Jedro

ZZZPB določa, da se pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti zagotavljajo delavcem, ki so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Če je delavec sam predlagal, da ga delodajalec opredeli za trajno presežnega delavca, ne da bi za to obstajali objektivni razlogi, mu nadomestilo ne pripada.

Sodišče mora obrazložiti, zakaj bi bilo odločanje o višini nadomestila dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi stroški, če odloči, da mora Zavod za zaposlovanje s posebno odločbo ponovno odločiti o denarnem nadomestilu za čas brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku ter razveljavilo odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Maribor, št. 000-.../93, z dne 13.8.1993 ter odločbo Republike Slovenije, Minirstrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 071-.../93, z dne 6.4.1994. Nadalje je izreklo, da je o denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti dolžan toženec ponovno odločiti s posebno odločbo v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po zakonitem zastopniku smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo bistveno vprašanje še nerazčiščeno. To pa je, ali so ob izdaji sklepa, datiranega s 15.12.1992, podpisanega s strani direktorja podjetja A. A., obstajali dejanski razlogi, zaradi katerih bi se tožnik glede pravice do nadomestila za čas brezposelnosti lahko štel za trajno presežnega delavca, ali ne. Torej, ali je njegovo delo dejansko postalo trajno nepotrebno, delodajalec pa ni imel možnosti ponuditi mu drugo delo. To vprašanje ostaja odprto tudi glede na ugotovitve iz zapisnika Uprave inšpekcijskega nadzorstva občin M., P., R., L. in S. B. z dne 21.7.1993, izčrpno navedene pod točko 4, iz katerih med drugim izhaja, da so posamezne družbe izmed 59 delavcev, zaposlenih na področju marketinga, katerega direktor je bil tožnik, ponudile nova delovna mesta 55 delavcem ter da sta bila poleg tožnika le dva ugotovljena kot trajno presežna delavca. Posledično bo sodišče moralo zavzeti stališče do vprašanja, ali je navedeni sklep o prenehanju delovnega razmerja v delu, ki se nanaša na t.i. trajni presežek, fiktiven ali ne.

Sodišče bo moralo torej zavzeti jasno stališče, ali gre pri navedenem sporazumu po vsebini, torej dejansko, za sporazum o prenehanju delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov, ali pa za prenehanje delovnega razmerja na način, obravnavan v 1. alinei 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in posledično za stanje iz 3. odstavka 1. člena istega zakona.

Prav namreč ima pritožba, ko poudarja, da je navedeni zakon že v besedilu, ki je veljal v času navedenega sklepa (Ur. l. RS, št. 5/91 in 12/92) v 3. odstavku 1. člena jasno določal, da se pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti zagotavljajo zavarovancem za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve.

Če se je tožnik dejansko sam predlagal za trajno presežnega delavca, ne da bi za določitev tožnika kot trajno presežnega delavca obstojali objektivni razlogi po tedaj veljavnih določbah Zakona o delovnih razmerjih, se po doslej ugotovljenem dejanskem stanju v postopku pred sodiščem prve stopnje, kaže, da sta bila tako navedeni sklep, glede katerega se je tožnik tudi odpovedal pravici do pritožbe, kot tudi sporazum z dne 24.12.1992 o prenehanju delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov, s katerim pa sta se direktor podjetja ter tožnik dogovorila le o višini nadomestila osebnega dohodka za čas šestih mesecev, le zunanja oblika in način za realizacijo prenehanja delovnega razmerja v skladu z izraženo tožnikovo voljo, na kar opozarja tudi pritožba.

Glede na obrazloženo bo prvostopenjsko sodišče moralo v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku v nakazani smeri dodatno zaslišati tožnika, B.B. ter A. A. ter le tega s tožnikom po potrebi tudi soočiti in zavzeti stališča do vseh nakazanih vprašanj. Šele nato bo lahko o zadevi znova odločilo. Če bo tudi v novem sojenju prišlo do enakega zaključka kot ob prvem sojenju - delna ugoditev tožbenemu zahtevku -, pa bo moralo tudi navesti v izreku celoten zahtevek ter kateremu delu se ugodi, kateri del pa se kot neutemeljen zavrne ter seveda tudi v obrazložitvi sodbe razloge za zavrnilni del. Toženec se pritožuje tudi zato, ker mu je sodišče naložilo odmero nadomestila. Pritožba je tudi v tem obsegu utemeljena, vendar ne iz razlogov, navedenih v zadnjem odstavku pritožbe.

Prvostopenjsko sodišče je pri tem uporabilo določbo 3. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), ki pa je samo izjema od določbe 1. odst. istega člena, po kateri sodišče samo odloči o pravici ali obveznosti. Sodišče je določbo 3. odst. 35. čl. uporabilo, ne da bi obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ter povezano z nesorazmernimi težavami. Sodbe torej v tem delu ni moč preskusiti. Zato bo prvostopenjsko sodišče moralo, če bo v novem sojenju prišlo do enakih zaključkov, kot ob prvem sojenju, obrazložiti razloge, zaradi katerih bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja - glede same odmere - pred sodiščem dolgotrajno ter povezano z nesorazmernimi težavami, seveda v primerjavi s predsodnim postopkom, ali pa bo moralo samo - meritorno - odmeriti nadomestilo.