Jedro

Glede na zakonsko ureditev, po kateri je upravičenec zavezanec za povrnitev v denacionalizirane nepremičnine izvršenih vlaganj, je utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da se navedena vlaganja ne bi smela upoštevati pri ugotovitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja le v primeru, če je upravičencu naložena obveznost povrnitve vlaganj (z dokončno odločbo upravnega organa), in sicer v višini naložene obveznosti.

Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da iz izpodbijane delne odločbe ni razvidno, na kateri podlagi temelji zaključek upravnega organa, da je bila A.A. sprejeta v avstrijsko državljanstvo v letu 1949. Navedena ugotovitev upravnega organa je bistvena za ugotavljanje upravičenosti do denacionalizacije glede na to, da je treba tudi v primeru, da je prejšnji lastnik imel ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, kot v obravnavanem primeru, ugotavljati, ali je imel na dan 13.3.1938 (anschluss) in na dan 28.4.1945 (dan vzpostavitve Avstrije) avstrijsko državljanstvo, saj bi kot tak imel po načelu efektivnosti državljanstva na podlagi 2. odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije in bi prišlo do izključitvenega razloga za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 3. in 5. točka delne odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-187/2007/85 z dne 21. 4. 2010 ter se zadeva v odpravljenem delu vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je z delno odločbo, št. 490-187/2007/85 z dne 21. 4. 2010 odločil, da je potrebno upravičenki A.A., roj. 3. 5. 1904 v Mariboru, umrli 12. 11. 1998, po pravnomočnosti te odločbe izročiti v last nepremično parc. št. 1492/1 dvorišče v izmeri 109 m2 in zgradbo v izmeri 375 m2, parc. št. 1492/2, neplodno v izmeri 72 m2, vl. št. 763, parc. št. 1492/3 funkcionalni objekt v izmeri 22 m2 vl. št. 1139, vse k.o. ... (1. točka izreka), da spremembo zemljiškoknjižnega stanja na podlagi te odločbe izvede Okrajno sodišče v Mariboru po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti (2. točka delne odločbe), da je bila vrednost nepremičnin iz 1. točke izreka te odločbe v času podržavljenja 234.032,53 DEM po stanju v času vračanja pa je 221.451,96 DEM (3. točka izreka delne odločbe), da se pravice in obveznosti med vlagateljema zahteve za denacionalizacije kot najemodajalcema stanovanjskih oziroma poslovnih prostorov in najemniki, po pravnomočnosti te odločbe, uredijo skladno z določbami Stanovanjskega zakona (4. točka izreka) ter da je upravičenki A.A., ob podržavljenju jugoslovanski državljanki, zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d., Mala ulica 5, Ljubljana, dolžna izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 27.115,62 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe, s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 in sicer za zmanjšano vrednost prejšnje parcele št. 13, po stanju v času vračanja ter del zemljišča, ki je pripadalo navedeni parceli in poslovni stanovanjski hiši na naslovu ..., katerega ni mogoče vračati v naravi (5. točka izreka delne odločbe), za skrbnika za posebne primere je bil imenovan odvetnik B.B. (6. točka izreka delne odločbe) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, o stroških organa pa bo odločalo na koncu postopka z dopolnilno odločbo (7. točka izreka delne odločbe). