Jedro

Kolikor se s sodno odločbo ugotovi obstoj oziroma nastanek lastninske pravice (enako tudi nastanek skupne lastnine) in določijo (ugotovijo) deleži na skupnem premoženju, za vpis razdelitve lastninske pravice ni pogoj izjava volje tožene stranke v obliki pisnega zemljiškoknjižnega dovolila kot pri pravnoposlovni pridobitvi, ko jo pridobitelj izvaja iz prednikove pravice. Kolikor zunajzakonska partnerja drug drugemu ne priznata pravnega dejstva izvirne pridobitve lastninske pravice na skupnem premoženju (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in se še pred sodnim postopkom ne sporazumeta o višini deležev (prvi odstavek 60. člena ZZZDR), je podlaga za vpis v zemljiško knjigo ugotovitvena sodna odločba (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu izreka pod I. in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter v istem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, medtem ko se pritožba tožene stranke glede dela izreka pod II. izpodbijane sodbe zavrne in v istem obsegu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. ugotovilo obseg skupnega premoženja A.P., P.Š. in A.Š. ter določilo solastninske deleže glede posameznih nepremičnin, pri čemer je A.Š. in O.Š. še naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine glede na določene solastninske deleže, da se bosta lahko A.P. in P.Š. vpisali v zemljiško knjigo kot imetnici lastninske pravice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II. je zavrglo nasprotno tožbo s tožbenimi zahtevki na ugotovitev lastninske pravice A.Š. in O. Š., izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin s strani A.P in P.Š.. Tožbeni zahtevki tako iz tožbe, kakor tudi nasprotne tožbe, so se nanašali na nepremičnine vl. št. ..., k.o. ... in vl.št. ... k.o.. ... S sklepom je sodišče prve stopnje posebej odločilo o stroških postopka tako, da je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.678,47 EUR.

Iz pravočasne pritožbe zoper sodbo izhajajo vsi dopustni pritožbeni razlogi iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožena stranka meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi izrek ne bil razumljiv in celo v nasprotju z razlogi sodbe. Opozarja, da ni dopustno določati deležev in hkrati ohranjati skupno lastnino, kakor izhaja iz izreka, pri čemer izrek tudi ni določen glede vprašanja, v kakšnem deležu bi naj vsak od tožencev prenesel lastninsko pravico. Mnenja je tudi, da se je zajelo v delitev tudi premoženje tretje in četrte perutninske farme, ki jih je zgradil izključno prvotoženec sam po prekinitvi zunajzakonske skupnosti in predstavlja njegovo posebno premoženje. Navaja tudi, da se mu je neutemeljeno zavrnilo priznanje podarjenega premoženja kot posebnega premoženja glede ? nepremičnine vl. št. ... k.o. .... Opozarja na pomanjkljive razloge o času prekinitve zunajzakonske skupnosti in slabo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič glede trajanja in obstoja zunajzakonske skupnosti. Pri tem navaja, da je sodišče priznalo mimo okvirja navedb tožeče stranke trajanje skupnosti do leta 1995, čeprav se je zatrjevala le do leta 1994. Meni, da v času prekinitve skupnosti v letih 1978 do 1980 skupno premoženje ni moglo nastajati, tako tudi ne more biti skupno premoženje prva perutninska farma, saj se je gradila v tem času, pri čemer je celo pomagala I.K., s katero je bil prvotoženec skupaj v zvezi v tistem obdobju. V.P. kot zunajzakonska partnerica v tistem obdobju ni prispevala h gradnji navedene farme, tudi ne kot graditeljica na tujem svetu. Graja tudi odločitev sodišča v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, saj je bilo po njenem mnenju dokazno breme na tožeči stranki glede obsega skupnega premoženja in v tej zvezi podaja pravno naziranje, da bi sodišče moralo ravnati kot v primeru spoznavne krize po 215. členu ZPP in pravilu o dokaznem bremenu. Graja tudi odločitev prvostopnega sodišča zaradi nepravilnega zavrženja tožbe iz razloga litispendence, saj tožbeni zahtevki v tožbi in nasprotni tožbi niso identični. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

V pritožbi zoper sklep prvostopnega sodišča o stroških postopka napada odločitev o uspehu v pravdi, saj je mnenja, da vrednost nepremičnin vl. št. ... in ... obe k.o. ..., v zvezi s katerimi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ne predstavlja zanemarljive okoliščine glede na celotno vrednost obravnavanih nepremičnin, saj se tam nahajajo tri perutninske farme, medtem ko so preostala zemljišča pretežno le kmetijska.

