Jedro

Ker spornega dne ni bila redna delovna sobota niti ni bilo tožniku na ta dan v naprej odrejeno delo preko polnega delovnega časa, tožena stranka tega dne ni mogla šteti med dneve neupravičene odsotnosti z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19.6. in 11.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela od 12.6.2001 dalje. Hkrati je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 12.6.2001 do 24.11.2003 in mu za navedeno obdobje prisodilo mesečne zneske plače oziroma nadomestila plače, zneske regresa za letni dopust za leto 2001 in 2001 ter zneske plačila nadur, opravljenih v času od avgusta 2000 do junija 2001, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 24.11.2003 dalje je zavrnilo, ker je tožnik v času pravnomočnosti sodbe, izdane v prvem postopku, podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja s tem dnem. Zavrnilo je tudi denarne zahtevke, kolikor so presegali dosojene zneske, glede plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je tožbo zavrglo. Razveljavitev spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja je utemeljilo s tem, da je bilo tudi v ponovljenem postopku ugotovljeno, da tožnik do izdaje prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bil neupravičeno odsoten pet zaporednih delovnih dni, temveč le štiri dni, ker dne 16.6.2001 ni bila redna delovna sobota, prav tako pa za ta dan delo preko polnega delovnega časa tožniku ni bilo v naprej odrejeno. Zato razlogi za prenehanje delovnega razmerja v smislu 6. točke 1. odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/90 in 71/93) niso bili podani. Hkrati je ugotovilo, da sporna sklepa nista bila izdana na podlagi zakonito izvedenega disciplinskega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da se v tej zadevi revizija ne dopusti.

Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Pri 30/2006 z dne 5.12.2006 sklep o nedopustitvi revizije glede odločitve o zahtevkih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika z dne 12.6.2001 razveljavilo, ker je ugotovilo, da je v tem obsegu revizija po zakonu dovoljena.

V pravočasno vloženi reviziji je tožena stranka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Vztrajala je, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni, da je bila 16.6.2001 delovna sobota in da je dejansko izostal vse od 12.6. do 19.6.2001, tako da so bili podani razlogi za prenehanje delovnega razmerja v smislu 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Navaja, da ji je sodišče neutemeljeno očitalo, da ni izpeljala disciplinskega postopka. Hkrati sodišče niti ni ugotovilo, katera kolektivna pogodba je za toženo stranko sploh veljala.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ker tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Za odločitev so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da tožnik dne 12.6. in 13.6.2001 ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj se je oba dneva na delu zglasil in opravil določena dela, in da dne 16.6.2001 pri toženi stranki ni bila redna delovna sobota, niti ni bilo za ta dan tožniku v naprej odrejeno delo preko polnega delovnega časa. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Zato drugačnih revizijskih navedb, ki pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni moglo upoštevati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Glede na gornje dejanske ugotovitve je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju z dela neupravičeno odsoten štiri dni, ne pa pet zaporednih delovnih dni. Tako niso bili podani pogoji za uporabo 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90, to je razloga za prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni.

Sodišče toženi stranki ni očitalo, da ni izvedla disciplinskega postopka, temveč je zgolj preverjalo, ali ravnanje tožene stranke v zvezi s tožnikovim obnašanjem ne bi bilo mogoče presojati tudi z vidika vodenja disciplinskega postopka, zlasti z vidika opredelitve disciplinskega postopka v Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91), ki bi lahko veljala tudi za razmerja med tožnikom in toženo stranko in na katero se tožena stranka v spornih sklepih izrecno sklicuje. Ob ugotovitvi, da disciplinski postopek v smislu določb te kolektivne pogodbe v zvezi s tožniku očitanim ravnanjem ni bil izveden, je utemeljeno zaključilo, da sporna sklepa tudi s tega vidika nista mogla biti zakonita.

Glede na povedano je tožnica neutemeljeno uveljavljala obstoj revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.