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pooblaščenec vlagateljice zahteval tudi odškodnino za zmanjšanje vrednosti vrnjene nepremičnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tožeča stranka je izrazila pomisleke, ali nista upravičenca prejela oziroma imela možnost prejeti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, skladno z določilom 2. odstavka 10. člena ZDen. V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je imela upravičenka pravico do odškodnine od Avstrije po 2. odstavku 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP). Glede na okoliščino, da je upravičenka ob podržavljenju imela jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo vse do 25. 6. 1991, ter državljanstvo Republike Slovenije do svoje smrti 12. 11. 1998, je upravni organ zaključil, da ni imela pravice do odškodnine iz naslova ADP, sama pa je tudi povedala, da odškodnine ni prejela. Upravičenka je bila sprejeta v avstrijsko državljanstvo v letu 1949. Republika Avstrija je šele leta 1962 sprejela Zakon za izvedbo ADP. Po tem zakonu so bile fizične in pravne osebe, ki jim je bilo s strani FLRJ zaseženo, zadržano ali likvidirano premoženje, pravice in koristi v skladu z 2. odstavkom 27. členom ADP, upravičene do odškodnine. Predpostavka za upravičenje do odškodnine je bila okoliščina, da je šlo za premoženje v skladu z 2. odstavkom 27. člena ADP. Če je šlo za tako premoženje, je bila do odškodnine upravičena oseba, ki je imela 28. 5. 1945 avstrijsko državljanstvo oziroma pravna oseba, ki je imela sedež na ozemlju Republike Avstrije 15. 5. 1945 in 28. 11. 1955. Iz odločbe o podržavljenju premoženja A.A. je razvidno, da to premoženje ni bilo opredeljeno kot avstrijsko premoženje, temveč kot premoženje osebe nemške narodnosti. Ne glede na to, kdaj je bila izdana odločba o podržavljenju na podlagi Odloka AVNOJ-a in Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, je premoženje v državno last prešlo z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ-a, torej dne 6. 2. 1945, ko je ta odlok stopil v veljavo. Osebe, ki so kot jugoslovanski državljani izgubile premoženje na ozemlju FLRJ z državnim ukrepom, ki nima pravne podlage v 2. odstavku 27. člena ADP, kot je v konkretnem primeru, niso bile upravičene do odškodnine po določbah Zakona o izvedbi ADP. V postopku je bilo ugotovljeno, da podržavljenih zemljišč (prej del parcele št. 13), ki danes predstavljajo del parcel št. 1482, dvorišče v izmeri 28 m2, del parcele št. 1487, dvorišče v izmeri 37 m2 in del parcele št. 1281/4 stanovanjsko stavbišče v izmeri 52 m2, skladno z določilom 1. in 2. odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, ker gre za stavbišče in funkcionalno zemljišče, namenjeno drugi stavbi. Za navedena zemljišča pripada upravičenki odškodnina v višini 14.534,66 DEM, kot je to ugotovil izvedenec ... v cenitvenem poročilu. Iz cenitvenega poročila izvedenca ..., ki ga upravni organ v celoti prevzema, je razvidno, da je bila vrednost premoženja po stanju v času podržavljenja 234.032,53 DEM, vrednost po stanju v času vračanja pa znaša 221.451,96 DEM. Glede na tako ugotovljene vrednosti je vrednost nepremičnine v času vračanja manjša za 12.580,96 DEM, kar predstavlja v skladu z določbo 3. odstavka 26. člena ZDen več kot eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu 1992, torej v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Zato imata vlagatelja, skladno z navedeno določbo ZDen, pravico do odškodnine do polne vrednosti nepremičnine po stanju v času podržavljenja, ne glede na okoliščino, da gre za nepremičnino, katere vrednost se ni bistveno zmanjšala. Za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin po stanju v času vračanja v znesku 12.580,96 DEM in odškodnino iz naslova nezmožnosti vračanja podržavljenega zemljišča v znesku 14.534,66 DEM oziroma v skupnem znesku 27.115,62 DEM je zavezanec Slovenska odškodninska družba. O premoženju, ki je bilo podržavljeno C.C., bo odločeno z dopolnilno odločbo.

