Jedro

1. Ob ugoditvi zahtevku tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje (nepravilno) odločilo o zavrnitvi (nepostavljenega) višjega tožbenega zahtevka.

2. Petletni zastaralni rok (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) teče od izselitve 31.1.1993 dalje, zato ob vloženi tožbi 31.12.1997 ugovor zastaranja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r ž e .

Pritožba 1.tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) potrdi .

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 238,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje do plačila, v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 721.394,25 SIT), tožbeni zahtevek zoper 2.toženo stranko ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov, je zavrnilo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 13.6.1986 sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor v P., s takratno Samoupravno stanovanjsko skupnostjo O.P.. Najemodajalec mu je izdal soglasje (9.7.1986) za izvajanje adaptacijskih del v prostoru po predračunu (soglasju) v višini 2.249.424,00 tedanjih DIN in istega leta je adaptacijo izvedel. Po soglasju bi imel pravico uveljavljati povračilo vloženih sredstev po izselitvi. Izselil se je 31.1.1993. Tožbo je vložil 31.12.1997 zoper prvo toženo stranko kot pravno naslednico bivše Samoupravne stanovanjske skupnosti O.P. in zaradi nejasnega nasledstva slednje tudi zoper drugo toženo stranko. Sodišče je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, o ugovoru pasivne legitimacije prvo tožene stranke pa menilo, da ni utemeljen, niti ugovor zastaranja, glede na petletni zastaralni rok (šteto od izselitve 31.1.1993 - vložena tožba 31.12.1997), ki velja za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve (210. - 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Izvedenec M. je 24.6.1987 ocenil vložena sredstva v prostor v višini 4.163.682,00 takratnih DIN (list. št. 13-20 spisa ) oz. revalorizirano na dan 31.12.1987 (5.842.614,00 takratnih DIN - priloga A3 spisa). Vložena sredstva so bila višja od dogovorjenih po soglasju, vendar je prvotožena stranka tožniku priznala vložena sredstva v revalorizirani višini in tožniku plačala znesek 3.453.082,00 takratnih DIN 12.1.1988 (dopis z dne 10.12.987 - priloga B spisa - izpoved tožnika - list. št. 51 spisa) in obresti od zneska 2.389.532,00 takratnih DIN (od 1.1.1988 do 28.2.1989) v višini 9.314.000,00 takratnih DIN, in sicer dne 28.12.1989. Iz zapisnika z dne 13.1.1989 (priloga A3 spisa) izhaja neplačana vrednost 2.389.532,00 takratnih DIN, kar je sodišče tožniku prisodilo (z vtoževanimi obrestmi od 31.1.1993 dalje do plačila), upoštevajoč denominacijo in spremembo valute (v SIT), v višini 238,95 SIT.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.Priglaša pritožbene stroške. V pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo pri presoji višine tožnikove terjatve. Vtoževanemu znesku oz. znesku glavnice 2.389.500,00 DIN, ki kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, še ni bila plačana, je nepravilno vzelo stran štiri ničle in tako prišlo do priznanega zneska v višini 238,95 SIT, in sicer na podlagi takratne denominacije. Takšen preračun je napačen, saj sodišče ni upoštevalo revalorizacije in je tako v celoti zanemarilo izgubo vrednosti denarja v času od 1.1.1988 do 31.1.1993, ko je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom in od tega dne tudi tečejo zakonske zamudne obresti. K pritožbi prilaga izračun revalorizacije B.K., iz katerega je razvidno, da je izračun sodišča prve stopnje napačen in je zmotno uporabilo materialno pravo oz. sploh ni navedlo materialne podlage, na podlagi katere je prišlo do svoje odločitve in v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zgolj obračun revalorizacije zneska 238,95 DIN do dne 31.1.1993 pokaže, da je bilo takrat 238,95 DIN na dan zapadlosti plačila vrednih 340.048,59 SIT, od tega zneska pa tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti. Priloženi izračun je tožnik pridobil šele sedaj, saj je ves čas postopka na prvi stopnji računal na to, da bo sodišče po uradni dolžnosti pravilno uporabilo materialne predpise, ki se nanašajo na menjalno razmerje ob prehodu na slovenske tolarje ter posledično opravilo tudi ustrezen obračun revalorizacije. Sodišče prve stopnje sicer ni sprejelo preračuna, ki ga je tožnik napravil v zadnji pripravljalni vlogi iz DIN v DEM in nato iz DEM v SIT, vendar je iz teh računskih operacij razvidno, da na dan 1.1.1988 vrednost glavnice v višini 2.389.500,00 DIN nikakor ne more ustrezati 238,95 SIT na dan 31.1.1993. Na to kaže tudi okoliščina, da je prvotožena stranka že v spornem obdobju opravila revalorizacijo cenitve zaradi izredno hitrega padanja vrednosti denarja ter iz primerjave med vrednostjo vloženih sredstev ter kupnino, ki jo je prvotožena stranka prejela ob prodaji spornega poslovnega prostora.