Jedro

Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 220,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi tretjega odstavka 299. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 51. člena in 2. alinejo 50. člena KZ-1 izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse v znesku 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, zato je višje sodišče ni moglo preizkusiti, k temu pa ni zavezano niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

5. Z navedbami, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagovornik meri na kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar ne more biti uspešen, saj z ničemer ne pove, na katere tako pridobljene (nedovoljene) dokaze, bi se naj izpodbijana sodba opirala. Tega ni mogoče razbrati niti iz preostale pritožbene obrazložitve, v kateri zagovornik, v smislu svojih predhodnih trditev, da sta policista ravnala nezakonito, zgolj prepisuje in povzema vsebino zakonskih in ustavnih določb ter nekritično našteva posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine. Ob tem je nadalje ugotoviti, da gre za identične navedbe, uveljavljane v zahtevi za izločitev dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s sklepom I K 36055/2020 z dne 14. 6. 2021, temu pa je pritrdilo višje sodišče s sklepom V Kp 36055/2020 z dne 22. 9. 2021. Z odločitvijo in razlogi navedenih sklepov višje sodišče soglaša ter se v izogib ponavljanju nanju sklicuje, zato pritožbena izvajanja ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Nenazadnje tudi zato, ker zagovornik svoje zaključke o nezakonitem ravnanju policistov gradi na zmotni presoji dejanskega stanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Z navedbami, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je zatrjevano nasprotje podano, ker v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, da naj bi policista opravljala uradno dejanje v zvezi z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kot je to sicer navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

7. Zagovornik nima prav. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe je med drugim ustrezno opisano, da sta policista Postaje prometne policije I. na podlagi 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) obdolženca obravnavala zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov ter ga z modro lučjo opozarjala naj s svojim vozilom zaustavi zaradi identifikacijskega postopka, kontrole dokumentov in preizkusa alkoholiziranosti. Takšen opis je povsem skladen z obrazložitvijo izpodbijane sodbe na str. 13, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta imela policista nalogo opravljati kontrolo cestnega prometa, pri čemer sta pri obdolžencu kot vozniku osebnega vozila zaznala kršitev cestnoprometnih predpisov, saj je obdolženec po njunih skladnih izpovedbah vijugal po vozišču in vozil po nasprotnem smernem vozišču, zato sta ga hotela ustaviti in preveriti, skladno z določbami 12. in 13. člena ZPrCP. Pravilno je namreč pojasnilo, da navedeno vsekakor spada v okvir pravic policistov pri opravljanju nalog policije, za katere zagovornik prezre, da so določene ravno v 4. členu ZNPPol. S povzetim izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to trdi zagovornik. Sodišče namreč prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo.1 Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot si to zmotno razlaga zagovornik, zato je višje sodišče zatrjevano kršitev obravnavalo znotraj uveljavljane 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana.

8. Neutemeljeno zagovornik sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj ne verjame obdolžencu glede njegove vinjenosti in pravilne vožnje, saj se je do teh okoliščin opredelilo na str. 5-6 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako neutemeljeno zagovornik pogreša obrazložitev sodišča prve stopnje glede verodostojnosti posnetka kamere in uporabe prisilnih sredstev, kot posledice obdolženčevega upiranja in napada, saj je tudi to utemeljilo na str. 4-6 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornik opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe po pribavi posnetkov klicev na dan 29. 5. 2020 ter zaslišanju prič B. B., C. C. in Č. Č., s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar taka kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge pravilno zavrnilo in svojo odločitev na str. 4-5 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo. Teh razlogov zagovornik ne more omajati, saj z ničemer ne pojasni, v čem je odločitev sodišča prve stopnje vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, temveč le pavšalno ponavlja razloge za izvedbo navedenih dokazov, ki so bili zatrjevani tekom sojenja na prvi stopnji. Višje sodišče tako pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o neodločilnosti (kvečjemu obremenilnega) dejstva, ali se je obdolženec med vožnjo pogovarjal po mobilnem telefonu z B. B., zato dokazov v tej smeri utemeljeno ni izvedlo. Tudi zagovor obdolženca, da je šlo za dogovorjen postopek proti njemu, je zanesljivo in prepričljivo ovrglo na str. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je kot nepotreben utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče Č. Č. Prav tako pa je sodišče prve stopnje kot nepotreben pravilno zavrnilo še dokazni predlog po zaslišanju dežurnega zdravnika C. C., saj je relevanten pregled obdolženca v Splošni bolnišnici opravil kot priča zaslišan D. D., dr. med., kar izhaja iz njegove izpovedbe in obdolženčeve zdravstvene dokumentacije. Na tej podlagi se je sodišče prve stopnje lahko zadostno prepričalo o fizičnem in psihičnem stanju obdolženca po obravnavanem dogodku, medtem ko zagovornik v tej zvezi netočno navaja, da je bil navedeni dežurni zdravnik navzoč na kraju dogodka v trenutku, ko je prišlo do uporabe fizične sile.

10. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z očitkom, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Pri poskusu utemeljitve navedene kršitve vsebinsko izhaja iz napačnega prepričanja, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za konkretni ogrozitveni delikt iz četrtega odstavka 299. člena KZ-1,2 pri katerem je prepovedana posledica ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov. To ni predmet obravnavanega očitka, zato neutemeljeno poudarja, da obdolženec s svojim ravnanjem ni ogrozil osebne varnosti, življenja ali telesa policistov. Tudi sicer pa zagovornik svojo vodilno tezo, da v opisu ni konkretizirana dejanska in konkretna nevarnost preprečitve uradnega dejanja s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, primarno utemeljuje z lastnimi dejanskimi zaključki o tem, da se je obdolženec po izstopu iz vozila želel le umakniti v svojo hišo; da gre za subjektivne občutke uradnih oseb, da se obdolženec ni bil pripravljen identificirati; in da je obdolženec žrtev, saj je bil s strani policije brutalno pretepen. Na ta način pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Višje sodišče tako zaključuje, da ima dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, vključno s konkretizacijo izvršitvene oblike poskusa preprečitve uradnega dejanja uradnega osebi, storjenega s silo in grožnjo, da bo sila uporabljena, ki jo problematizira zagovornik. To je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje v okviru svoje pravne ocene na str. 12-13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče ob tem posebej opozarja na konkretno opisano dogajanje, ko sta policista zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov ter izvedbe identifikacijskega postopka, kontrole dokumentov in preizkusa alkoholiziranosti obdolženca neuspešno zaustavljala, ta pa je z vožnjo nadaljeval in zapeljal na svoje dvorišče stanovanjske hiše, kjer se je zaklenil v vozilo in ukazov policistov ni upošteval, v nadaljevanju pa še njegovo ravnanje, ko je s silo potisnil vrata v policista E. in ga s tem odrinil, prav tako pa z roko odrinil tudi policista F. ter izstopil iz vozila, z namenom preprečitve zgoraj navedenih uradnih dejanj pa pričel oba policista z rokami odrivati in s pestmi zamahoval proti njima ter ju želel udariti, ves čas postopka pa vpil, naj se odstranita in da sta nesnagi, ob tem pa jima tudi grozil, da ju bo našel in oba ubil, ko sta zoper njega uporabila prisilna sredstva, pa policista E. tudi zgrabil za majico in ga vlekel proti sebi. Zagovornik zato neutemeljeno skuša prikazati, da je obdolžencu očitano ravnanje ostalo na nivoju abstraktne nevarnosti.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

13. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in navedbah, da je obdolženec s svojim vozilom zapeljal na prostor pred garažo, kamor sta mu s službenim vozilom sledila tudi policista. Ob njunem pristopu je obdolženec le sedel v vozilu in se ni upiral, grozil ali napadal, tako ni bil podan noben razlog za njuno uporabo fizične sile. Kljub temu je obdolženec ob izstopu iz vozila s strani policistov takoj prejel udarec v glavo in več udarcev v telo (policijska kamera je posnela najmanj 18 udarcev), nato pa obležal na tleh in bil vklenjen. Policista sta torej obdolženca brutalno pretepla, vse to pa je posnela policijska kamera, verodostojnim posnetkom katere sodišče prve stopnje ni verjelo, temveč je verjelo neskladnim izpovedbam policistov.

