Jedro

Dolžnik je le pavšalno zatrjeval plačilo vseh terjatev po pogodbi in ustno dogovorjeni reprogram odplačevanja posojila. Če bi se o slednjem dogovoril z upnikom, bi imenoval osebo pri upniku in zapisal kakšna je bila vsebina reprograma. Sodišče prve stopnje bi na podlagi tako konkretiziranih trditev izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem strank. Ustrezno in zadostno je obrazložilo zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti upniku 1.713,54 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da dolžnik ni pojasnil koliko znaša višina obveznosti iz naslova kredita po njegovem knjigovodskem stanju, v čem je razlog za razhajanje v višini dolga (na primer v previsokem obračunu obresti ali neupoštevanju delnih plačil itd.) ter za trditve ni predložil ustreznih dokazov (na primer izpisek iz poslovnih knjig, iz katerega bi izhaja drugačna višina neporavnanih obveznosti iz naslova kredita). Upnik je ob vložitvi predloga za izvršbo izkazal obstoj terjatve v izterjevani višini s predložitvijo izpiska iz poslovnih knjig "odprte postavke na 22. 3. 2016", iz katerega izhaja, da znaša terjatev iz naslova glavnice 350.000,00 EUR in iz naslova obresti za leto 2015 v višini 86.663,38 EUR in za leto 2016 v višini 20.712,33 EUR. Dolžnik ni navedel datuma sklenitve dogovora niti njegove vsebine niti s kom naj bi se dogovoril glede reprograma kredita. Trditve so nezadostne, gre za pomanjkljivo trditveno podlago in ker dokazi ne smejo nadomestiti ugovornih navedb, bi moral v ugovoru navesti sklop pravno relevantnih dejstev, iz katerih izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje v ugovoru, česar ni storil. Zato sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika oziroma strank, saj ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage z zasliševanjem strank. Upnik je v odgovoru na ugovor zanikal sklenitev dogovora o reprogramiranju posojila.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da upnik prilaga izključno enostranske dokaze o neplačilu terjatve iz pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu SV 1502/14 z dne 18. 6. 2014, katerih sodišče ne bi smelo upoštevati. V dokaz nasprotnega, to je plačila vseh terjatev po pogodbi med strankama, dolžnik ponovno predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika, ki bo izpovedal ključne informacije o poravnanih dolgovih ter dogovorih o reprogramu odplačevanja med strankama, ki sta ga sklenili ustno. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog dolžnika brez ustrezne in zadostne obrazložitve, saj ni pojasnilo razlogov nepotrebnosti ali nerevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza, s tem pa grobo poseglo v temeljno načelo kontradiktornosti.

3. Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da ne zadošča le zanikanje obveznosti in posplošene trditve brez ustrezne ter potrebne trditvene podlage. Dolžnik v ugovoru niti v pritožbi ne navaja koliko je po njegovem knjigovodskem stanju dolžan upniku niti se ne opredeli do stanja dolga, ki ga je predložil in izkazal upnik. Kot dokaz je sicer predlagal zaslišanje I. B., pri čemer ni opredelil o katerih pravno relevantnih dejstvih bo priča izpovedala. Tako imenovani informativni dokazi niso dovoljeni. Poleg tega dolžnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani pavšalno zatrjuje, da do upnika nima neporavnanih obveznosti, po drugi strani pa pavšalno zatrjuje, da je z upnikom sklenil reprogram (pri čemer ne pojasni kakšno obročno plačilo naj bi bilo dogovorjeno in kdaj, višino obrokov in roke zapadlosti). Kolikor bi bile obveznosti do upnika poravnane, kot neutemeljeno trdi dolžnik, ne bi sklepal reprograma z upnikom. Dolžnik se ponovno neutemeljeno sklicuje na organizacijske in kadrovske spremembe družbe in na zlorabo položaja s strani nekdanjega direktorja. Navedeno je stvar notranjega razmerja dolžnika oziroma morebitne odškodninske odgovornosti tretje osebe, če je dejansko protipravno odtujil poslovno dokumentacijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik deloma navaja novote, deloma ponavlja ugovorne trditve. Pritožbene novote so navedbe o vloženi odškodninski tožbi zoper preteklega direktorja pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, da je ta priznal del škode s podpisom sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2015, o protipravni odtujitvi poslovne dokumentacije in podani ovadbi za pregon. V pritožbi ni pojasnil zakaj jih ni mogel podati v pravočasnem ugovoru pred sodiščem prve stopnje. Zato so navedbe prepozne in sodišče druge stopnje jih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbene novote so tudi dokazne listine - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z R. S. in zapisnik o sprejemu ustne ovadbe na Policijski postaji X. 6. Ostale pritožbene navedbe so, kot pojasnjeno, zgolj ponavljanje ugovornih trditev. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Dolžnik je le pavšalno zatrjeval plačilo vseh terjatev po pogodbi (ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje znaša 636.192,62 EUR na 31. 7. 2017) in ustno dogovorjeni reprogram odplačevanja posojila. Če bi se o slednjem dogovoril z upnikom, bi imenoval osebo pri upniku in zapisal kakšna je bila vsebina reprograma. Sodišče prve stopnje bi na podlagi tako konkretiziranih trditev izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem strank. Ustrezno in zadostno je obrazložilo zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank (7. točka obrazložitve) ter ne drži očitek kršitve načela kontradiktornosti.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.