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je obrazložitev sodbe nasprotujoča, saj najprej ugotavlja, da je toženec upravičen le do višine sredstev vlaganj, ki so bila s soglasjem odobrena, nato pa mu v nadaljevanju obrazložitve prizna več od tega. Sodišče je zaključilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 238,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje. Zakaj je taka odločitev neutemeljena, je tožena stranka obrazložila že v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2003, sodišče prve stopnje pa se do njenih trditev ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati glavnico, za katero so bile zakonske zamudne obresti obračunane od 1.1.1988 do 28.2.1989 in plačane dne 28.12.1989, (s tem,da je tožnik prišel v upniško zamudo). Tožba pa je bila vložena 31.12.1997. Postavi se vprašanje, ali je nastopilo zastaranje takega zahtevka, upoštevajoč, da v vmesnem času (od 28.12.1989 naprej) ni prišlo do pretrganja zastaralnega roka. Odgovor je jasen, saj je tožena stranka zastaranje za terjatev te glavnice, (ki je po njenem mnenju bila že zdavnaj plačana, vendar plačila z listinskimi dokazi zaradi časovne oddaljenosti dogodkov ni mogla pred sodiščem potrditi) ugovarjala z vlogo z dne 15.9.2003. Tožena stranka si je ves čas prizadevala, da bi tožnika poplačala, ta pa tega nikakor ni hotel sprejeti, tožnik je namreč na vsak način hotel priti do lastništva poslovnega prostora. Splošni zastaralni rok po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) je bil pet let, kar je veljalo tudi za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve. V tem primeru pa niti ni pomembna dejanska podlaga zahtevka, saj je sodišče prve stopnje prav zaradi plačila obresti, odločilo, da mora tožena stranka poravnati tudi glavnico, iz česar povsem evidentno izhaja višina in zapadlost terjatve. Očitno je, da v primeru, da obresti ne bi bile poravnave, niti prisojeni znesek ne bi bil utemeljen. Da je morebitna terjatev zastarala že vsaj v letu 1994, je opozorila v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2003. Kljub temu se sodišče do te trditve ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj meni drugače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na pritožbo tožeče stranke je po pooblaščencu odgovorila prvotožena stranka. Opozarja, da je na zadnjem naroku dne 19.3.2004 tožeča stranka zahtevek v višini 721.394,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 do plačila utesnila na znesek 2.389.500,00 takratnih DIN (preostanek iz revalorizacije cenitve z dne 31.1.1989) z zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 do plačila. Sodišče prve stopnje je torej zahtevku tožnika ugodilo v celoti tako po temelju kot po višini (čeprav je sodišče prve stopnje obrazložilo, kot da je bil zahtevek večji od prisojenega, kar pa ne drži). Več od tega kar je tožnik zahteval, mu sodišče ne sme presoditi, ker bi bilo to v nasprotju s 1. odst. 2. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo predpise o denominaciji in uveljavitvi valute SIT. Neutemeljeno in prepozno tožnik zahteva "revalorizacijo povsem določenega zneska" in prilaga bančno revalorizacijo, ki ni nič drugega kot obračun revalorizacijskih obresti (ki jih na prvi stopnji ni uveljavljal). Tožnik bi moral že sam v postopku na prvi stopnji postaviti zahtevek v SIT, upravičen pa je le do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti terjatve. S pritožbo revalorizacijo neutemeljeno in prepozno uveljavlja. Obresti pa je sam tožnik uveljavljal od 31.1.1993 dalje, kot mu jih je sodišče priznalo. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K pritožbi tožeče stranke: Na zadnjem naroku 19.3.2004 je tožnik prvotno postavljeni tožbeni zahtevek v višini 721.394,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje do plačila (list. št. 45 spisa) utesnil in zahteval "tolarsko protivrednost 2.389.500,00 DIN po stanju na dan 31.1.1989 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1993 dalje do plačila (list. št. 64 spisa). Ob takšnem postavljenem zahtevku, kateremu tudi tožena stranka ni ugovarjala, je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo denominacijo (Zakon o spremembi vrednosti dinarja - Ur. l. SFRJ, št. 83/89, ki je začel veljati 21.12.1989, je v 2. odst. 8. člena določal, da od 1.1.1990 velja za vse denarne prejemke in izdatke dinar v s tem zakonom določeni novi vrednosti) in spremembo valute (Zakon o uporabi denarne enote RS - Ur. l. RS, št. 17/91-I, je v 5. in 8. členu uredil vprašanje konverzije v dinarjih izraženih zneskov v domačo valuto). Tožbenemu zahtevku v višini 238,95 SIT je torej v celoti ugodilo. Ob ugoditvi zahtevku zato tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje (nepravilno) odločilo o zavrnitvi (nepostavljenega) višjega tožbenega zahtevka (do zneska 721.324,25 SIT). Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo glede na določbo 3. odst. 343. člena ZPP, zavrglo.

