Jedro

Namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini je takoj zaščiti žrtve pred nasiljem ter jim na ta način olajšati pot do trajnejših rešitev, npr. s sprožitvijo ustreznih postopkov za ureditev razmerij. Ni pa domet ukrepov po 19. členu ZPND ureditev vseh spornih razmerij med udeleženci postopka.

Tudi za podaljšanje ukrepov, ki jih izreče sodišče povzročitelju nasilja na podlagi 19. člena ZPND, mora biti izkazano tako ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen ZPND, poleg tega pa še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.

Pri napotitvi povzročitelja nasilja v razne programe po 19.a členu ZPND ne gre za kršitelju izrečeno prepoved ali zapoved določenega ravnanja, ki bi v primeru kršitve zahtevala sankcioniranje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljev dne 13. 3. 2020 na podlagi 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev prepovedalo vstop v stanovanje, v katerem so dotlej skupaj živeli, zadrževati se na razdalji manj kot 200 metrov od tega stanovanja, zadrževati se na razdalji manj kot 200 metrov od šole, ki jo obiskujeta drugi in tretji predlagatelj, navezovati stike s predlagatelji na kakršenkoli način, vključno s sredstvi komuniciranja na daljavo, vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagatelji in mu naložilo, da za 12 mesecev prepusti stanovanje, ki je bilo v skupni rabi, v izključno uporabo predlagateljem. Za primer kršitve izrečenih ukrepov je določilo denarno kazen 1.500,00 EUR. Nasprotnega udeleženca je z namenom zdravljenja odvisnosti napotilo na psihiatrično bolnišnico, Oddelek za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Predlagatelji so predlagali podaljšanje nasprotnemu udeležencu izrečenih ukrepov še za obdobje dvanajstih mesecev. Z izpodbijanim sklepom je sodišče njihov predlog za podaljšanje ukrepov zavrnilo.

2. Predlagatelji se pritožujejo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, višjemu sodišču predlagajo, naj razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Poudarjajo, da so predlog za podaljšanje ukrepov opirali na dejstvo, da je bil nasprotni udeleženec z namenom zdravljenja odvisnosti od alkohola napoten na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, vendar napotila ni upošteval in se zdravljenja ni udeležil, torej ni ravnal v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 13. 3. 2020. Nasilje v družini se je pojavilo prav zaradi odvisnosti nasprotnega udeleženca od alkohola, to stanje pa ni odpravljeno, ker se nasprotni udeleženec ni vključil v zdravljenje. To predstavlja objektivno podlago, ki poleg subjektivnega občutka ogroženosti predlagateljev upravičuje podaljšanje izrečenih ukrepov. Zgolj dejstvo, da je v času izrečenih ukrepov nasprotni udeleženec upošteval ostale prepovedi iz sklepa z dne 13. 3. 2020, še ne zadostuje za ugotovitev, da podaljšanje ni potrebno. V nasprotnem primeru je napotitev na zdravljenje namenjena zgolj sama sebi. Tudi CSD v mnenju ugotavlja, da ima nasprotni udeleženec še vedno težave z alkoholom. Sodišče prve stopnje je pomen nevključitve v zdravljenje odvisnosti od alkohola minimaliziralo, s čimer je prekršilo določila 19.a in 21. člena ZPND, saj namen zakona ni dosežen.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki sicer v uvodu pritožbe navajajo, da sklep izpodbijajo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa samih dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano odločitev, v resnici ne izpodbijajo. To je logično, saj je sodišče prve stopnje glede dejanskih okoliščin obravnavane zadeve v celoti sledilo navedbam predlagateljev. Nasprotni udeleženec je bil v postopku povsem pasiven, tako da dejstva sama niti niso sporna.