Slovenska odškodninska družba d.d. v tožbi zoper 3. in 5. točko delne odločbe Ministrstva za kulturo z dne 21. 4. 2010 št. 490-187/2007/85 navaja, da je bilo v izpodbijani delni odločbi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo, podane pa so tudi procesne kršitve. Za tožečo stranko sta v predmetni zadevi sporni dve vprašanji. Prvo sporno vprašanje je, da v cenitvi, iz katere izhaja ugotovljena manjvrednost v naravi vrnjenega premoženja, ki je izšlo iz podržavljene parcele št. 13 k.o. ... in je predmet vračanja v naravi po tej delni odločbi, pri vrednosti ob vračanju ni upoštevana vrednost vlaganj. Sporna manjvrednost je del odškodnine iz 5. točke izreka odločbe (27.115,62 DEM) in znaša 12.580,96 DEM. Drugo sporno vprašanje pa je, da upravni organ tožeči stranki kot zavezanki za plačilo odškodnine v obveznicah ni posredoval listin, iz katerih izhaja in na podlagi katerih je štel, da v predmetni zadevi niso podane okoliščine iz 2. odstavka 10. člena ZDen. Predmet denacionalizacije je podržavljena parcela št. 13 k.o. ..., ob podržavljenih hišah z dvoriščem v izmeri 795 m2. Po identifikaciji stanja sedanje parcele št. 1492/1, 1492/2, 1492/3, del 1482, del, 1487 in del 1281/4 vse k.o. ... Lastnica parcel št. 13 ob podržavljenju vpisane pri vl. št. 158 k.o. ... je bila A.A., premoženje pa je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, odločba z dne 16. 10. 1945. Podržavljenje premoženja za tožečo stranko ni sporno. Tožena stranka je v zadevi štela upravičenost do denacionalizacije za nesporno. Za lastnico podržavljene parcele št. 13 k.o. ... A.A. je bilo jugoslovansko državljanstvo ugotovljeno v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 11. 2007. Za tožečo stranko jugoslovansko državljanstvo A.A. v času podržavljenja ni sporno. Tožena stranka je v postopku pri določitvi vrednosti upoštevala cenitev premoženja parc. št. 13, ki jo je na predlog vlagatelja zahteve za denacionalizacije pripravil cenilec ... Iz omenjene cenitve izhaja, da je vrednost dela zemljišča parc. št. 13, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, 14.534,66 DEM, manj vrednost objekta, ki je predmet vračila v naravi po tej delni odločbi, pa je 12.580,96 DEM. Tožeča stranka ima pripombe na ugotovitev manjvrednosti v smislu določbe 26. člena ZDen za tisti del podržavljene parcele št. 13, ki je bil vrnjen v naravi: stavba z dvoriščem, zemljišče in funkcionalni objekt, danes parc. št. 1492/1, parc. št. 1492/2 in parc. št. 1492/3, vse k.o. ..., v skupni površini 578 m2. Po oceni cenilca ... je del, ki se vrača v naravi, glede na čas podržavljenja manj vreden 12.580,96 DEM. Tožeča stranka nasprotuje ugotovljeni manjvrednosti zgoraj omenjenih parcel oziroma objekta, saj v njej niso upoštevana vlaganja stanovalcev. Navedeno izrecno izhaja iz mnenja cenilca ... z dne 27. 3. 2010. Tožeča stranka meni, da bi moralo cenilno mnenje zajemati celotno vrednost vrednost parcel oziroma stavbe, ki se vrača, vključno z vlaganji in ugotovitvijo, kolikšna je manjvrednost objekta ob upoštevanju postavke vlaganj. Šele na podlagi takšne cenitve, če bi se izkazalo, da je kljub upoštevanju vlaganj še vedno ugotovljena razlika v vrednosti, ki predstavlja manjvrednost glede na čas podržavljenja, bi bilo utemeljeno določiti odškodnino za manjvrednost. Vlaganja pri ugotavljanju manjvrednosti se ne upoštevajo le tedaj, ko obstoji obveznost denacionalizacijskega upravičenca, da njihovo vrednost povrne investitorjem v objekt. Tožena stranka v odločbi ne pojasni, ali obstaja obveznost denacionalizacijske upravičenke oziroma njenih pravnih naslednikov do povračila vlaganj investitorjem v vrnjen projekt, tako da na podlagi do sedaj izvedenega postopka in pojasnil v delni odločbi glede tega vprašanja ni mogoč zaključek, ali in v kakšnem obsegu obstaja obveznost povračila vlaganj. Tožena stranka izključuje možnost okoliščin iz 2. odstavka 10. člena ZDen, ob tem pa zgolj pavšalno navaja, da je bila bivša lastnica A.A. sprejeta v avstrijsko državljanstvo leta 1949 in da na podlagi navedenega ni bila upravičena do odškodnine po določbah Zakona o izvedbe Avstrijske državne pogodbe. Tožena stranka v delni odločbi ne navaja, na podlagi katere listine je zavzela stališče, da je bila bivša lastnica sprejeta v avstrijsko državljanstvo 1949 niti ni listine, iz katere naj bi to izhajalo, med postopkom posredovala tožeči stranki. Sporno pa je tudi, da tožena stranka z istim aktom, torej z delno odločbo premoženje vrača v naravi, hkrati pa zanj določa odškodnino za manj vrednost. Lahko bi se namreč primerilo, da bi del izreka, kjer se določa odškodnina za manjvrednost, postal pravnomočen, del, kjer je določeno vračilo v naravi, pa ne, na primer zaradi vloženega pravnega sredstva. Ker je bistven smisel izplačila manjvrednosti ravno tem, da se manjvrednost izplača za že vrnjeno nepremičnino, takšen pristop po mnenju tožeče stranke ni pravilen in utemeljen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter da odpravi 3. in 5. točko delne odločbe Ministrstva za kulturo z dne 21. 