Tožeča stranka v odgovorih na pritožbi podaja strinjanje z odločitvijo prvostopnega sodišča in predlaga zavrnitev pritožb. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Izpodbijana sodba ima v delu izreka pod I. takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj je izrek v tem delu nerazumljiv (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedena postopkovna kršitev ima zmeraj za posledico razveljavitev odločbe v delu, na katerega se nanaša, zato je sodišče ravnalo skladno določilu prvega odstavka 354. člena ZPP in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V posledici razveljavitve dela sodbe o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v posebnem sklepu, ki je tudi predmet pritožbenega izpodbijanja.

Iz izreka pod I. ne izhaja jasno in enoznačno, v kakšnih deležih so navedene osebe solastniki opredeljenih nepremičnin. Glede na zapis, da je vsaka od treh oseb solastnik do 1/2, je prišlo sodišče prve stopnje v nelogičnost, ki ima za posledico nerazumljivost. Pri tem je najti tudi notranje nasprotje, ko se v oklepaju delež A.P. In P.Š. določi ponovno v skupnem deležu 1/2. V nadaljevanju tudi ne izhajajo iz izreka vsi deleži in njihovi imetniki, ki skupaj tvorijo celoto, ampak se določa le deleže nekaterih solastnikov. Takšen izrek je neizvršljiv. V izreku, s katerim se oblikuje (razdeli) na novo lastninska pravica posameznih oseb na isti nepremičnini, morajo biti jasno navedeni vsi solastniki nepremičnine in njihovi solastniški deleži. Razen tega je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka z nedoločno navedbo "v presežku" preveč pavšalna, da bi se jo dalo preizkusiti. Glede na postavljen tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in določitev deležev na konkretno opredeljenih nepremičninah bo sodišče prve stopnje moralo pri ponovni odločitvi jasno in določno opredeliti, v čem se tožbenemu zahtevku ne ugodi, torej glede katere ugotovitve in določitve deležev in glede katerih nepremičnin.

Sodišče prve stopnje bo moralo biti pri ponovni odločitvi posebej pozorno pri oblikovanju izreka tako, da se ne bo puščal dvom o višini solastniških deležev in njihovih imetnikih, pri čemer bo nujno navesti vse solastnike stvari in na novo opredeliti njihovo lastninsko pravico.

Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je nedopustno ohranjati mešanje skupne lastnine in solastnine v smislu določanja „skupnih“ solastniških deležev. Sodišče naj upošteva pri ugotovitvi solastniških deležev dedne deleže dedinj po pokojni V.P., ki sta stopili v pravdo namesto nje, kakor deleži izhajajo iz predloženega sklepa o dedovanju.

