Jedro

Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.

Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.

Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odvetniku G. G. se priznajo pritožbeni stroški v znesku 37,33 EUR, ki bodo izplačani iz sredstev sodišča na transakcijski račun odvetnika G. G. 30 dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvetniku G. G. priznalo za zastopanje nasprotne udeleženke stroške v znesku 93,33 EUR ter naložilo izplačilo tega zneska iz sredstev sodišča na transakcijski račun odvetnika 30 dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

2. Odvetnik G. G. je v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 30. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožniku priznajo še preostali priglašeni stroški, kar pomeni, da se znesek 93,33 EUR spremeni v znesek 223,99 EUR, pritožniku pa priznajo tudi stroški pritožbenega postopka, ki se mu izplačajo iz sredstev sodišča na njegov transakcijski račun 30 dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

3. V pritožbi je zatrjeval, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za priznanje nagrade po 2. alineji 1. točke tar. št. 39 OT (za pregled predloga in študij zadeve, kot priprave na narok) neobrazloženi. Sodišče namreč ni pojasnilo, iz katerih delov OT in na podlagi kakšne razlage je pregled predloga zajet v postavki zastopanja na naroku. Razlaga sodišča tudi ne vzdrži logičnega razmišljanja. Samostojno upravičenost odvetnika do plačila nagrade po tar. št. 39/I OT sta potrdili tudi Obvezna razlaga, ki jo je podal Upravni odbor OZS 9. 2. 2016 in sodba Upravnega sodišča RS I U 1555/2017, ki se je na tako obvezno razlago tudi oprla. Sodišče prve stopnje se do pritožnikovih navedb te sodbe in Obvezne razlage Upravnega odbora OZS v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, zato pa je pritožniku onemogočilo sodelovanje v postopku ter zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče sodnemu izvedencu psihiatrične stroke priznalo nagrado za pregled in preučitev dokumentacije, je pritožnika kot odvetnika v razmerju do izvedenca diskriminatorno obravnavalo. Pritožnik se sicer strinja z razlago Upravnega odbora OZS, da posvet s stranko ter pregled in študij predloga nista del zastopanja na naroku. Sicer pa meni, da je določilo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade pritožniku, v naskladju z Ustavo RS in sicer z načelom iz 137. člena (ki določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon), pravico iz 2. člena (pravico do pravne in socialne države), načelom iz 14. člena (enakost pred zakonom) in pravico iz 22. člena (enako varstvo pravic). Pritožbenemu sodišču je pritožnik predlagal, da na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek odločanja o tej pritožbi in z zahtevo na Ustavno sodišče Republike Slovenije začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv. V pritožbi je podal obširne navedbe o tem, s kakšno okvirno vsebino bi moralo pritožbeno sodišče vložiti pri Ustavnem sodišču zahtevo za presojo ustavnosti navedenega zakonskega določila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago odvetnikove storitve kot neposredne storitve stranki, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016 (in na katero se sklicuje pritožnik, čeprav se ta ne nanaša na razlago 2. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT), ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko. Že zato pa je pravilno razlogovanje in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovega zahtevka za priznanje nagrade po 2. alineji 1. točke 39. tar. št. OT za "pregled predloga s prilogami in študij zadeve, kot njegove priprave na narok″, ker navedena alineja navedene tarifne številke odvetniku upravičenost do takšne zahtevane nagrade ne daje, saj ne gre za stroške, ki bi nastali v neposrednem razmerju stranke in odvetnika kot pooblaščenca. Takšni so sicer nosilni razlogi odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo priglašene tovrstne nagrade. Zato pritožnikovi pritožbeni očitki o ″nelogičnosti razlogovanja", ker sodišče ni pojasnilo iz katerih določb OT izhaja, da je pregled predloga zajet v postavki zastopanja na naroku in s tem smiselni očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Ker se Obvezna razlaga Upravnega odbora OZS z dne 9. 2. 2016 ne nanaša na 2. alinejo 1. točke tar. št. 39 OT, na slednjo pa se ne nanaša tudi izpostavljena sodba upravnega sodišča I U 1555/2017 ter sta tako oba izpostavljena pravno nepomembna za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, se sodišču tudi ni bilo potrebno opredeliti do pritožnikovih sklicevanjih nanju ob priglasitvi stroškov. Zato so neutemeljeni tudi pritožnikovi pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi očitanega diskriminatornega položaja pritožnika v primerjavi z izvedencem psihiatrične stroke.

7. Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, kakršen je predmeten, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik. Po določbi prvega odstavka 137. člena Ustave RS je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Torej je določena zakonska obličnost za njegovo urejanje in v zvezi s tem tudi določanje načina plačila odvetniških storitev, z izpolnjeno zakonsko ureditvijo v petem odstavku 17. člena ZOdv izpolnjena. Sicer pa je bilo določilo petega odstavka 17. člena ZOdv sprejeto z Zakonom o dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-D, Ur. list RS št. 97/2014). Zakonodajalec je v obrazložitvi predloga te novole (Poročevalec Državnega zbora z dne 4. 12. 2014) namen sprejete takšne določitve nižjega plačila utemeljil z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove Odvetniške tarife, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniški storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila ter s potrebo, da glede na to, da odvetniki v primeru obveznega zastopanja opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države, ki jih financira država v celoti, ter tako odvetniki v tem primeru po pooblasilu države opravljajo njeno dolžnost, uredi tudi plačilo iz državnih sredstev. Iz takšnega namena zakonodajalca pa ne izhaja, da bi določitev takšnega nižjega plačila predstavljalo oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva. Zaradi pomena, ki ga ima odvetništvo po 137. členu Ustave in vloge, ki jo imajo odvetniki v pravni državi (2. člen Ustave RS) in zaradi uresničitve katerih se odvetnikom v zvezi z zastopanjem vseh strank v določilih 2. odstavka 11.člena ZOdv in 41. člena Kodeks odvetniške poklicne etike nalaga enako visoka stopnja skrbnega ravnanja, pa je nesprejemljivo pritožbeno zatrjevanje, da je kvaliteta odvetniških storitev, ki je opravljena v okviru obveznega zastopanja, zaradi slabšega plačila nižja in je zato takšna določitev plačila v neskadju z 22. členom RS. Ker ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv velja enako za vse odvetnike, ki nastopajo kot pooblaščenci po uradni dolžnosti v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ta ni v neskladju z 14. členom Ustave RS. Pritožnikovo pritožbeno razlogovanje o neskladnosti navedenega določila z izpostavljenimi določili Ustave RS tako ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče zato ni prekinilo postopka odločanja o pritožbi pritožnika zoper sklep o stroških, ki temelji na uporabi navedenega določila.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in nepodanosti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30.člena ZDZdr), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

9. Pritožnikove pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi 68. člena ZDZdr, tretjega odstavka 51. člena ZDZdr in petega odstavka 17. člena ZOdv. Tako pritožbeni stroški pritožnika znašajo 37,33 EUR in jih predstavlja plačilo za pravno sredstvo po 2. alineji 3. točke tar. št. 23 OT v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZOdv v višini 50 točk (kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 30,00 EUR), 2 % materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT v znesku 0,6 EUR in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT v znesku 6,73 EUR.