4. 2010 ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožeča stranka v postopku res izjavila pomisleke, ali ni morebiti upravičenka imela pravico prejeti odškodnino od Republike Avstrije, ker je bila njena državljanka in je zahtevala od ministrstva širše pojasnilo. To pojasnilo je ministrstvo tudi podalo v sporočilu z dne 12. 4. 2010, ki ga je tožeča stranka prejela 15. 4. 2010 in mu ni nasprotovala. V postopku denacionalizacije je bilo predloženo potrdilo o avstrijskem državljanstvu upravičenke z dne 25. 3. 1963, iz katerega je razvidno, da je na podlagi paragrafa 14 Zakona o državljanstvu iz leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo, zaradi česar je logično, da tega državljanstva ni mogla pridobiti na podlagi tega zakona pred njegovo uveljavitvijo. Te listine so imele stranke na vpogled na ustnih obravnavah. Sicer pa je to vprašanje, glede na nesporno dejstvo, da je bilo premoženje na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 podržavljeno upravičenki, ki je bila jugoslovanska državljanka, povsem pravno irelevantno, odločba pa je v tem delu tudi povsem korektno obrazložena. V zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila vrednost po stanju v času podržavljenja 234.032,53 DEM, vrednost po stanju v času vračanja pa 221.451,96 DEM, kar pomeni, da je vrednost v času vračanja manjša za 12.580.57 DEM, kot je bilo ugotovljeno tudi v zapisniku ustne obravnave z dne 9. 4. 2010. Okoliščina, da je v zadnjem odstavku na strani 5 cenitvenega poročila izvedenec zapisal, da vlaganj ne računa, ker so predmet posebnih postopkov, je zgolj povzemanje izjav najemnikov, da so oni opravljali določena vlaganja v vračajoča stanovanja in da bi se ta vlaganja ugotavljala v drugem postopku. Skladno z določilom 7. odstavka 25. člena ZDen bi bili najemniki upravičeni do odškodnine iz naslova povečanja vrednosti vrnjene nepremičnine, če bi v postopku dokazali, da so opravili vlaganja in če bi pravočasno vložili zahtevek za povrnitev teh vlaganj. Takega zahtevka najemniki niso vložili, zaradi česar je povsem nepomembno vprašanje, kdo je opravljal v času od podržavljenja investicijska vlaganja v vrnjene nepremičnine.

Stranki z interesom, vlagatelja zahteve za denacionalizacijo se pridružujeta stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo ter navajata, da ni izkazan zahtevek najemnikov na podlagi 7. odstavka 25. člena ZDen, sklicujeta pa se še na sodbo vrhovnega sodišča glede ugotovitve državljanstva A.A. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je upravni organ ravnal pravilno, ko pri določitvi odškodnine za manjvrednost v naravi vrnjenega premoženja ni upošteval vlaganj stanovalcev v vrnjene nepremičnine, sporno pa je tudi, na podlagi katere listine je tožena stranka ugotovila, da je bila bivša lastnica A.A. sprejeta v državljanstvo leta 1949. Vlagatelja v konkretnem primeru med drugim uveljavljata odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US, ZDen). Prvi odstavek 26. člena ZDen določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju; iz tretjega odstavka pa izhaja, da se za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine ter da lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Namen citirane zakonske določbe je torej v odpravi oškodovanja, ki je nastalo z vrnitvijo manjvredne nepremičnine.

Vrednost v naravi vrnjenega premoženja je bila v postopku pred upravnim organom ugotovljena in znaša po stanju v času podržavljenja 234.032,53 DEM, po stanju v času vračanja pa 221.451,96 DEM. Pri tem ni sporno, saj tako izhaja iz cenitvenega poročila izvedenca ... z dne 27.3.2010 točka 1.11 in tožena stranka ter stranka z interesom temu ne oporekata, da pri izračunu odškodnine za manjvrednost v naravi vrnjenega premoženja vlaganja stanovalcev v vrnjene nepremičnine niso bila upoštevana.

