Jedro

Na opustitev navedb iz predloženega dokaza bi se toženec v skladu z razpravnim načelom moral odzvati s pravočasnim odgovorom na tožbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora svoje pritožbene stroške kriti sama, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnika) ter toženi stranki (tožencu) naložilo tožniku v roku 15 dni plačati znesek 24.040,36 EUR na njegov TRR, odprt pri NKBM d.d., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.122,98 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper zamudno sodbo se toženec po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo pogoje za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, vendar obstoja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, ali z dejstvi, ki so splošno znana, ni pravilno ugotovilo, ga dejansko sploh ni ugotavljalo ter presojalo v razmerju s tožbenimi trditvami tožnika, saj vsebine listine - posojilne pogodbe z dne 15. 10. 2019, ki jo tožnik priložil kot edini dokaz, v njenih bistvenih delih, to je tistih, ki le-tem očitno jasno in v celoti nasprotujejo, sploh ni presojalo. S tem, ko je mimo obravnavanja prave vsebine navedene listine zaključilo, da navedbe tožnika niso v nasprotju z dokazi, je zakrivilo t.i. protispisnost, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo vsebino te listine. V vsakem primeru pa je sodišče s takšnim nepravilnim zaključkom nepravilno uporabilo določilo 318. člena ZPP, kar v konkretnem primeru odločilno vpliva na pravilnost in zakonitost zamudne sodbe. Po prepričanju toženca je bila zamudna sodba izdana nezakonito, mimo zakonskih pogojev, saj so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, to je z vsebino zgoraj navedene posojilne pogodbe. Na vse to je toženec opozoril že v odgovoru na tožbo in četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno za en dan, to ne pomeni, da je smelo takšen odgovor povsem opustiti ali ga celo ne prebrati, saj ima vsaka stranka vseskozi do zaključka postopka, nevezano na prekluzivni rok, pravico izraziti svoja pravna nadziranja, opozoriti na pravilno uporabo materialnega prava, nesklepčnost tožbe, nasprotje med trditvami tožeče stranke in listinami, na katere se v zvezi s tem sklicuje, ter tudi pravico, da sodišče njeno takšno naziranje tudi obravnava in se do njega v svoji odločbi opredeli. S tem, ko sodišče prve stopnje med razlogi zamudne sodbe na takšne navedbe toženca, ki se tičejo vprašanja pravilne uporabe materialnega prava in pogojev za možnost izdaje zamudne sodbe sploh ni odgovorilo oziroma jih sploh ni obravnavalo, je storjen neupravičen poseg v pravico toženca do izjave iz 22. člena Ustave, poleg tega pa tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero je tožencu z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S takšnim postopanjem je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje potrebnih jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o presoji konkretne in dejanske vsebine posojilne pogodbe v razmerju do nasprotja s tožbenimi trditvami, s katerimi tožnik svoj zahtevek utemeljuje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje to obravnavo povsem opustilo, je toženec primoran svoje razloge iz odgovora na tožbo v celoti smiselno ponoviti tudi v predmetni pritožbi. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo trdil, da mu tožnik nikoli ni izročil kakšnega posojila denarnega zneska v višini 18.600,00 EUR, kot trdi v tožbi, niti 5. 10. 2019, ko je bila ta pogodba podpisana, ali pred tem in toženec posojila denarnega zneska v takšni višini od tožnika ni nikoli prejel, zato se glede tega zneska tudi ni mogel veljavno zavezati k vrnitvi. Da je temu tako, izhaja že iz vsebine listine - posojilne pogodbe, predložene kot edini dokaz. Iz vsebine te posojilne pogodbe (drugi odstavek 1. člena in drugi odstavek 2. člena) namreč v nasprotju z navedeno trditvijo tožnika in zaključkom sodišča prve stopnje o domnevni izročitvi zneska 18.600,00 EUR izhaja, da naj bi posojilodajalec odobril posojilojemalcu posojilo v višini 18.600,00 EUR, pri čemer naj bi bilo posojilo delno izvršeno že tekom leta 2018 - 2019, nekaj v denarni in nekaj v materialni obliki in da posojilojemalec potrjuje, da je prejel posojilo v navedeni višini v gotovini oziroma materialu. Že iz dikcije pogodbe izhaja, da v konkretnem primeru ne more iti za posojilo po definiciji iz 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tega materialnopravnega določila sodišče prve stopnje upoštevajoč dejansko vsebino navedene posojilne pogodbe, katere vsebine sodišče ni v celoti pravilno ugotovilo in presojalo, ni pravilno uporabilo. Zgoraj navedena vsebina te listine namreč očitno nasprotuje dejstvom, navedenim v tožbi, na katera tožnik opira svoj zahtevek in identičnemu zaključku sodišča prve stopnje. Vsebina posojilne pogodbe izrecno negira trditev tožnika in zaključek sodišča, da naj bi tožencu domnevno v denarni obliki posodil 18.600,00 EUR, kar pa zagotovo ne drži in tako ne more biti dvoma, da so v konkretnem primeru dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je glede istih dejstev predložil sam tožnik. Predložena listina posojilne pogodbe, na katero se tožnik v dokazne namene sklicuje, je v nasprotju z njegovimi trditvami o dejstvih, na katera se opira tožbeni zahtevek in razlogi zamudne sodbe ter postavljenega in prisojenega zahtevka v skladu s citiranim materialnim pravom nikakor ne utemeljuje. Zato je zamudna sodba nepravilna in nezakonita ter jo je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo tožnika ustrezno pozvati, da svoje tožbene trditve uskladi z vsebino listine posojilne pogodbe, na katero se v utemeljitev svojih navedb in zahtevka sklicuje in na ta način opisano medsebojno nasprotje med trditvami in dokazi odpraviti. V okviru tega bi moral tožnik natančno pojasniti in izkazati, kakšno posojilo je tožencu dejansko sploh dal, v kakšni obliki, v kakšni višini po posamezni obliki in kdaj, saj mu denarnega zneska v višini 18.600,00 EUR gotovo nikoli ni posodil in izročil, kar iz vsebine citirane posojilne pogodbe nedvomno izhaja, zato takšnega zneska tudi ni upravičen terjati v smislu vračila posojila. V kolikor tožnik opisanega nasprotja ne bi odpravil in ustrezne trditvene podlage v skladu z dokazom ne bi zagotovil, bi moralo sodišče njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti kot neutemeljen. Ker je po pritožbenih navedbah potrebno zamudno sodbo glede odločitve o glavni stvari razveljaviti, je potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Toženec predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi ter zamudno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je zamudna sodba sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v izpodbijanih delih in v mejah dopustnih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti glede postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzelo pogoje za izdajo zamudne sodbe, določene v prvem odstavku 318. člena ZPP, ki so: (1.) da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor, pa toženec nanjo v roku iz 277. člena ZPP ni odgovoril, (2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), (3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, (4.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošna znana.

