Jedro

Izvedenec je pojasnil, da je na kraju ugotovil, da po tolikih letih dejanskih izmer ni več mogoče ugotavljati, zato se je pri obsegu del oprl na poročilo M.D. in delno izvedensko mnenje, ki ga je po naročilu tožeče stranke izdelal izvedenec B. že v letu 1997. Samo iz tega razloga izvedensko mnenje ni neuporabno. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče predpostavke, na katerih je mnenje temeljilo, preverjalo z zaslišanjem prič D. in P. ter z listinami. Gradbene knjige, na podlagi katere bi bilo obseg del mogoče zanesljivo ugotoviti, tožena stranka ni vodila, čeprav je to po predpisih njena naloga, dela je izvajala kot strokovnjak, tožeča stranka pa je laik. Zato si mora tožena stranka sama pripisati posledice kršitve svojih dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 1.356.596,00 SIT, kar predstavlja razliko med plačilom po gradbeni pogodbi in vrednostjo dejansko opravljenih del. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, to je za plačilo razlike med plačanimi in zaračunanimi deli, saj je bila vrednost opravljenih del nižja od že izvršenega plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka po tožbi, oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka). V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča glede dogovorjenih del napačen. Sodišče je kot ključni dokaz upoštevalo izpoved priče M.D., ki pa je znanec tožnice še iz otroštva in zato pristranski, poleg tega pa ni sodno zapriseženi izvedenec, oziroma oseba, ki ima zadostno strokovno izobrazbo, da bi lahko ustrezno podajala strokovna mnenja o pravno relevantnih dejstvih v tej zadevi. Podlaga odločbi ne more biti niti izvedensko mnenje izvedenca L., saj pretežno temelji na ugotovitvah D. oziroma izvedencev, ki jih je naročila tožnica ter na projektni dokumentaciji, ki jo je tožnica predložila prepozno in je zato ni bilo mogoče upoštevati (sodišče je na naroku izrecno navedlo, da vsebine ne bo upoštevalo, s sklicevanjem na izvedensko mnenje pa jo je posredno upoštevalo). Pri tem ne gre za enako situacijo kot pri pridobivanju npr. zdravstvenega kartona, ker v teh primerih izvedenec pridobi podatke iz uradne evidence, v obravnavani zadevi pa je šlo za zaseben dokument, te dokumentacije pa ni niti na Upravni enoti v I. Večji del projektne dokumentacije je napisan na roko, zato je vprašljiva njegova verodostojnost. Izvedenec sploh ni opravil ogleda spornega objekta in se ni niti prepričal, ali z ogledom res ne bi mogel ugotoviti nobenih dejstev, čeprav objekt še vedno stoji. V tem delu je tako dokazni postopek nedokončan. Sodišče je sicer ugotovilo, da je ugotavljanje dejstev otežkočeno, saj ni bilo jasne gradbene pogodbe, ni bilo strokovnega nadzora in ne knjige obračunskih izmer, ki bi po zakonodaji morala biti, ni pa se prepričalo, ali je materialno resnico sploh mogoče ugotoviti. Gre za gradbeni spor, ki zahteva specifično tehnično znanje, zato je za odločitev sodišča, ki s takim znanjem ne razpolaga, odločilno prav izvedensko mnenje. Če izvedenec svojega dela ne opravi, kot je bilo v obravnavanem primeru, sodišče preprosto ne more meritorno odločiti v sporu. Izvedensko mnenje, ki temelji na ugotovitvah M.D., na vprašljivi projektni dokumentaciji in na izvedenskem mnenju, ki ga je po naročilu tožnice izdelal izvedenec B., pri čemer izvedenec ogleda ni niti poskusil opraviti, ne more biti podlaga za odločanje v tej zadevi. Zato bi sodišče moralo v skladu s predlogom tožene stranke imenovati novega izvedenca ali pa izvedencu L. naročiti, naj opravi še ogled objekta. V vsakem primeru pa bi sodišče moralo dosledno upoštevati pravilo o dokaznem bremenu strank. Le-to je v celoti na tožnici. Dejstvo, da je dokazovanje po desetih letih oteženo, ne more biti v škodo tožencu. Tožeča stranka je tudi tista, ki bi morala poskrbeti, da bi sodišče nadaljevalo s postopkom, trajanje postopka zato ne bi smelo biti v škodo toženi stranki. Če izključimo mnenje izvedenca L., tožeča stranka svojih trditev ni uspela dokazati. Zato so neutemeljeni tudi zaključki sodišča glede obsega izvršenih del in ugotavljanja nekvalitetno izvršenih del. V zvezi z izpovedjo priče P., pa je treba povedati, da je tožeča stranka pri njem naročila tudi dodatna dela in sodišče niti ni ugotavljalo, katera dela so bila opravljena in katera ne, prav tako ni ugotovilo, ali je tožeča stranka dela dejansko plačala. Sodišče je ugotovilo, da se stranki nista dogovorili za fiksno ceno, ampak za plačilo po dejansko opravljenih delih. V skladu s tem sodišče ni zaključilo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obseg in kvaliteto del, ampak je svojo določitev utemeljilo na izvedenskem mnenju izvedenca L., ki pa ga ne bi smelo uporabiti. Z ogledom bi sodišče lahko ugotovilo, da pri hlevu ni šlo samo za porušitev in ponovno izgradnjo, ampak za bistveno povišanje in povečanje objekta, zaradi česar je bilo porabljenega več materiala kot to trdi tožeča stranka. Streha je dobila drugo obliko, trapezno, zato je bila na novo narejena lesena lesena konstrukcija, kar je razvidno tudi iz ugotovitev g. D., ki je na obračunu popravil površino strešnih korcev s 105 na 123,30 m2, kar pomeni, da je bila streha bistveno večja.