6. Tudi za podaljšanje ukrepov, ki jih izreče sodišče povzročitelju nasilja na podlagi 19. člena ZPND, mora biti izkazano tako ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen ZPND, poleg tega pa še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli. Nasprotni udeleženec ukrepov, ki mu jih je izreklo sodišče s sklepom z dne 13. 3. 2020 po 19. členu ZPND, ni kršil. Stanovanje je ne da bi povzročal kakršnekoli težave zapustil in prepustil v izključno uporabo predlagateljem, vse od takrat z njimi nima nobenega stika in ga tudi ni poskušal vzpostaviti. Tudi nobeno drugo nasilno ravnanje nasprotnega udeleženca ni izkazano. Iz poročila policije izhaja, da po izreku ukrepov po ZPND ni bil obravnavan. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so s sklepom z dne 13. 3. 2020 izrečeni ukrepi dosegli svoj namen, saj so si predlagatelji po lastnih navedbah potem, ko je nasprotni udeleženec odšel iz skupnega stanovanja, oddahnili in normalno zaživeli. Namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini je takoj zaščiti žrtve pred nasiljem ter jim na ta način olajšati pot do trajnejših rešitev, npr. s sprožitvijo ustreznih postopkov za ureditev razmerij. Ni pa domet ukrepov po 19. členu ZPND ureditev vseh spornih razmerij med udeleženci postopka.

7. Pri napotitvi povzročitelja nasilja v razne programe po 19.a členu ZPND ne gre za kršitelju izrečeno prepoved ali zapoved določenega ravnanja, ki bi v primeru kršitve zahtevala sankcioniranje. Možnost napotitve kršitelja v programe je bila uzakonjena s spremembami in dopolnitvami Zakona o preprečevanju nasilja v družini1. Iz zakonodajnega gradiva k ZPND-A2 izhaja, da je država v zadnjih letih sprejela mnoge ukrepe za zaščito žrtev nasilja v družini in da ti vključujejo tudi preventivo, med drugim je sprejela tudi programe za delo s povzročitelji nasilja. Napotitev v programe po 19.a členu ZPND, je glede na to lahko razumeti kot prizadevanje države v zvezi s preprečitvijo nasilnih dejanj v družini. Da ne gre za ukrep po 19. členu ZPND izhaja že iz same strukture sklepa z dne 13. 3. 2020. V I. točki izreka so naštete prepovedi, ki so bile nasprotnemu udeležencu izrečene kot ukrep po 19. členu ZPND, v točki II izreka je sodišče nasprotnemu udeležencu zapovedalo, da mora prepustiti predlagateljem stanovanje v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam, v točki III izreka pa je določena sankcija za primer kršitve ukrepa. Napotitev v psihiatrično bolnišnico z namenom zdravljenja odvisnosti od alkohola je izrečena posebej, in sicer v točki V izreka sklepa.

8. Sicer pa iz sporočila psihiatrične bolnišnice z dne 16. 3. 2021 (list. št. 31 spisa) izhaja, da se nasprotni udeleženec ni odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola v obliki bolnišničnega programa (kar mu je bilo svetovano s strani zdravnice), pač pa za ambulantno spremljanje. Čeprav ni pričel z zdravljenjem, ni mogoče trditi, da ni storil ničesar v smeri odvajanja od alkoholizma.

9. Ob ugotovitvah, da od izreka ukrepa dalje ni izkazano nobeno nasilno ravnanje nasprotnega udeleženca ter da se je zglasil v bolnišnici v zvezi z alkoholizmom in hodi na ambulantne preglede, le za bolnišnično zdravljenje se ni odločil, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da izrečenih ukrepov po ZPND ne podaljša, materialnopravno pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, v zvezi s prvim odstavkom 22. a člena ZPND).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z osmim odstavkom 22. a člena ZPND. Ker s predlogom za podaljšanje izrečenega ukrepa po ZPND predlagatelji niso uspeli, sami nosijo stroške postopka.

1 Ur. l. RS, 68-2931/2016 z dne 4. 11. 2016; ZPND-A. 2 Poročevalec DZ z dne 29. 7. 2016.