Jedro

Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v II. in III. točki delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: "II. Zavrne se tožbeni zahtevek na razveljavitev oziroma odpravo sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 10. 2022, v delu, ki se nanaša na prenos dopusta za leto 2020. III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni priznati pravico do prenosa neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 v trajanju 19 dni in ji omogočiti izrabo tega dopusta." - v ostalem delu II. ter III. točke (koriščenje letnega dopusta za leto 2021) in v IV točki se sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno s sklepom) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev oz. odpravo sklepa toženke št. ... z dne 30. 8. 2022 (I. točka izreka) in ugodilo zahtevku tožnice tako, da je razveljavilo oziroma odpravilo sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 10. 2022 (II. točka izreka), toženki naložilo, da tožnici prizna pravico do prenosa neizrabljenega letnega dopusta in ji omogoči izrabo, in sicer za leto 2020 v trajanju 19 dni in za leto 2021 v trajanju 31 dni (III. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Izpostavlja, da ni vložila le tožbe, ampak tudi pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2023, ki je bila potrebna, saj je z njo odgovorila na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Predlaga spremembo sodbe v tem delu oziroma razveljavitev in vrnitve zadeve v ponovno odločanje.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka, saj je spremenilo tožničin zahtevek in ji prisodilo več kot je zahtevala. Tožnica je namreč zamejila čas koriščenja dopusta za leto 2020 do 31. 12. 2022, za leto 2021 do 31. 12. 2023, sodišče pa ji je priznalo neomejeno pravico do koriščenja. Za to ni pravne podlage ne v domačih predpisih ne predpisih prava EU. Tožnica je tako ugodneje obravnavana kot preostali delavci, ki morajo dopust koristiti najkasneje do izteka prenosnega obdobja, sodišče pa je tožnici koriščenje omogočilo do zastaranja njene terjatve, priznane s sodno odločbo. Napačna je ugotovitev, da je toženka ravnala nepravilno, ker je zavrnila prenos in koriščenje letnega dopusta. Za leto 2020 se je obdobje za izrabo izteklo 1. 4. 2022, upoštevaje prvi odstavek 34. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP; Ur. l. RS, št. 206/2021 in nasl.). Od zaključka referenčnega obdobja je preteklo 22 mesecev in 23 dni, k tako dolgem prenosnem obdobju pa toženke ne zavezuje nobena zakonodaja, niti takšnemu prenosnemu obdobju ne daje učinkov obstoječa sodna praksa. Sodišče je nadalje spregledalo, da je tožnica že izrabila 27 dni letnega dopusta za leto 2021 in kljub trditveni ter dokazni podlagi toženke ni ugotovilo, da je tožnica zahtevala nekaj, kar je že izrabila. Sodišče se sklicuje, da je četrti odstavek 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), ni pa upoštevalo, da je bilo tožnici za leto 2020 omogočeno 15-mesečno prenosno obdobje in da je toženka tožnici z izrabo letnega dopusta za leto 2020 tudi po 23. 11. 2022 dejansko omogočila več kot 22-mesečno prenosno obdobje. SEU je ugotovilo, da je 15-mesečno prenosno obdobje ustrezno (C-214/10), ni pa opredelilo, katero je tisto prenosno obdobje, ki bistveno presega referenčno. Ugotovilo je le, da 9-mesečno prenosno obdobje ni skladno s 7. členom Direktive (C-337/10). V zadevi Pdp 496/2021 je bilo poudarjeno, da SEU ni presojalo 12-mesečnega prenosnega obdobja in ni razsodilo, da je treba 7. člen Direktive razlagati na način, da ji nasprotuje nacionalna zakonodaja z 12-mesečnim prenosnim obdobjem. Neposredno sklicevanje na 7. člen Direktive ne pride niti v poštev, ker člen ni jasen, natančen in brezpogojen, poleg tega se posameznik ne more sklicevati na Direktivo v razmerju do delodajalca, ampak le države, kot oblastnega organa. Praksa SEU se tudi nanaša le na minimalne 4 tedne letnega dopusta. Sodišče je tudi zmotno in nekritično ugotovilo, da ne gre za nedopustno kopičenje, ker je bila tožnica na porodniškem dopustu, pred tem pa na bolniški. Razlogi so v tem delu nejasni in nerazumljivi. Sodišče ni upoštevalo, da starševski dopust ni vezan na točno določeno osebo in ga ni potrebno izrabljati neprekinjeno. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožničinemu zahtevku, da ji toženka omogoči koriščenje letnega dopusta za leto 2020 in 2021, katerega v času bolniške odsotnosti in nato porodniškega dopusta ni mogla koristiti od 29. 10. 2020 do 22. 11. 2022. 8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v četrtem odstavku 162. člena določa, da ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu do 30. junija naslednjega leta. Kadar pa delavec zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka ni mogel izrabiti ves letni dopust v tekočem koledarskem letu, pa ga je lahko izrabil do 31. decembra naslednjega leta. S 23. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1D; Ur. l. RS, št. 114/2023) je bilo 12-mesečno prenosno obdobje v primeru odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka podaljšano do 31. marca naslednjega leta, torej na 15-mesečno prenosno obdobje, vendar navedene spremembe v času odločanja sodišča prve stopnje še niso veljale.

9. Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D potrebno tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina)1 ter 7. členom Direktive2 in sodno prakso Sodišča EU (SEU). Kot je to pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevah VIII Ips 42/2019 in VIII Ips 23/2022, je bilo za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 potrebno skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu Direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo Direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen Direktive.

