Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega V.Š. odredilo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Pripor teče od 5.8.2005 od 14.55 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zagovornica osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti in vrhovnemu sodišču predlagala, da osumljencu pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V obeh sklepih sta namreč sodišči pravilno ugotovili obstoj pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pripor zoper obdolženca tako ni bil odrejen iz razloga, ker je državljan Republike Hrvaške, ampak ker je utemeljeno pričakovati, da bi zato, ker ima v Republiki Hrvaški družino, lahko pobegnil in s tem onemogočil potek postopka. Glede na težo kaznivih dejanj, ko je imel pri sebi dokumentacijo s seznamom 17-ih oseb, na škodo katerih bi lahko izvršil kazniva dejanja, in glede na to, da razpolaga s podatki za B.T. in B.O., sta sodišči pravilno zaključili, da sta v primeru osumljenega Š. podana oba priporna razloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica osumljenega V.Š. sicer v zahtevi ne navaja, katere določbe procesnega ali materialnega zakona naj bi sodišče kršilo, iz vsebine njene vloge pa izhaja, da se ne strinja z zaključki sodišča glede obstoja utemeljenega suma, da je osumljeni Š. storil obravnavana kazniva dejanja.

Obstoj utemeljenega suma je ustavni in zakonski predpogoj za ureditev pripora (20. člen Ustave RS in 201. člen ZKP) in mora biti torej ob vsaki odreditvi podan. V konkretni kazenski zadevi, kot izhaja iz obrazložitve obeh sklepov, je sodišče obstoj utemeljenega suma presojalo in tudi obširno obrazložilo, kateri so tisti dokazi in okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je tak sum podan.

Zagovorničino polemiziranje s temi zaključki in izraženi dvomi v zahtevi (da bi bilo absurdno, da bi storilec dal oškodovancem na razpolago svojo telefonsko številko, ...) tako ne pomenijo očitka kršitve zakona, temveč le njeno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovorničin nadaljnji očitek, da ne more biti podlaga za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti le dejstvo, da je osumljenec hrvaški državljan, je sicer utemeljen, vendar pa je sodišče poleg navedene okoliščine pri odreditvi pripora upoštevalo nadaljnja dejstva, da osumljenec v Sloveniji nima bivališča in ne zaposlitve in ga torej na našo državo prav nič ne veže, kar vse pa so ob dejstvu, da je utemeljeno osumljen storitve relativno hudih kaznivih dejanj, okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru, če bi bil spuščen na prostost, pobegnil in se s tem izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pavšalni očitek zagovornice, da sodišče z ničemer ni podkrepilo očitka ponovitvene nevarnosti.

Sodišče je namreč pri presoji, ali je na strani osumljenega Š. podan tudi ta priporni razlog, upoštevalo okoliščine, da osumljenec poseduje podatke o T.B. in O.B., ve za njun naslov, obema je že zagrozil z napadom, prav tako pa mu je bila zasežena dokumentacija s seznamom 17-tih oseb z vsemi osebnimi podatki, telefonskimi številkami in njihovimi naslovi bivanja, pošiljal pa je tudi sms sporočila z grozilno vsebino.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče pri izdaji sklepa ni kršilo določb materialnega ali procesnega zakona, pri odločanju o zahtevi pa tudi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.