Jedro

Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni kršilo določb kazenskega postopka.

Po določbi 4. odstavka 369. člena ZKP lahko pritožnik v pritožbi navaja nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ker obsojenec v pritožbi tega ni pojasnil, poleg tega pa je bil predlagani dokaz v nasprotju z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi, je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko novih dokaznih predlogov ni upoštevalo.

Izrek

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega A.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, ki ga je storil proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnemu organu (2. odstavek 178. člena KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.7.1997 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri sodišču očita kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo storilo s tem, ko ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal. Poleg tega se sklicuje na 3. točko (verjetno je mišljen odstavek) 241. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Meni, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno upoštevalo evidenco o predkaznovanosti pri sodniku za prekrške, saj je bil pravnomočno kaznovan le enkrat. Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navaja, da trditev, da naj bi sodišče ravnalo v nasprotju s 3. odstavkom 241. člena ZKP, ni točna, nadaljnje navedbe pa merijo na drugačno oceno dejanskega stanja, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo zakona, ko je zavrnilo obsojenčev dokazni predlog za zaslišanje njegove hčerke. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič in obsojenčevega zagovora je bilo ugotovljeno, da je med obsojencem in oškodovancem prišlo do konflikta, ki ga je povzročil obsojenec. Pri tem je obsojenec po lastni izpovedbi oškodovancu očital, da ga je lahko sram, da piše take svinjarije, neresnice in da je lažnivec. Obsojenec bi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, tudi če bi se zadržal pri teh navedbah. Kljub temu sta sodišči prve in druge stopnje glede na prepričljivo in skladno izpoved obeh zaslišanih prič utemeljeno razsodili, da je policista žalil tudi z besedami, kot so cigan, prasec,... Oškodovanec je izpovedal, da je obsojenčeva hčerka na mesto dogodka prišla potem, ko je bila večina žaljivk že izrečenih. Upoštevaje to dejstvo in ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo obsojenčev predlog za zaslišanje njegove hčerke, ni kršilo določb kazenskega postopka, saj obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojenec je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedel, da so bili poleg njega in obeh policistov ob konfliktu prisotni še njegova hčerka in dva domačina in predlagal njihovo zaslišanje. Glede na to, da je dva domačina omenil in predlagal njuno zaslišanje šele v pritožbi, na glavni obravnavi pa je vseskozi trdil, da so bili prisotni le on, policista in njegova hčerka, drugih ljudi pa ni bilo, je bila s tem neverodostojnost njegove izpovedbe še dodatno potrjena. Ker dokaza z zaslišanjem dveh občanov, katerih ni imenoval, obsojenec na prvi stopnji ni podal, ga sodišče prve stopnje niti ni moglo izvesti, zato so njegovi pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni. Po določbi 4. odstavka 369. člena ZKP lahko pritožnik v pritožbi navaja nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Glede na to, da obsojenec v pritožbi tega ni pojasnil, poleg tega pa je bil predlagani dokaz v nasprotju z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi, je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko novih dokaznih predlogov ni upoštevalo.

Tretji odstavek 241. člena ZKP, na katerega se obsojenec "sklicuje" v zahtevi, govori o možnosti soočenja prič, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Vse priče, ki jih je sodišče zaslišalo, pri čemer je zaslišanje ostalih utemeljeno zavrnilo, so izpovedovale skladno, zato potrebe po soočenju ni bilo. Obsojenčevi ugovori so zato tudi v tem delu zahteve neutemeljeni.

Sodišče druge stopnje ni nepravilno ocenilo obsojenčeve predkaznovanosti pri sodniku za prekrške. Obsojenčeve navedbe v zahtevi se ne skladajo s poročilom sodnika za prekrške. Obsojenec je bil kaznovan petkrat in ne enkrat, kakor trdi sam. Takšna okoliščina je lahko podlaga za oceno obsojenčeve osebnosti in s tem presojo verodostojnosti njegovih izpovedb.

Kršitve določb kazenskega postopka, na katere se v zahtevi sklicuje obsojenec, niso podane. Obsojenec deloma izpodbija tudi dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, vendar iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato obsojenčevo zahtevo skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.