Pritožbeno sodišče tudi opozarja na nepotrebnost dajatvenega zahtevka v smislu izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Kolikor se s sodno odločbo ugotovi obstoj oziroma nastanek lastninske pravice (enako tudi nastanek skupne lastnine) in določijo (ugotovijo) deleži na skupnem premoženju, za vpis razdelitve lastninske pravice ni pogoj izjava volje tožene stranke v obliki pisnega zemljiškoknjižnega dovolila kot pri pravnoposlovni pridobitvi, ko jo pridobitelj izvaja iz prednikove pravice. Kolikor zunajzakonska partnerja drug drugemu ne priznata pravnega dejstva izvirne pridobitve lastninske pravice na skupnem premoženju (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in se še pred sodnim postopkom ne sporazumeta o višini deležev (prvi odstavek 60. člena ZZZDR), je podlaga za vpis v zemljiško knjigo ugotovitvena sodna odločba (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Za naložitev obveznosti izstavitve listine, kakor izhaja iz izreka, v takšnem primeru ni pravne podlage. Prvostopno sodišče je v tem oziru zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje naj tudi izda sklep o ustavitvi postopka za umaknjeni del tožbe (tretji odstavek 188. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na izjemno dolgotrajnost obravnavanja zadeve in oddaljenost nastanka razmerja med udeleženimi pravdnimi strankami ter pričakovan dodaten čas za izvedbo ponovljenega sojenja, ki bo ponovno oddaljil dokončno rešitev zadeve, posveti posebno pozornost in skrb delovanju v skladu z načelom odprtega sojenja (285. člen in smiselno drugi odstavek 305.a člena ZPP). Kolikor bo potrebno, naj se zahteva od same stranke in ne le pooblaščence, da v postopku sodeluje (prvi odstavek 86. člena ZPP). Pravo in njegovo varstvo ni samo sebi namen, ampak naj služi ljudem in jim pomaga pri vzpostavitvi sožitja v njihovem sobivanju. Kolikor sta pravdni stranki pripravljeni skleniti dogovor in se poravnati, naj ima ta prednost, pri čemer jima naj sodišče s svojo strokovnostjo in občutkom za pravičnost v čim večji meri pomaga. V tem kontekstu naj sodišče prve stopnje glede na „delovno analizo“ odprto predstavi strankam, glede katerih vprašanj bi zaradi „spoznavne krize“ odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Stranke je tudi primerno opozoriti, da bo postopek ponovljen praviloma le v takšnem okviru in obsegu, kakršen je bil s strani strank zastavljen do sedaj, glede na omejeno pravico do navajanja novot (drugi odstavek 362. člena ZPP).

V kolikor kljub skrbnemu prizadevanju sodišča stranki ne bosta pripravljeni skleniti sodne poravnave, naj sodišče dosledno upošteva že navedena priporočila iz prejšnjih razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča. Pri tem naj bolj jasno izhaja iz trditvenega in dokaznega bremena (212. člen in 286. člen ZPP) in ne zapade v pavšalno in površno dokazno oceno, kolikor iz predlaganih in izvedenih dokazov ni mogoče s standardom prepričljivosti ugotoviti obstoja odločilnega dejstva (8. člen ZPP v povezavi z 215. členom ZPP). Slednje velja predvsem glede odločilnih dejstev nastanka in trajanja zunajzakonske skupnosti ter morebitne prekinitve, ki jo zatrjuje tožena stranka, kakor tudi glede opredelitve prispevkov posameznih oseb.

Sodišče prve stopnje naj ne zapada v notranja nasprotja kot je to storilo z ugotovitvijo "krajšega" razmerja toženca z I.K. v trajanju enega leta, kar niti razumsko-logično ne predstavlja kratkega obdobja, pri čemer v naslednjem odstavku pri ponovni ugotovitvi trajanja „prekinitev“ izpusti brez navedbe razlogov (tretji odstavek na 8. strani sodbe). Pri tem drugostopno sodišče še opozarja, da naj se prvostopno sodišče izogne neargumentiranemu posploševanju o možnih prispevkih glede na njeno mladost in neobrazloženemu zanemarjanju dela, ki ga je v tistem času prekinitve ustvaril toženec. Glede na navedbo sodišča prve stopnje, da toženec ni ustvaril premoženja večje vrednosti (drugi odstavek 9. strani sodbe), razumsko-logično izhaja, da je nekaj premoženja le ustvaril. Takšno posploševanje ni skladno s standardom prepričljivosti in skrbnosti, ki se od sodišča pričakuje pri oblikovanju razlogov o odločilnih dejstvih (8. člen ZPP). Kolikor o dejstvih, ki bi lahko razmejila prispevke posameznih oseb, ni bilo ustreznih trditev ali ponujenih ustreznih dokazov, naj se sledi pravilu o dokaznem bremenu. V tej zvezi naj sodišče prve stopnje ustrezno obravnava trditve tožene stranke, da je nastala pretežno v obdobju prekinitve druga perutninska farma.

Sodišče prve stopnje naj ostane v skladu z razpravnim načelom v okviru pravočasnih trditev pravdnih strank in ga ne preseže zlasti glede trditev o obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče se naj tudi izogne pravno nepravilni rabi izraza "nesporno" v kontekstu dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna in so se o njih izvajali dokazi (prvi odstavek 214. člena ZPP). Obseg skupnega premoženja namreč med strankama ni bil nesporen, kakor je nasprotno razbrati iz obrazložitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 10. strani).

