Jedro

Konvalidacija pogodbe na podlagi njene realizacije lahko pride v poštev kadar gre za pogodbo, za katero se zahteva pisna oblika, zahteva po obličnosti pa ni izpolnjena (58. člen OZ). Ker tožeča stranka plačilo kupnine zahteva na podlagi ustno sklenjene pogodbe, za katero pisna oblika ni niti predpisana niti ni bila dogovorjena, vprašanje realizacije pogodbe za njeno veljavnost ni relevantno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 68.380,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

4. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Tožena stranka je bila najemnica poslovnega prostora na naslovu ..., ki je bil v lasti tožeče stranke.

Tožeča stranka je nato 16. 6. 2006 poslovni prostor prodala družbi N. d. o. o., ta pa ga je na podlagi leasing pogodbe dala v najem toženi stranki kot leasingojemalcu.

Pravdni stranki sta sklenili ustno pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki po tržni ceni prodala opremo, ki se je nahajala v poslovnem prostoru. 30. 6. 2006 sta opravili primopredajo opreme.

Tožena stranka je del opreme vrnila tožeči stranki, kar je ta upoštevala in toženi stranki izdala dobropis.

Tožena stranka je 30. 6. 2006 kupnino za opremo delno plačala (v višini 5.000.000,00 SIT), razliko pa se je zavezala plačati po dokončni primopredaji (ko bo odšteta oziroma upoštevana tudi vrnjena oprema).

Računa za plačilo opreme tožena stranka ni zavrnila. Višini kupnine je začela nasprotovati šele po primopredaji opreme.

Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo za opremo, ki se je nahajala v prodanem poslovnem prostoru, ni pa zahtevala plačila za opremo, ki ji je bila na podlagi dogovora vrnjena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka na podlagi ustno sklenjenega dogovora o prodaji opreme po tržni ceni tožeči stranki dolžna plačati vtoževan znesek.

7. S trditvami, da do sklenitve končnega dogovora glede prodaje vse opreme med pravdnima strankama nikoli ni prišlo ter da ni bila dogovorjena tržna cena za opremo, revidentka izpodbija dejansko stanje, kar z revizijo ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotavljanje obstoja in vsebine pogodbe namreč sodi v sfero dejanskega stanja(1), na katero je revizijsko sodišče vezano. Dejansko stanje tožena stranka izpodbija tudi z navedbami, da sporne opreme sploh nima.

8. Da je postavljeni ceni po primopredaji opreme tožena stranka ugovarjala, v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na prejšnji ustni dogovor glede kupnine za opremo takšno nasprotovanje prepozno. Tožena stranka se je namreč zanjo zavezala plačati tržno ceno, plačilo katere je v tem postopku zahtevala tožeča stranka. Po sklenitvi dogovora pa si tožena stranka ne more več premisliti, da dogovorjene kupnine ne bo plačala (9. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9. Tožena stranka v reviziji navaja, da teorija o realizaciji ne more biti pravna podlaga za odločanje v konkretni zadevi. To sicer drži, vendar pa se sodišči prve in druge stopnje na teorijo o realizaciji sploh nista sklicevali. Pojasnili sta le, da je bila pogodba s strani tožeče stranke realizirana v celoti, s strani tožene stranke pa delno. Konvalidacija pogodbe na podlagi njene realizacije lahko pride v poštev kadar gre za pogodbo, za katero se zahteva pisna oblika, zahteva po obličnosti pa ni izpolnjena (58. člen OZ). Ker tožeča stranka plačilo kupnine zahteva na podlagi ustno sklenjene pogodbe, za katero pisna oblika ni niti predpisana niti ni bila dogovorjena, vprašanje realizacije pogodbe za njeno veljavnost ni relevantno.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, kateri so običajni znaki in ravnanja, na podlagi katerih sklepa, da je tožena stranka soglašala z višino kupnine za opremo. Katere so te okoliščine, je obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje (na 5. in 6. strani svoje sodbe), zato je standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe nižji.(2) Zadošča že, da se pritožbeno sodišče smiselno sklicuje na zadostne razloge prvostopenjskega sodišča. Standardu obrazloženosti je tako v obravnavanem primeru zadoščeno.

11. Nazadnje ne drži niti, da pritožbeno sodišče ni podalo argumentov o pritožbenih navedbah glede predkupne pravice. Pritožbeno sodišče je na koncu predzadnjega odstavka svoje sodbe pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje obstoj predkupne pravice ugotavljalo le v sklopu ugotavljanja obstoja tržne kupnine za sporno opremo. Navedeno drži, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 91/2003 z dne 7. 9. 2004 in II Ips 534/2004 z dne 6. 1. 2005. Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 820/2008 z dne 26. 5. 2011.