Iz 5. odstavka 25. člena ZDen izhaja, da lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Iz 7. odstavka 25. člena ZDen pa izhaja, da če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti. Iz navedenih določb 25. člena ZDen tako izhaja dolžnost upravičenca, da povrne v denacionalizirano stanovanje izvršena vlaganja, do povrnitve katerih so upravičeni tudi najemniki teh stanovanj. Glede na zakonsko ureditev, po kateri je upravičenec zavezanec za povrnitev v denacionalizirane nepremičnine izvršenih vlaganj, pa je po presoji sodišča utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da se navedena vlaganja ne bi smela upoštevati pri ugotovitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja le v primeru, če je upravičencu naložena obveznost povrnitve vlaganj (z dokončno odločbo upravnega organa), in sicer v višini naložene obveznosti. V konkretnem primeru pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bila upravičencem z dokončno odločbo naložena kakršnakoli obveznost povrnitve vlaganj. Celo več, v odgovoru na tožbo tožena stranka celo navaja, da takšnega zahtevka najemniki niso vložili. V ponovnem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali so bili zahtevki za povrnitev vlaganj podani in ali je bilo o njih že odločeno z dokončno odločbo. Če le-ti niso bili podani, je potrebno pri ugotovitvi vrednosti v naravi vrnjenega premoženja po stanju v času vračanja upoštevati tudi vrednost vseh vlaganj, zaradi katerih se je vrnjeno premoženje po stanju v času vračanja povečalo. V kolikor pa so bili zahtevki za povrnitev vlaganj podani in je bila upravičencem naložena obveznost povrnitve vlaganj, pa se navedena vlaganja ne bi smela upoštevati pri ugotovitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja. V kolikor pa so bili zahtevki dani, pa o njih še ni bilo odločeno, pa je navedeno vprašanje, torej vprašanje, ali bo upravičenec zavezanec za povrnitev vlaganj najemnika v predmetne nepremičnine, za predmetni postopek bistvenega pomena in po mnenju sodišča za konkretni postopek predstavlja predhodno vprašanje po 144. členu ZUP/86. Gre namreč za vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti navedene zadeve, to vprašanje pa predstavlja samostojno pravno celoto. V primeru namreč, da bosta upravičenca določena za zavezanca za povrnitev navedenih vlaganj, zaradi katerih so nepremičnine večvredne, tako povečana vrednost nepremičnine v postopku ugotavljanja njene vrednosti v času vračanja po presoji sodišča ne more ponovno bremeniti upravičencev (v konkretnem primeru z zmanjševanjem ugotovljene manjvrednosti). Zato je v takšnem primeru od rešitve navedenega predhodnega vprašanja odvisna tudi odločitev v konkretni zadevi, saj je od njegove rešitve odvisna višina odškodovanja upravičencev, do katerega sta upravičena v navedenem postopku. Upravičenca imata pravico do polnega odškodovanja, ki je nastalo z vrnitvijo manjvredne nepremičnine (1. odstavek 26. člena ZDen); tako pa to odškodovanje ni, če gre v breme te odškodnine povrnitev vlaganj, za katera sta po zakonu (5. in 7. odstavek 25. člena ZDen) zavezanca upravičenca.

Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da iz izpodbijane delne odločbe ni razvidno, na kateri podlagi temelji zaključek upravnega organa, da je bila A.A. sprejeta v avstrijsko državljanstvo v letu 1949. Navedena ugotovitev upravnega organa je bistvena za ugotavljanje upravičenosti do denacionalizacije glede na to, da je treba tudi v primeru, da je prejšnji lastnik imel ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, kot v obravnavanem primeru, ugotavljati, ali je imel na dan 13.3.1938 (anschluss) in na dan 28.4.1945 (dan vzpostavitve Avstrije) avstrijsko državljanstvo, saj bi kot tak imel po načelu efektivnosti državljanstva na podlagi 2. odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije in bi prišlo do izključitvenega razloga za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena ZDen.

Ker se, glede na navedeno, izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, to pa je bistvena kršitev določb postopka, je sodišče na podlagi 3. tč. 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08, odl. US, 107/09, odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti navedene pomanjkljivosti.