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv sta odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičena do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi jima pripadal po odvetniški tarifi.