Jedro

Ker oškodovanec v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče pravilno izreklo odvzem premoženjske koristi obdolženki, ki je bila s kaznivim dejanjem okoriščena za določen znesek (95. člen KZ).

Za odločitev o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je premoženjsko stanje storilca pravno irelevantna okoliščina.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je spoznalo obsojeno N.H. za krivo storitve naslednjih nadaljevanih kaznivih dejanj: kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ RS (točka I), zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ RS (točka II) in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ RS (točka III). Izreklo ji je pogojno obsodbo ter določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenkinega zagovornika in ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke izpodbijano sodbo spremenilo in za dejanje pod točko III na podlagi 4. točke 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo ter hkrati odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun. Sodbo je spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in obsojenki v pogojni obsodbi določilo enotno kazen eno leto zapora ob nespremenjeni preizkusni dobi dveh let. Spremenilo pa jo je tudi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da je na podlagi 95. člena KZ odločilo, da se obdolženki odvzame premoženjska korist v višini 200.000,00 SIT, pridobljena s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/a prvostopenjske sodbe.

Pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenkin zagovornik je dne 12.03.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP "ter določila člena 90 ZKP", drugostopenjski sodbi pa očita tudi kršitev določb 92. do 97. člena ZKP ter 95. člena KZ RS.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ali pa pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka do ene tretjine ter spremeni izrek o odvzemu premoženjske koristi, ker ni oškodovanca, ki bi bil upravičen do premoženjske koristi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da je ta neutemeljena in predlagal, da se zavrne. Mnenja je, da zagovornik ne konkretizira, katere kršitve in s čim naj bi bile podane. S trditvami, da so zaključki v sodbi nelogični in da nasprotujejo izvedenim dokazom, pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se v zahtevi sicer sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, smiselno pa izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ (točka II prvostopenjske sodbe). Navaja: da so zaključki sodišča nelogični in da nasprotujejo dokazom v spisu; da bi bil edini legitimen dokaz vpogled v sodni register Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je vpisalo družbo B. B. d.o.o. in da zgolj na podlagi ugotovitev izvedenca finančne stroke in predloženega statuta, katerega čistopis je vprašljiv, ni možno presojati statusno pravnih vprašanj oziroma pooblastil individualnih poslovodnih organov. Zagovornik s takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe ter dvome v zadostnost in zanesljivost dokazov. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zagovornik navaja, da je višje sodišče z odločbo o odvzemu premoženjske koristi, s katero je obsojenki odvzelo premoženjsko korist v višini 200.000,00 SIT, pridobljeno s kaznivim dejanjem, kršilo določbo 95. člena KZ. Po njegovi razlagi te določbe Kazenski zakonik naj ne bi dajal podlage za odvzem premoženjske koristi, ne da bi bilo ugotovljeno, v čigavo korist se odvzema oziroma kdo je oškodovanec. Pri tem še dodaja, da je bila v konkretnem primeru oškodovana stečajna masa B.B., ki pa premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljala.

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana (372. člen ZKP), če bi sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo. Že sodišče druge stopnje je v utemeljitvi svoje odločbe (stran 9 in 10) o odvzemu premoženjske koristi navedlo, da je izrek tega ukrepa po 95. členu obvezen glede na to, da je bila obdolženka, ki je bila spoznana za krivo, s kaznivim dejanjem za ta znesek okoriščena, saj oškodovanec, ki je očitno tudi vložniku zahteve znan, premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni uveljavljal. V takšnem primeru oškodovanec lahko doseže, da se v pravdi pod pogoji, ki jih določa 3. odstavek 97. člena KZ, ugotovi obstoj njegovega premoženjskopravnega zahtevka in da se poplačilo izvrši iz odvzete vrednosti premoženjske koristi.

Spričo navedenih razlogov zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Višje sodišče je zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje pod točko III prvostopenjske sodbe izreklo zavrnilno sodbo in ob tem tudi pravilno odločilo, da "stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun". Pravna podlaga sprejete odločitve je določba 1. odstavka 96. člena ZKP, po kateri sodišče tudi v primeru, ko obtožbo zavrne, v sodbi izreče, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun. Zato je pravno zgrešeno zagovornikovo stališče, da bi sodišče moralo obsojenko "oprostiti v delu ene tretjine stroškov kazenskega postopka, ker za ta del stroškov ni upravičen proračun".

S primerjavo zneska premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenka ter njenim letnim zaslužkom vložnik zahteve očitno želi opozoriti, da pri odločanju o teh vprašanjih sodišče naj ne bi ustrezno upoštevalo obsojenkinih premoženjskih razmer. Za odločitev o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je premoženjsko stanje storilca pravno irelevantna okoliščina. Neupoštevno pa je tudi v povezavi z odločbo o stroških kazenskega postopka v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, saj zagovornik s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo omenjeno, ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenka je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 120.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.