Jedro

Sodišče prve stopnje je, glede na ugotovitev dokaznega postopka, da očitek obstoja družinske skupnosti ni dokazan, ta očitek izpustilo iz obtožbenega opisa, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve dejanja iz kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Kljub spremenjenemu opisu je ohranjena identiteta med obtožbo in obsodbo, saj gre v osnovi za isti historični dogodek in je tak opis obtožencu v korist. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ponavljajoče se izvajanje nasilja v opisanih oblikah v obdobju od avgusta 2013 do novembra 2013, ki je oškodovanko nedvomno spravilo v podrejen položaj, saj se je pred obtožencem umikala, tudi tako, da je občasno prespala v avtomobilu, ter se počutila ogroženo in prestrašeno, pomeni homogeno celoto oziroma kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega M. V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 108,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega M. V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1B. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1B mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 296. člena KZ-1B, določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko M. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 639,99 EUR in sodno takso, ki jo je po tar. št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v višini 72,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP: zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je obtoženčev zagovornik v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče „predmetno pritožbo obravnava na pritožbeni obravnavi ter naj omogoči obdolženemu M. V., da lahko poda zagovor glede očitkov iz izreka izpodbijane sodbe“. Glede na tako navedbo je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno sejo. Na pritožbeni seji je obtoženčev zagovornik pojasnil, da je s svojim predlogom v pritožbi glede javne obravnave mislil z javno pritožbeno sejo, kot je bila opravljena. Pojasnil je tudi, da je obtoženec, ki na sejo ni prišel in za katerega vabilo ni bilo izkazano, seznanjen s sejo in da se strinja, da se ta opravi v njegovi nenavzočnosti.

5. Obtoženčev zagovornik nima prav, da je sodišče prve stopnje prekoračilo identiteto med obtožbo in sodbo, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je, glede na ugotovitev dokaznega postopka, da očitek obstoja družinske skupnosti ni dokazan, ta očitek izpustilo iz obtožbenega opisa, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve dejanja iz kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Kljub spremenjenemu opisu je ohranjena identiteta med obtožbo in obsodbo, saj gre v osnovi za isti historični dogodek in je tak opis obtožencu v korist. Obtoženčev pravni položaj, v katerem bi bile okrnjene njegove obrambne pravice, ni spremenjen. Soglasje oškodovanke k spremembi obtožbe ni pomembno. Zato očitana procesna kršitev ni podana.

6. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar tega ne konkretizira. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti v obsegu, kot ga določa 383. člen ZKP, ni našlo.

7. Pri preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Ocenilo je obtoženčev zagovor in izpovedbe zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze ter je na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (ko je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, so logični in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora ter trditvijo, da je oškodovanka varnostnica, s pravico nošenja orožja, in je fizično močnejša od obtoženca ter tudi obvlada borilne veščine, zaradi česar obtoženec objektivno ni mogel storiti očitanih mu ravnanj, po oceni pritožbenega sodišča ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

8. Pritožnik nima prav, ko izraža pomisleke o pravilnosti prvostopenjske pravne opredelitve očitanega dejanja. Sodišče prve stopnje je izvršitvena ravnanja iz obtožbenega opisa, ki jih je povzelo v izrek izpodbijane sodbe, opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, s čimer se pritožnik ne strinja in trdi, da gre za tri samostojna sumarna kazniva dejanja. S tem v zvezi sodišču prve stopnje očita tudi stvarno in krajevno nepristojnost. 9. Iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilništva, ki pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, izhaja, da gre praviloma za neko trajnejše oz. ponavljajoče se ravnanje storilca, ki je takšne narave, da spravi žrtev v podrejen položaj, to je položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ponavljajoče se izvajanje nasilja v opisanih oblikah v obdobju od avgusta 2013 do novembra 2013, ki je oškodovanko nedvomno spravilo v podrejen položaj, saj se je pred obtožencem umikala, tudi tako, da je občasno prespala v avtomobilu, ter se počutila ogroženo in prestrašeno, pomeni homogeno celoto oziroma kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Drugačna pritožbena stališča niso sprejemljiva. Zato smiselno očitana kršitev kazenskega zakona in s tem v zvezi kršitev procesnih določb o pristojnosti nista podani.

10. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči. 11. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 108,00 EUR. (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).