10. Stališče toženke, da 7. člen Direktive ni mogoče uporabiti, ker ni jasen in določen, je zgrešeno.3 Prav tako ne drži, da se delavec ne more sklicevati na Direktivo in Listino v razmerju do delodajalca. Nasprotno je bilo pojasnjeno s strani SEU v združeni zadevi C-271/22 in C-275/22. 11. Čeprav Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, kot to izpostavlja toženka v pritožbi, pa mora skladno s prakso SEU prenosno obdobje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno (C-337/10, C-214/10). S strani SEU je bilo ugotovljeno, da je 9-mesečno prenosno obdobje neustrezno (C-337/10), za 15-mesečno prenosno obdobje pa je štelo, da ni v nasprotju z Direktivo (C-214/10). Je pa v praksi SEU tudi poudarjeno, da neomejeno kopičenje pravic do letnega dopusta ne ustreza samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta, zato ni v nasprotju z Direktivo in Listino, če pravica do dopusta ugasne po izteku ustreznega prenosnega obdobja (C-214/10, C-214/16). Takšnemu stališču sledi tudi naša sodna praksa (prim. VIII Ips 83/2019, VIII Ips 42/2019).

12. Med strankama ni bilo sporno, da se je tudi v primeru tožnice na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDUPŠOP prenosno obdobje za koriščenje dopusta za leto 2020 podaljšalo do 1. 4. 2022. Tožnica se je na delo vrnila 23. 11. 2022, za koriščenje neizrabljenega dopusta za leto 2020 in 2021 pa je zaprosila 3. 11. 2022. Upoštevajoč nov datum prenosnega obdobja za koriščenje dopusta za leto 2020, je bilo tako tožnici omogočeno 15-mesečno prenosno obdobje. Glede na datum prošnje za koriščenje dopusta za leto 2020, pa je preteklo tudi 18-mesečno prenosno obdobje, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, zato toženka tožnici ni bila dolžna omogočiti koriščenja dopusta za leto 2020, saj ji je pravica do koriščenja tega dopusta že ugasnila. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnici prenosno obdobje, v katerem bi lahko koristila dopust za leto 2020, pričelo teči šele 1. 4. 2022, je napačno. Takrat se je prenosno obdobje izteklo in ni šele začelo teči. Čeprav je bila tožnica najprej na bolniškem staležu, nato pa na porodniškem dopustu, to ne pomeni, da je iz tega razloga dopustno kopičenje pravice do letnega dopusta po izteku prenosnega obdobja, ki je bistveno daljše od referenčnega obdobja. Že omenjena sodna praksa se nanaša prav na primere, ko so delavci odsotni z dela zaradi bolniškega staleža ali starševskega oziroma porodniškega dopusta.

13. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča štelo, da tožnici pravica do koriščenja dopusta za leto 2020 ni ugasnila, je napačno ugodilo njenemu zahtevku za koriščenje dopusta za leto 2020 in neutemeljeno razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v tem delu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. in III. točki delno spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 12. 10. 2022 in za priznanje ter koriščenje 19 dni dopusta za leto 2020 zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

14. Toženka v pritožbi nadalje utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in dokazov, da je tožnici od 23. 11. 2022 do 31. 12. 2022 omogočila koriščenje 27 dni dopusta za leto 2021. Gre za pravno relevantne navedbe in dokaze, ki vplivajo na utemeljenost tožničinega zahtevka, če se izkaže, da je tožnica del dopusta, koriščenje katerega zahteva v tem sodnem postopku, že izkoristila. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici priznalo koriščenje vseh zahtevanih 31 dni dopusta za leto 2021 in se ni opredelilo do ugovora toženke, da so tožnici za leto 2021 ostali le še 4 dnevi, čeprav bi se moralo. Poleg tega toženka utemeljeno izpostavlja, da je tožnica zahtevala, da se ji omogoči koriščenje dopusta za leto 2021 do 31. 12. 2023, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo in je odločilo, da lahko koristi dopust za leto 2021 tudi po 31. 12. 2023, čeprav tožnica tega ni zahtevala, s tem pa je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP.

15. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih ugovorov toženke, ki vplivajo na višino neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2021, je toženki odvzelo možnost sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na naravo kršitve, gre za pravico stranke, da se v postopku izjavi, ki mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, pritožbeno sodišče ne more samo nadomestiti manjkajočih razlogov, zato je potrebno izpodbijani del sodbe v II. in III. točki izreka, ki se nanaša na neizkoriščeni dopust za leto 2021, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), posledično pa tudi v VI. točki, glede stroškov postopka, saj še ni znan uspeh strank. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do ugovora toženke, da je tožnica za leto 2021 že izkoristila 27 dni letnega dopusta ter navedb tožnice s tem v zvezi in upoštevajoč navedene ugovore odločiti o utemeljenosti tožničinega zahtevka za izrabo dopusta za leto 2021, pri čemer mora odločati v mejah postavljenega zahtevka.

16. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb tožnice o tem, da ji neutemeljeno niso bili priznani stroški za prvo pripravljalno vlogo, saj bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o vseh stroških postopka. Ob tem le opozarja, da je pri odločanju o povračilu stroškov postopka potrebno upoštevati, ali so bili stroški potrebni za postopek, skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP, tožnica pa je s prvo pripravljalno vlogo odgovorila na pravno relevantne trditve toženke, da je že izkoristila 27 dni dopusta za leto 2021. 17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Navedeni člen določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo (prvi odstavek), pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta (drugi odstavek). 2 Slednji določa, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da je vsakemu delavcu zagotovljena pravica do plačanega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta (prvi odstavek), minimalni letni dopust pa se ne more nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek). 3 Prim. 17. točka obrazložitve odločbe VIII Ips 23/2022, odločbe SEU C-684/16, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, združeni zadevi C-271/22 in C-275/2022.