Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik (vojak, napoten na mednarodno misijo) v steklenici alkohol. Ker tožnik ni storil hujše kršitve vojaške discipline, mu je tožena stranka neupravičeno izrekla ukrep denarne kazni v višini 7 % mesečne plače za polni delovni čas, izplačane za sporni mesec, v katerem je bila kršitev storjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 5. 2010 razveljavita (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 807,27 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... spoznan za odgovornega storitve težje kršitve vojaške discipline po členu 57/6 Zakona o obrambi v zvezi z 8. alinejo točke 1c tretjega poglavja Hišnega reda pripadnikov A. v B. št. ... z dne 12. 11. 2009, ker naj bi v svojem bivalnem prostoru z vojakoma C.C. in D.D. užival alkohol. Tožniku je bila v disciplinskem postopku izrečena denarna kazen. Sodišče je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika z obrazložitvijo, da tožena stranka ni uspela dokazati tožniku očitane kršitve hišnega reda, ker tisti večer ni nihče preveril vsebine pivske steklenice, kar pa bi bilo nujno, da bi se z gotovostjo ugotovilo, da je tožnik kršil hišni red. V nadaljevanju pritožba navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, ker sodišče ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 zavzelo stališče, da je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča (enako tudi Višje delovno in socialno sodišče v odločbi opr. št. Pdp 886/2009 z dne 11. 11. 2009). Sodišče je s tem kršilo načelo enakosti (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Sodišče ni pravilno ugotovilo dejansko stanje in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni verjelo izpovedbi priče E.E., da je bil v steklenici, ki je bila na mizi tožnika alkohol, saj priča ni bila prisotna v kopalnici, ko je tožnik zlival vsebino steklenice v umivalnik. Tožnik je zatrjeval, da je imel pivsko steklenico v uporabi za mešanje napitkov. Tožena stranka pripominja, da steklenica od piva ni primerna za mešanje vitaminskih napitkov, saj je nemogoče v njo stresti prah cedevite ali drugih vitaminskih napitkov. Zato odločitev sodišča, da v steklenici ni bilo alkohola, ni pravilna. Sodišče ni verjelo E.E., ker je spreminjal svoje izpovedbe, verjelo pa je priči D.D., ki je tudi spreminjal svojo izpoved. Tožena stranka pripominja, da je tudi D.D. vložil tožbo, da naj sodišče odpravi disciplinski ukrep, ki mu je bil izrečen za isti dogodek, zahtevek je bil zavrnjen in Višje delovno in socialno sodišče je sodbo opr. št. Pd 80/2010 potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 453/2012. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne s stroškovno posledico oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da steklenica od piva ni primerna za mešanje vitaminskih napitkov, saj je nemogoče v njo stresti prah cedevite in drugih vitaminskih napitkov. Navaja, da sodišče ni verjelo E.E., verjelo pa je D.D., ki je tudi spreminjal izjave. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je z najvišjo stopnjo verjetnosti izkazal, da spornega večera tožena stranka ni preverjala vsebine tožnikove steklenice, kar je v tem trenutku ključnega pomena za ugotovitev, da je tožnik huje kršil hišni red. Sodišče je pravilno štelo, da tožniku ni bilo dokazano, da je imel v steklenici alkohol, zato je bil tožniku neutemeljeno izrečen disciplinski ukrep denarne kazni. Navedeno so potrdile vse zaslišane priče, tudi priča E.E., ki je potrdil, da tistega večera ni nihče preveril, kaj so pripadniki v resnici imeli v pločevinkah oz. tožnik v steklenici in to kljub tožnikovemu vztrajanju, da nima alkohola. Nadrejeni E.E. je tožniku odredil, da izlije vsebino steklenice, vendar kot je sam povedal in kot je izpovedal tožnik, izlitju ni prisostvoval, temveč je zgolj sklepal, da je v steklenici alkohol (njegovo sklepanje je povsem brez izkustvene osnove, kar pa je razumljivo, saj je sam tistega večera pred obravnavanim dogodkom prav tako užival alkoholne pijače). V kolikor bi E.E. svoje delo vestno opravil, bi se prepričal, kaj je v vsebini steklenice, pri tem pa ugotovil, da to ni bil alkohol. Da ni bi prisoten ob izlivanju tekočine iz steklenice izhaja tudi iz zapisnika izjave vvod F.F., kar je še dodatno potrdilo ugotovitve prvostopnega sodišča. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se z izpodbijano odločitvijo sodišča ne strinja, najprej zato, ker naj sodišče ne bi upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Ker naj tega sodišče ne bi tega upoštevalo, je kršilo načelo enakosti, s tem pa storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba ne navaja, v čem bi bila navedena odločba primerljiva s tem primerom. V citirani odločitvi je sodišče odločalo glede upravičenosti do dodatka 20 %, v predmetni zadevi pa je sodišče odločalo o izreku disciplinskega ukrepa denarne kazni. Pritožbene navedbe v tej smeri so tako neutemeljene in sodišče iz razloga ker naj bi različno sodilo v teh dveh primerih, ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik podčastnik oz. pripadnik SV z ukazom z dne 10. 12. 2009 za čas od 4. 12. 2009 do 28. 2. 2010 napoten na opravljanje vojaške službe na mednarodno misijo na G.. Tožena stranka je tožnika z odločbo št. z dne 10. 2. 2010 spoznala za odgovornega za težje kršitve vojaške discipline po 6. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/2009 s sprem. - ZObr), ki predstavlja odklonitev, neizročitev in nepopolno izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja v povezavi z 8. alinejo točke 1c tretjega poglavja hišnega reda pripadnikov A. v B. št. ... z dne 12. 11. 2009, ki prepoveduje vnos alkoholnih pijač ter konzumiranje le-teh v bivalnih prostorih, med njimi, po hodnikih, sanitarijah. Tožena stranka je tožniku izrekla disciplinsko kazen v višini 7 % osnovne plače za polni delovni čas za mesec januar 2010, ker naj bi 15. 1. 2010 okoli 23.00 ure posedoval in užival alkohol v svojem bivalnem prostoru skupaj z vojakoma C.C. in D.D..

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je vpogledalo tudi v zadevo tožnika D.D., opr. št. Pd 80/2010 v povezavi z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 453/2012. Sodišče prve stopnje je v zadevi D.D. zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, višje sodišče pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo sicer za isti dogodek, vendar iz izvedenih dokazov je sodišče v predmetni zadevi štelo, da je izkustveno, če nekdo drži pločevinko v roki, vsebino tudi popije, pri čemer je šlo za pločevinko piva H..

V predmetni zadevi pa je tožnik imel na omarici steklenico od piva, pri čemer je bila v njej tudi vsebina, vendar sodišče glede na izvedene dokaze, po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni moglo ugotoviti, da je bil v steklenici alkohol, ker je tožnik pojasnil, da je imel prazno steklenico za mešanje pijač in tudi za pitje vode. Priča E.E. je glede na to, da je bila steklenica od piva, bil prepričan, da je v njem alkohol in je tožniku ukazal, da mora tekočino - alkohol zliti. Tožnik je E.E. zatrdil, da nima nobenega alkohola, zato je tudi odklonil, da tekočino iz steklenice zlije, vendar je E.E. ponovno to ukazal in zato je tožnik ukaz izvršil in steklenico izpraznil v umivalnik v kopalnici. Priča E.E. niti nihče od nadrejenih vsebine steklenice ni preveril, tožnik pa je celo ob zlivanju v umivalnik zaklical, če bo preveril, ali je tožnik ukaz izvršil, vendar se E.E. na to ni odzval. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi priča, v kolikor je menil, da je tožnik imel alkohol v steklenici, lahko poklical vojaško policijo, ki je bila sicer prisotna na lokaciji in bi tako lahko nedvomno ugotovil, ali je tožnik imel pri sebi alkohol in tudi ali je tožnik užival alkohol z alkotestom, prav tako pa bi se priča E.E. lahko tudi sam prepričal, kaj je v steklenici tudi ob izlitju same vsebine steklenice. Glede na to, da je dokazno breme, da je tožnik kršil disciplino, na toženi stranki, pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik v steklenici alkohol, zaradi česar tudi ni storil hujše kršitve vojaške discipline in zato mu je tožena stranka neupravičeno izrekla ukrep denarne kazni v višini 7 % mesečne plače za polni delovni čas, izplačane za mesec januar 2010, v katerem je bila kršitev storjena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.