Jedro

Organ za BPP mora v primeru, če podatki, ki so obvezna sestavina vloge, v vlogi manjkajo, z njo ravnati kot z nepopolno vlogo (67. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2031/2019 z dne 13. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2527/2014, zaradi izterjave 223.177,41 EUR s pripadki. V obrazložitvi te odločbe se toženka sklicuje na pravnomočen sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 870/2019, iz katerega izhaja, da je tožnica neuspešno uveljavljala varstvo svojega položaja kot tretje osebe v izvršilnem postopku, zato toženka meni, da iz prošnje ni razvidno, zakaj bi tožnica za varstvo svojih pravic potrebovala BPP oziroma zakaj bi bila BPP pomembna za njen socialno-ekonomski položaj v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica v tožbi ni navedla ne tega, da potrebuje BPP za vložitev izrednih pravnih sredstev oziroma ustavne pritožbe, niti ni za to navedla razlogov ali predložila dokazil. 2. Toženka se sklicuje na prakso naslovnega sodišča in meni, da bi bila dolžna tožnico pozvati na dopolnitev prošnje le v primeru, če bi bila ta prošnja iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva. Glede razlogov za vsebinsko utemeljenost prošnje po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) velja, da jih mora navesti stranka sama, natančno in določno. Zaradi takih pomanjkljivosti upravni organ ne zahteva dopolnitve prošnje, temveč jo obravnava tako kot je, zato toženka tožnice ni pozvala k navedbi razlogov oziroma predložitvi dokazil, iz katerih bi izhajala njena upravičenost do BPP.

3. Toženka šteje tožničino prošnjo za dodelitev BPP za očitno nerazumno, ker tožnica v prošnji ni ne zatrjevala, niti izkazala dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za njen uspeh v postopku oziroma pomen zadeve za njen socialno-ekonomski položaj. Tožnica zato ni izpolnila svojega trditvenega oziroma dokaznega bremena, ki ga nosi po določbah ZUP, zato toženka meni, da je njena prošnja očitno nerazumna oziroma brez verjetnih izgledov za uspeh, niti ni pomembna za njen socialno-ekonomski položaj, tako da tožnica ne izpolnjuje pogoja za dodelitev BPP, ki je predpisan v 24. členu ZBPP.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je mati mladoletne hčerke A.A., ki je od leta 2012 toženka v postopku B. d.o.o. zaradi dolga njenega očeta, ki že od leta 2009 ne živi več z njima. Ko sta se razšla, je z darilno pogodbo na hčer prenesel svojo polovico stanovanja, njegov kredit pa je tožnica v celoti odplačala kljub bolezni in skromnim dohodkom. Upnik hčerinega očeta zdaj zahteva prodajo hčerine polovice trisobnega stanovanja, v katerem prebivata, in je primerno za tožnico, ki je gibalno ovirana invalidka. S prodajo bi izgubili edino in v celoti plačano bivališče. Kot skrbnica svoje hčere ves čas vlaga prošnje za BPP, ki jo je doslej tudi vedno dobila. Z izpodbijano odločbo je ostala brez možnosti, da pravočasno uporabi izredno pravno sredstvo revizije, saj si ni mogla privoščiti stroškov za odvetnika oziroma nadaljnjih postopkov, tudi pred Ustavnim sodiščem. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi; op. sodišča) in dodaja, da morda res nima velikih možnosti za uspeh, v vsakem primeru pa potrebuje pravno svetovanje in zastopanje, ki si ga s svojimi prejemki ne more privoščiti.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP ravna pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), razen če ZBPP določa drugače. 8. Po prvem odstavku 32. člena ZBPP vloži prosilec prošnjo za dodelitev BPP pisno, na predpisanem obrazcu, po drugem odstavku tega člena pa mora prošnja med drugim vsebovati tudi podatke o zadevi in navedbo oblike in obsega BPP. Glede na to zakonsko ureditev pomenijo navedeni podatki obvezne sestavine vloge, tako da mora organ za BPP v primeru, če ti podatki v vlogi manjkajo, z njo ravnati kot z nepopolno vlogo (67. člen ZUP). Kaj v tem pogledu pomenijo „podatki o zadevi“, je mogoče sklepati po predpisanem obrazcu (obrazec BPP št. 1, na katerem je prošnjo za dodelitev BPP vložila tudi tožnica), ki pod rubriko III, „podatki o zadevi“, v predvidenem prostoru ne omogoča navedb, ki bi presegale formalno oznako zadeve, torej opravilno številko in vrsto spora.

9. Na ugotavljanje dejanskega stanja in s tem vsaj posredno na trditveno podlago pa se nanaša prvi odstavek 33. člena ZBPP, ki organu daje pooblastilo, da zbere "druge podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena (…) kadar in če je to potrebno", torej tudi „podatke o zadevi“, med drugim zato, da se dodeli BPP (prva alineja prvega odstavka 33. člena). Taka ureditev po presoji sodišča pomeni poudarjeno preiskovalno načelo, torej dolžnost organa, da – če je to potrebno – tudi po uradni dolžnosti ugotovi dejstva in okoliščine, potrebne za odločitev. V zvezi s tem sodišče opozarja še na prvi odstavek 138. člena ZUP, po katerem je treba strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, ter določbe 139. člena ZUP, iz katerih prav tako izhaja poudarjeno preiskovalno načelo v upravnem postopku in s tem tudi v postopku za dodelitev BPP (prim. npr. drugi in tretji odstavek tega člena).

10. Sodišče k temu pripominja še, da taka razlaga zakona ni v nasprotju s stališčem naslovnega sodišča v zadevi, na katero se sklicuje toženka (I U 1047/2019), saj odločitev v tej zadevi ni temeljila na presoji, da tožnik ni zagotovil trditvene oziroma dokazne podlage, temveč na presoji, da njegove (sicer zadostne) navedbe sploh ne pomenijo dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za uveljavljanje pravice, ki jo je želel tožnik uveljavljati. Šlo je torej za zahtevek, ki je bil v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, kar je sodišče tudi izrecno navedlo.

11. S tem, ko toženka zaradi domnevno pomanjkljivih tožničinih navedb o zadevi, v zvezi s katero je zaprosila za dodelitev BPP, sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, je torej zagrešila kršitev postopka, ker je na to oprla svojo odločitev, pa je treba to kršitev šteti za bistveno. Poleg tega sodišče opozarja, da je toženka na obrazcu, na katerem je vložila prošnjo (rubrika "opombe" na strani 2), izrecno navedla, da se postopek nanaša na stanovanje, v katerem s hčerko živita, da za polovico stanovanja teče izvršilni postopek, čeprav nikoli nista imeli nobenega razmerja z upnikom in kdo je resnični dolžnik v tem postopku. Toženka se do teh navedb sploh ni opredelila, čeprav je njena ugotovitev, da tožnica ne navaja pomena zadeve za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, v očitnem nasprotju s temi navedbami. Tudi to pomeni bistveno kršitev pravil postopka (četrta točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

12. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po četrtem odstavku istega člena je toženka v tem postopku vezana na stališča naslovnega sodišča, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da bo morala dejansko stanje, na katero bo oprla odločitev, ustrezno razčistiti, po potrebi tudi z zaslišanjem tožnice in vpogledom v sodne spise zadeve, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za dodelitev BPP. Če bo po tem menila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP, bo morala to ustrezno obrazložiti ob upoštevanju svojih dejanskih ugotovitev, pravnih podlag, ki se nanašajo na zadevo, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, in pravnega standarda "očitnosti" (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

13. Ker je bilo po povedanem že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.