7.Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožba tožencu v odgovor pravilno vročena dne 12. 4. 2024 in da je zakonski rok za vložitev odgovora na tožbo potekel 13. 5. 2024

8.Ker je rok za odgovor na tožbo zakonski prekluzivni rok, ga ni mogoče podaljšati. Zato sodišče prve stopnje prepozno vloženega odgovora na tožbo pravilno ni upoštevalo in ob tem tudi pravilno pojasnilo, da je toženec z zamudo roka za odgovor na tožbo pravico do odgovora na tožbo izgubil, česar dejstvo, da je odgovor na tožbo vložil kasneje, po poteku prekluzivnega zakonskega roka, ne spremeni. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave in zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do njegovih navedb v (prepoznem) odgovoru na tožbo v izpodbijani sodbi ni opredelilo. S tem tudi ni zagrešilo ob tem pritožbeno tudi očitane postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih in pri tem tudi glede presoje zakonskih pogojev iz 318. člena ZPP, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvo te postopkovne kršitve.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo izpolnjenosti ostalih pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP, pri čemer se pritožba osredotoča na pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10.Ob pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da zamudna sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta temelji svoj tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, zato se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 338/2 ZPP). V zamudnem postopku sodišče le preverja in presoja, ali med navedbami o dejstvih, ki jih je tožnik navedel v tožbi in na katerih utemeljuje tožbeni zahtevek in predloženimi dokazi, ni nasprotja in če te navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Ne gre torej za dokazne zaključke in dokazno presojo sodišča prve stopnje, ampak je bistveno le to, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi.

