Jedro

Prizadeta stranka nima položaja stranke v tem postopku zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi najemnika, temveč zaradi varovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prizadete stranke M., KŽK Kmetijstvo K. in odpravila delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo Občine K. z dne 21.10.1994 ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da upravni organ prve stopnje ni upošteval procesnih določb in materialnega predpisa pri svoji odločitvi, prav tako pa ni popolno ugotovil dejanskega stanja zadeve. Tako upravni organ ni vabil vseh strank na ustno obravnavo, med temi tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma njegovega zastopnika Javno pravobranilstvo RS, ni poslal zahtevka za denacionalizacijo zavezancu, ni dal možnosti vsem strankam, da uveljavijo in zavarujejo vsaka svoje pravice in pravne koristi in ni ugotovil, ali gre v obravnavanem primeru za kompleks kmetijskih zemljišč. Glede na to tudi ni pravilno uporabil materialnih določb Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje vabil vse prizadete stranke na ustno obravnavo in jim s tem omogočil vpogled v predmetni spis. Upravni organ prve stopnje je tudi pravilno uporabil določbo 2. odstavka 27. člena ZDen v povezavi z 2., 3. in 4. odstavkom 22. člena ZDen. Uporabniku zemljišča je bila omogočena posest nepremičnine do poteka z zakonom določenega roka. Po mnenju tožeče stranke se vzpostavi solastninska pravica na zemljišču le v primerih, ko gre za fizično združitev več parcel v novo parcelo z novo parcelno številko. To naj bi bil le tehnični pripomoček pri reševanju denacionalizacijskih zahtevkov. V obravnavani zadevi pa ne gre za prav tak primer. M. KŽK Kmetijstvo K. ni zavezanec za vračilo premoženja, zato tudi ne more vlagati pritožb zoper odločitev o glavni stvari in bi se lahko pritoževal le glede varovanja svojih koristi, ki sledijo iz nadaljnje rabe oz. najema zemljišča. M. KŽK Kmetijstvo K. tudi nima sklenjene najemne pogodbe z zavezancem Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in odločba upravnega organa prve stopnje ne posega v njegovo pravico ali neposredno na zakon oprto korist, saj sploh ni stranka v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja obrazložitev izpodbijane odločbe in dodatno pojasnjuje položaj uporabnika zemljišča kot stranke v postopku denacionalizacije ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Upravni organ pa mora, čeprav postopek ni uveden po uradni dolžnosti, paziti na pravilno uporabo določb postopka in materialnega prava ter pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. ZDen v 1. odstavku 27. člena določa, da se vračajo kmetijska zemljišča v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oz. kompleksov trajnih nasadov oziroma, če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo. V 2. odstavku (po noveli ZDen 3. odstavku) tega člena pa je določeno, da se, v primeru, ko ni mogoče vrniti zemljišča v last in posest, vzpostavi solastninska pravica. V obravnavanem primeru je upravni organ prve stopnje ugotovil obstoj kompleksa kmetijskih zemljišč, ni pa ugotavljal, ali obstojijo pogoji za vračanje zemljišča v naravi oziroma obratno ali obstoje ovire, da se zemljišče ne vrne v last in posest, temveč se vzpostavi solastninska pravica, kot to določa materialni predpis ZDen. Funkcionalnost kompleksov pomeni takšno izrabo zemljišč, ki, upoštevajoč dane prostorske razmere, daje v normalnih pogojih gospodarjenja optimalne gospodarske rezultate.

Okrnitev funkcionalnosti kompleksov se nanaša prav na učinke, ki jih kompleks daje in zaradi česar je bil ustanovljen. Zato določba 27. člena ZDen ni samo tehnični pripomoček pri reševanju denacionalizacijskih zahtevkov, temveč določba, ki zagotavlja ohranitev učinkov kompleksov in preprečuje povzročanje novih krivic. Upravni organ prve stopnje vsega tega ni ugotavljal in v posledici ni pravilno uporabil materialnih določb ZDen.

Neutemeljeno je mnenje tožeče stranke, da prizadeta stranka M. KŽK Kmetijstvo K. ni stranka v postopku denacionalizacije oziroma, da so njene pravice stranke omejene le na uveljavljanje določenih pravic. Prizadeta stranka nima položaja stranke v tem postopku zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi najemnika, temveč zaradi varovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskega zemljišča. To varovanje je v ZDen posebej zagotovljeno in zato daje položaj stranke uporabniku tega zemljišča, ne glede na njegov formalni položaj najemnika, na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij določata, da podjetja nadaljujejo z uporabo in upravljanjem zemljišč, ki so prešla v last sklada, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe.

Pritrditi pa je navedbi tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje vabil na ustno obravnavo dne 8.7.1993 vse stranke. Ne glede na določeno pasivnost nekaterih strank pa bi moral upravni organ prve stopnje v izvedenem postopku pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje pred izdajo svoje odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Določbo tega zakona je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).