14. S povzetimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati. Zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pravilno je zaključilo, da je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano na podlagi določnih in skladnih izpovedb prič E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in D. D., dr. med., ter materialnih dokazov v spisu, predvsem ambulantnih izvidov in fotografij poškodb policistov E. in F. ter posnetka policijskega postopka. Priči E. E. in F. F. sta tako v celoti in skladno potrdila vse očitke iz obtožbe, pri čemer sta prepričljivo izpovedala o tem, kako sta obdolženca neuspešno zaustavljala in kako se je obdolženec na dvorišču zaklenil v vozilo, pri tem pa ni upošteval glasnih in vztrajnih pozivov policistov, naj vozilo odklene zaradi identifikacijskega postopka, kontrole dokumentov in preizkusa alkoholiziranosti. To je storil šele, ko sta ga seznanila, da bosta vozilo odprla s silo (torej je ukaze slišal), vendar tudi v nadaljevanju ukazov ni upošteval, temveč se je (na zgoraj opisan način) zelo upiral, ju odrival od sebe in hotel udariti, kakor tudi vpil in grozil, zato sta morala zoper njega uporabiti prisilna sredstva. Oba policista sta skladno in zelo jasno izpovedala o logičnem sosledju vseh dogodkov in izrečenih ukazih oziroma navodilih, katerih bistvo je bilo, da jima obdolženec omogoči opravo navedenih uradnih dejanj. Zagovornik zato izpovedbi prič E. E. in F. F. ne more omajati s pritožbenim polemiziranjem o sosledju in kontradiktornosti izrečenih ukazov (glede odklepanja vozila, odpiranja vrat in izstopa iz vozila), kakor tudi ne z navedbami, da se vrata odpirajo navzven in bi se torej policist moral umakniti obdolžencu. Tudi sicer pa je v tej zvezi priča E. E. izrecno zanikal, da bi ga obdolženec z vrati udaril le slučajno, in pojasnil, da sta od obdolženca zahtevala, da vrata odklene (ne odpre), pri čemer bi bilo dovolj, da bi spustil okno. Obdolženčevega nasilnega ravnanja pa zagovornik ne more opravičiti niti s pojasnili, da se je želel le umakniti v hišo, saj to kvečjemu potrjuje njegovo nepripravljenost sodelovati v postopku in uradno dejanje preprečiti.

15. V nasprotju s prepričanjem zagovornika, obdolženčevega zagovora ne potrjuje niti posnetek policijske kamere, saj zagovornik netočno trdi, da sta policista obdolženca, takoj po njegovem izstopu iz vozila, pričela brutalno pretepati z nogami in rokami ter ga vrgla na tla in ga vklenila. Navedeni posnetek namreč prikazuje le dogajanje, ko se je situacija že zaostrila do te mere, da sta bila policista zoper obdolženca primorana uporabiti telesno silo. Pri tem pa se je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v posnetek prepričalo, da so bili vsi udarci zoper obdolženca strokovni in uporabljeni izključno iz razloga, da sta ga lahko policista obvladala, kar sta slednja tudi razumno pojasnila. Zato zagovornik neutemeljeno navaja, da sta policista ob uporabi prekomerne sile obdolženca brutalno pretepla, da so bili njuni udarci usmerjeni v glavo obdolženca in da so sledili tudi po tistem, ko je bil obdolženec že vklenjen. Zmotna pa je tudi zagovornikova ocena, da sodišče prve stopnje verodostojnemu posnetku kamere ni verjelo, saj je navedeni posnetek zelo očitno ocenilo kot verodostojen in skladen z izpovedbama obeh policistov (str. 6 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Tudi glede poškodb obdolženca, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so (logična) posledica uporabe prisilnih sredstev, ki sta jih bila policista primorana uporabiti, da sta lahko obvladala obdolženca. Zato tudi po presoji višjega sodišča obdolženčeve poškodbe ne dokazujejo zagovornikovih zatrjevanj, da je bil obdolženec s strani policistov grobo napaden. Toliko bolj, ker so bile ugotovljene tudi poškodbe policistov, razvidne iz medicinske dokumentacije in fotografij v spisu, ki potrjujejo nasprotno – to je silo in intenzivnost obdolženčevega upiranja zoper oba policista. Navedenega pa laično zatrjevanje zagovornika, da si je priča D. D., kot levičar, roko poškodoval ob pretepanju obdolženca, ne more omajati.