11.Ob povzetih tožbenih trditvah tožnika, da je tožnik kot posojilodajalec s tožencem kot posojilojemalcem dne 5. 10. 2019 sklenil pisno posojilno pogodbo in mu posodil 18.600,00 EUR, pri čemer sta se stranki dogovorili, da bo toženec znesek vrnil najkasneje 31. 12. 2020 na tožnikov transakcijski račun, po tem datumu pa sta se dogovorila za plačilo zamudnih obresti, torej od 1. 1. 2021 dalje, je utemeljeno zaključilo, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi (predloženo posojilno pogodbo in obračunom obresti), niti s splošno znanimi dejstvi, materialnopravno utemeljenost zahtevka pa je oprlo na določila Obligacijskega zakonika (OZ) o posojilni pogodbi.

12.Kot navaja sam pritožnik, v pritožbi ponovno smiselno ponavlja navedbe (razloge) iz odgovora na tožbo, pri čemer v bistvenem, poleg tega, da mu denarni znesek ni bil izročen, zlasti izpostavlja in navaja ter utemeljuje, da iz predloženega dokaza - posojilne pogodbe izhaja, da ni šlo za posojilo le denarnega zneska, pač pa je šlo za posojilo delno v denarnem znesku delno pa v materialu. S tem toženec nasprotuje dejanskim tožbenim trditvam, česar zaradi omejenih pritožbenih razlogov v pritožbenem postopku ne more več uspešno storiti, saj s pritožbo ne more nadomestiti zamujenega odgovora na tožbo. In tudi če toženec s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja, da iz predloženega dokaza izhajajo tudi dejstva, ki jih tožnik v tožbeni trditveni podlagi ni navedel in bi lahko pripeljala do drugačne materialnopravne presoje, s takšnimi pritožbenimi navedbami ob zgoraj že obrazloženem ne more uspešno izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Na morebitno opustitev navedb iz predloženega dokaza bi se namreč toženec v skladu z razpravnim načelom moral odzvati s pravočasnim odgovorom na tožbo. Zato toženec v pritožbenem postopku ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izpolnjenost pogoja iz 4. alineje drugega odstavka 318. člena ZPP. Pri tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo ob tem tudi pritožbeno očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le takrat, kadar gre za napačen prenos pri povzemanju vsebine listine v sodbo in gre torej za napako povsem tehnično - prenosne narave, pritožnik pa kršitve v takšni vsebini konkretizirano ne uveljavlja, tovrstna kršitev pa tudi ne spada v uradni pritožbeni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so glede na vsebino dokaza - posojilne pogodbe, tožbene trditve nepopolne. V kolikor s tem pritožnik meri na nesklepčnost tožbe in s tem neizpolnitev pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, mu ni pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi v tožbi zatrjevanih dejstev pravilno zaključilo, da iz njih izhaja materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka in se pri tem pravilno oprlo na določbe OZ o posojilni pogodbi.

14.Pritožba tako ni uspela izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti potrebnih pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Ker zamudna sodba ni izdana v nasprotju z zakonsko določenimi pogoji, tudi postopkovna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, ni storjena.

15.Pritožbene navedbe toženca se tako pokažejo za neutemeljene. Pritožbeno očitanih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje ob že obrazloženem ni zagrešilo, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere še pazi po uradni dolžnosti. Obrazložene stroškovne odločitve, ki glede potrebnosti pravdnih stroškov tožnika pravilno temelji na 155. členu ZPP ter glede povrnitve le-teh na prvem odstavku 154. člena ZPP, pritožba v ničemer ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh z glavno stvarjo, s katero pa ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna. Sodišče druge stopnje je tako pritožbo toženca zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje pritožbene stroške kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe tožniku povrniti njegove potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo pravilno priglašeni odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 22 veljavne OT ) višini 750 točk, 2 % materialni stroški 15 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter s priglašenim in priznanim DDV predstavlja znesek 559,98 EUR.

-------------------------------

1 Glej 2. točko obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe v zvezi s sklepom o popravi sodišča prve stopnje z dne 3. 6. 2024. 2 Glej 1. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Točke 8 - 10 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. 4 Točka 7 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. 5 Priloga A2 v spisu.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.