Pritožba ni utemeljena.

Za toženo stranko ni sporna ugotovitev sodišča, da sta se stranki dogovorili za plačilo po dejansko opravljenih delih in ne za fiksno ceno. Tako izhodišče je pri izdelavi mnenja uporabil tudi izvedenec. Povedano je razvidno iz mnenja, kjer so pri končnem obračunu upoštevana tudi dela, ki so bila opravljena, za katera pa je izvedenec ugotovil, da niso bila dogovorjena (priloga na l.št. 93 do 95, med njimi npr. rušenje dotrajanega kmetijskega objekta). Za pritožbo je tako sporen obseg izvršenih del, ne pa dejstvo, da so podlaga izračunu vrednosti del samo dejansko opravljena dela (tak je bil nenazadnje tudi zahtevek po nasprotni tožbi). Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, kaj je bilo predmet gradbene pogodbe in katera dela so bila dogovorjena šele naknadno, za odločitev v tej zadevi nepomembne. Če se namreč ugotavlja vrednost samo dejansko opravljenih del, ni pomembno ali gre za dela po pogodbi ali za naknadno dogovorjena dela. Iz istega razloga ne gre za bistveno kršitev postopka, če je sodišče ali izvedenec uporabilo prepozen dokaz, to je projektno dokumentacijo. S pomočjo le - te je namreč izvedenec odgovoril samo na tista vprašanja sodišča, ki se nanašajo na razmerje med dogovorjenimi in dejansko opravljenimi deli, ki pa, kot rečeno, za odločitev v zadevi niso pomembna. Glede obsega dejansko opravljenih del je sodišče presojalo izvedensko mnenje skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Priča M.D. ni bil zaslišan kot izvedenec, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ne bi smelo uporabiti njegove izpovedi, ker ni izvedenec in za izvedenstvo nima zadostne strokovne izobrazbe. Priča je izpovedal, da je zaposlen pri S. kot vodja gradbišč in je njegovo delo med ostalim ravno v tem, da obračunava obseg izvedenih del. Glede na njegove izkušnje je tako verodostojna priča o obsegu izvršenih del, saj je prav on za tožečo stranko ta dela pregledal in podal pripombe. Da ga je kot ustreznega za to delo priznaval tudi toženec, posredno izhaja iz toženčeve izpovedi, da se je glede reklamacij "slišal" z D., na ugotovitve D. pa se toženec sklicuje tudi v pritožbi. Pritožba očita izvedencu L., da ni opravil svojega dela, ker si objekta ni ogledal. To ne drži, tako iz pisnega mnenja kot iz izpovedi izvedenca izhaja, da je ogled za potrebe izdelave izvedenskega mnenja opravil. Ogleda kot posebnega dokaznega sredstva pa toženec niti ni (pravočasno) predlagal. Izvedenec je pojasnil, da je na kraju ugotovil, da po tolikih letih dejanskih izmer ni več mogoče ugotavljati, zato se je pri obsegu del oprl na poročilo M. D. in delno izvedensko mnenje, ki ga je po naročilu tožeče stranke izdelal izvedenec B. že v letu 1997. Samo iz tega razloga izvedensko mnenje ni neuporabno. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče predpostavke, na katerih je mnenje temeljilo, preverjalo z zaslišanjem prič D. in P. (slednji je izvajal dela na objektu takoj potem, ko je z deli prenehala tožena stranka) ter z listinami. Gradbene knjige, na podlagi katere bi bilo obseg del mogoče zanesljivo ugotoviti, tožena stranka ni vodila, čeprav je to po predpisih njena naloga, dela je izvajala kot strokovnjak, tožeča stranka pa je laik. Zato si mora tožena stranka sama pripisati posledice kršitve svojih dolžnosti (v zvezi z vodenjem knjig). Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov se je prvostopno sodišče prepričalo in s to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja, da je bil obseg del tak, kot ga je pri ugotavljanju njihovih vrednosti uporabil izvedenec. V zvezi s tem je še omeniti, da si tožena stranka v pritožbi prihaja v nasprotje, saj po eni strani trdi, da je D. pristransko zmanjševal obseg del, po drugi pa se na ugotovitve D. sklicuje tudi sama in poudarja, da je upošteval, da je streha na gospodarskem objektu dobila drugačno obliko od najprej dogovorjene. Enako kot za obseg opravljenih del velja za stvarne napake, ki jih je sodišče ugotavljalo s pomočjo zaslišanja prič in strank (delno je napake priznal tudi toženec). Izvedenec je glede na tako ugotovljene napake ocenil zmanjšano vrednost del na račun napak. Na podlagi povedanega tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedensko mnenje izvedenca L. daje ustrezno podlago za ugotovitev tistih dejstev, ki so v tej zadevi pravno pomembna, mnenje je konsistentno, izvedenec je na pripombe odgovoril in prvostopno sodišče je to mnenje pravilno uporabilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obseg del, ki jih je opravil P. Že prvostopno sodišče je toženi stranki pojasnilo, da sicer drži, da P. računu vsebujejo tudi dela, ki jih ni izvajal toženec, prav zato pa za ugotovitev zmanjšanja vrednosti opravljenih del teh računov ni upoštevalo. Ni pomembno niti, ali je tožeča stranka P. za dela plačala ali ne, saj zahtevek ne temelji na odškodnini za dela, ki jih je pri odpravi napak opravila tožeča stranka namesto toženca, ampak na zmanjšanju vrednosti del zaradi stvarnih napak. Prvostopno sodišče je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi uporabilo pravilno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.