Pritožbeno sodišče še opozarja na izjemno pomanjkljive razloge o določitvi deleža vsakega od zunajzakonskih partnerjev v višini 1/2. Ugotovitev, da sta partnerja imela skupna sredstva, skupne kredite in skupnega otroka (drugi odstavek 10. strani sodbe), ni ustrezna podlaga, da bi se dalo sklepati o enakih deležih. Kolikor je želelo prvostopno sodišče izhajati iz zakonske domneve o enakih deležih, bi moralo opredeljeno pojasniti, kako dokazi toženca o nasprotnem niso bili prepričljivi. Kolikor je menilo, da razpolaga z zadostnim ustreznim dokaznim gradivom, bi moralo konkretno opredeliti in oceniti, katere okoliščine kažejo na to, da je bil prispevek enak, zlasti glede višine plače, dela na perutninski farmi, odplačil kreditov, skrbi za gospodinjstvo in otroka ter druge prispevke.

Enake pomanjkljivosti veljajo glede razlogov o zavrnitvi obstoja posebnega premoženja, ki ga je zatrjeval toženec na podlagi darilne pogodbe. Fiktivnost pogodbe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, mora dokazati tisti, ki jo zatrjuje. Kolikor je sodišče dokazno sredstvo našlo v izpovedbi tožnice, bi jo moralo oceniti v primerjavi z izpovedbo toženca in drugimi dokazi in ne le samostojno (8. člena ZPP). Pri tem bi moralo pojasniti, zakaj je priznalo verodostojnost enemu in drugemu ne.

Glede gradnje in obstoja silosa, tretje in četrte perutninske farme na zemljišču vl. št. ... k.o. ..., ki jo je zatrjevala tožena stranka kot samostojno gradnjo po razpadu zunajzakonske skupnosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede obstoja in vrednosti gradnje dokazno breme na tistem, ki dejstvo zatrjuje. Kolikor zaradi neaktivnosti stranke, ki nosi dokazno breme, ni mogoče opredeliti premoženja, ki se zatrjuje, velja kakor, da ga ni (212. in 215. člen ZPP). V tem kontekstu je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da breme neizvedbe dokaza z izvedencem perutninske oziroma kmetijske stroke nosi tožena stranka, zaradi česar se s tem premoženjem sodišče postopkovno pravilno ni ukvarjalo in ga ni zajelo v svojo odločitev.

K nasprotni tožbi: Pritožbeno sodišče podaja strinjanje k razlogom prvostopnega sodišča o obstoju litispendence glede tožbenih zahtevkov iz nasprotne tožbe in posledično z njihovim zavrženjem - pravilno zavrženjem nasprotne tožbe. Identičnost se kaže v ugotovitvi lastninske pravice in določitvi deležev na istih nepremičninah, kakor so navedene v tožbenih zahtevkih iz primarne tožbe. V skladu s čisto procesno teorijo, ki je prevladujoča v slovenskem prostoru, se zastopa stališče, da je identičnost zahtevkov podana, kolikor je enak tožbeni predlog, torej se zahteva po vsebini enaka dajatev, oblikovanje ali ugotovitev. Tako tožba, kakor nasprotna tožba vsebujeta tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (skupne lastnine) na istih nepremičninah, kakor tudi določitev deležev istih oseb kot imetnikov lastninske pravice. Kolikor bi sodišče dopustilo začetek pravde o tako opredeljenem sodnem varstvu, bi se začela vsebinsko ista pravda (tretji odstavek 189. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje naj pri ponovni odločitvi preuči še pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče le opozarja, da delna zavrnitev tožbenega zahtevka o glavni stvari ne pomeni popolne zmage tožnika, pri čemer se pri delitvi stroškov morajo upoštevati „vse okoliščine primera“, tudi sporna vrednost, ki odpade na zavrnilni del izreka (drugi odstavek 154. člena). Pri odločitvi o stroških ni edina podlaga matematični izračun uspeha, ampak se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).