17. Neutemeljene so tudi zagovornikove pritožbene navedbe, da obdolženec ni storil prometnega prekrška, kar utemeljuje z obširnimi pojasnili, da obdolženčeva vožnja v naselju M. ni bila posneta s policijsko kamero in da obdolženca nihče ni zaustavljal z zvočnimi ali svetlobnimi signali, kakor tudi ponavljanjem, da obdolženec ni bil vinjen in ni vozil prehitro ali napačno. Sodišče prve stopnje je namreč na te navedbe pravilno odgovorilo na str. 5-6 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je oprlo na prepričljivi izpovedbi prič E. E. in F. F., ki sta izpovedala o obdolženčevi nezanesljivi vožnji, zaradi katere sta ga s prižganimi modrimi lučmi in kratkimi zvočnimi signali poskušala zaustaviti. Zgolj zato, ker kamera ni posnela obdolženčeve vožnje, pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje svojih ugotovitev ne bi smelo opreti na izpovedbi navedenih policistov, kot to nerazumno meni zagovornik, ter hkrati izpostavlja nepomembne okoliščine nastanka posnetka, katere je tudi sicer sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo. Predvsem pa zagovornik zanemari, da so iz posnetka (ki prikazuje končni del obdolženčeve vožnje, ko je ta že zavijal na dvorišče) razvidni utripajoči svetlobni signali, ki sta jih uporabila policista, in da je bil obdolženec pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP. Ugotovljenega dejanskega stanja zato zagovornik ne more omajati s trditvami o odsotnosti dokazov, še manj pa s polemiziranjem o delovnem nalogu policistov in dejstvu, da sta bila v civilnem vozilu.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tehtno pojasnilo, da sta oba policista obdolžencu večkrat odredila preizkus alkoholiziranosti, katerega je obdolženec vsakokrat odločno odklonil in se celotnemu postopku upiral. To sta oba povedala zelo jasno in zabeležila še v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, kjer je policist E. izrecno navedel, da je obdolženec preizkus odklonil navkljub opozorilu na sankcijo. Zato zagovornik ne more uspeti z navedbami, da zaslišana policista nista izpovedala o poteku preizkusa alkoholiziranosti oziroma podanih pravnih poukih in navodilih obdolžencu. Glede pritožbenih navedb, s katerimi se zagovornik sprašuje, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo obdolžencu, da ni bil vinjen in se ni upiral postopku, pa je dodati le, da je na takšne pomisleke zagovornika sodišče prve stopnje argumentirano odgovorilo na str. 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ne gre prezreti prepričljivih izpovedb zdravnika D. D., dr. med., in priče G. G., ki sta povedala o obdolženčevem vinjenem obnašanju in njegovem nesodelovanju.

19. Zagovornik si prizadeva vzbuditi dvom v zakonitost opravljenega postopka s strani policije z navedbami, da so bile izvršene kršitve delavcev policije, ki so v nasprotju z določbami ZKP, ZNPPol, Pravilnika o policijskih pooblastilih in Priročnika za uporabo fizične sile v policiji. Vendar ne more biti uspešen, saj slednje primarno utemeljuje z nekritičnim povzemanjem posameznih določb navedenih predpisov. V zvezi s konkretnimi navedbami, ki jih je iz pritožbene obrazložitve vendarle mogoče razbrati, da so policisti nezakonito zapeljali na dvorišče obdolženca brez odredbe sodišča in mu nezakonito odredili pridržanje, pa višje sodišče v celoti pritrjuje stališčem že navedenih sklepov o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov, ki imajo temelj tudi v sodni praksi.3 Zaradi ugotovitve prometnega prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, kakor tudi ugotovitev o načinu obdolženčeve vožnje, ki je terjala nadaljnjo ugotavljanje, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, sta imela policista vsa pooblastila, da sta obdolžencu sledila na dvorišče hiše, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta obdolženčevemu vozilu sledila. Zakonska pooblastila namreč policiji omogočajo, da ukrepajo hitro in se odzovejo na nastali položaj, kadar to narekuje prijetje storilca prekrška in varnost prometa (ko bi se obdolženec lahko odpeljal naprej), zato je tudi zmotno stališče zagovornika, da bi morala policista od svojega ravnanja odstopiti in se zadovoljiti s podatkom o registraciji vozila. Neutemeljeno pa zagovornik problematizira tudi pridržanje obdolženca, ki je imelo podlago v 2. točki prvega odstavka 24. člena ZPrCP, pri čemer je sodišče prve stopnje na str. 10-11 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo, da je bil obdolženec deležen vseh pravnih poukov in vročitve ustrezne dokumentacije o pridržanju. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je bilo ravnanje policistov tudi predmet kazenske ovadbe, ki jo je vložil obdolženec, pri čemer je bila ta zavržena.