K pritožbi prvotožene stranke: Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi nejasnih razlogov oz. med seboj v nasprotju, ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je prvotožena stranka sama priznala tožniku več (kot je znašal dogovorjeni znesek po soglasju - 2.249.424,00 takratnih DIN). Ne more biti zato več vprašanja, ali je tožnik upravičen do vseh ali le do dogovorjenih vloženih sredstev, saj mu je prvotožena stranka priznala vsa vlaganja in zatrjevala, da mu jih je tudi v celoti nakazala, a jih tožnik ni sprejel, zato naj bi prišel v upniško zamudo. Tega v postopku na prvi stopnji ni dokazala. Tožena stranka v pritožbi trdi, da ji le zaradi časovne odmaknjenosti ni uspelo z listinami dokazati plačila v celoti oz. tudi vtoževanega zneska 238,95 SIT. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do ugovora zastaranja, nasprotni pritožbeni očitek ne drži, kot tudi ne, da ni upoštevalo navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2003. Sodišče prve stopnje je presodilo vse navedbe, ki so odločilnega pomena in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pravilno je upoštevalo petletni zastaralni rok (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) od izselitve 31.1.1993 dalje, zato ob vloženi tožbi 31.12.1997, ugovor zastaranja ni utemeljen. Nobene zakonske podlage ni za štetje petletnega zastaralnega roka od plačila obresti (28.12.1989) dalje. Vtoževani znesek 238,95 SIT tožniku ni bil plačan, tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, tako izhaja iz jasnih razlogov izpodbijane sodbe in to izhaja tudi iz pritožbenih navedb prvotožene stranke. Zato je pritožba prvotožene stranke neutemeljena, sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pa pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP kršitev ni našlo, je pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožnik sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).