20. Končno pa zagovornik neutemeljeno ponavlja obdolženčev zagovor, da je v obravnavanem primeru šlo za zaroto oziroma maščevanje policista I. I. Na te navedbe je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje na str. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je med drugim prepričljivo pojasnilo, zakaj se je takrat na kraju dogodka znašlo devet policistov, med njimi tudi I. I. Zagovornik zato ne more biti uspešen z vnovičnim opozarjanjem na ta dejstva, kakor tudi ne z izpostavljanjem njihovih poklicnih oziroma službenih vezi. Višje sodišče namreč soglaša s presojo sodišča prve stopnje o odsotnosti motiva policista I, da bi kakorkoli vplival oziroma napeljeval policiste, naj čakajo in ustavijo obtoženca. Zlasti upoštevaje, ker sam zagovor obdolženca v tej smeri ostaja na ravni golega zatrjevanja.

21. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji in se smiselno zavzema za izrek pogojne obsodbe, ki jo je v sklepni besedi predlagalo državno tožilstvo. Vendar se z njim ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je odločitev o izbiri vrste in odmeri višine kazni obdolžencu utemeljilo na str. 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je poudarilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in nevarnost samega dejanja ter ugotovljeno olajševalno in obteževalne okoliščine. Kot obteževalno okoliščino je med drugim utemeljeno upoštevalo njegovo predkaznovanost, v okviru katere je pravilno pojasnilo, da je bil obdolženec že dvakrat pravnomočno obsojen. Zagovornik sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 14380/2017 z dne 18. 1. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 14380/2017 z dne 4. 10. 2018 navedeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (in mu izreklo pogojno obsodbo z nižjo določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta). Vendar taka napaka pri ugotavljanju konkretnih dejstev, pomembnih za odločitev o kazenski sankciji, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to zmotno trdi zagovornik, kakor tudi z ničemer ne omaje pravilnega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec že dvakrat pravnomočno obsojen in da ima težave z obvladovanjem jeze oziroma je nagnjen k nasilnemu reševanju zadev. Takšen zaključek namreč (še vedno) omogoča dejstvo, da gre tudi pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe za kaznivo dejanje z elementi (fizičnega) nasilja, in da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti II K 16405/2019 z dne 14. 11. 2019 pravnomočno obsojen tudi zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki ga je prav tako storil na škodo policista (str. 11 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker gre za pravnomočno zaključeni zadevi, razvidni iz izpisa iz kazenske evidence, katerega je sodišče prve stopnje v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika glede relevantne predkaznovanosti pretreslo na naroku za glavno obravnavo dne 30. 5. 2022 (str. 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno še očita, da bi moralo obrambo seznaniti z navedenima kazenskima spisoma, da bi se lahko do njiju opredelila. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje upoštevaje vse ostale obrazložene okoliščine v izpodbijani sodbi ter (celo) ob uporabi omilitvenih določb, obdolžencu izreklo omiljeno kazen zapora, ki je po presoji višjega sodišča ustrezna in pravična kazenska sankcija ter je v korist obdolženca ne gre spreminjati.

22. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

23. Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe zagovornika in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.

1 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 792. 2 Zagovornik očitno izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju II Kp 30619/2015 z dne 14. 2. 2017, ki je obravnavalo kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. 3 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS Ips 307/2009 z dne 4. 3. 2010, Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3966/2016 z dne 6. 9. 2017 in Višjega sodišča v Celju Prp 4/2015 z dne 8. 4. 2015.