Jedro

Pri odločanju o odobritvi pravnega posla je treba izhajati iz določb ZKZ, ki v tretjem poglavju določa omejitve pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Namen, ki ga pri tem zasleduje zakonodajalec, je v varovanju kmetijskih zemljišč in kmetijske razvojne politike. V okviru tega namena so tudi uzakonjeni predkupni upravičenci pri prodaji kmetijskih zemljišč. Glede na okoliščine, ki jih je pri tem upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup), je mogoče sklepati, da je namen, ki ga je pri določanju vrstnega reda predkupnih upravičencev zasledoval normodajalec, v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Z ozirom na navedeno je zato mogoče med prednostne upravičence iz 2. točke 23. člena ZKZ uvrstiti tudi tiste kmete, katerih zemljišča so od zemljišč, ki so predmet prodaje, prostorsko ločena s potjo oz. cesto, ki poteka med kmetijskima zemljiščema in omogoča prehod in obdelovanje kmetijskih zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odobril pravni posel za prodajo kmetijskega zemljišča parc. št. 558/1 k.o. ... med prodajalcema A.A. in B.B. ter kupcem C.C. (1. točka izreka); zavrnil pa je odobritev pravnega posla za isto kmetijsko zemljišče med navedenima prodajalcema ter kupcem D.D. (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da sta vlogo za odobritev posla podala dva sprejemnika ponudbe. D.D. je uveljavljal prednostno pravico nakupa kot zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, C.C. pa kot lastnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. Za oba sprejemnika ponudbe je upravni organ ugotovil, da sta kmeta, ki jima kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost. D.D. obdeluje zemljišče, ki je predmet prodaje že okrog 8 let ter ima za to sklenjeno najemno pogodbo. C.C. pa je lastnik zemljišča parc. št. 546/3 k.o. ..., ki ga od parcele, ki je predmet prodaje, loči cesta v širini 3 m, ki pa služi kot dovozna pot pri obdelavi kmetijskih zemljišč. Sklicujoč se na sodno prakso je upravni organ zaključil, da zaradi navedene ceste sprejemniku ponudbe C.C. ni mogoče odreči statusa kmeta mejaša. S tem je imenovani predkupni upravičenec po 2. točki 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), zato ima prednostno pravico pri nakupu sporne parcele.

Odločitev prvostopnega organa je potrdila tožena stranka sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, v kateri je sprejeto stališče, da v primeru, ko sta zemljišči ločeni zgolj z javno potjo, ki pa je prehodna in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč, na katere meji, šteti kot sosednji zemljišči. Glede na navedeno je kupec prednostni upravičenec po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.

Tožnik v tožbi ugovarja opredelitvi soseda mejaša v primeru, ko se zemljišči neposredno ne stikata ter ju ločuje cesta. Namenska razlaga predpisa določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga pravno določilo ima. Namen pravnega pravila je le ena izmed prvin, ki skupaj z drugimi sodoloča njegov pomen. Z namensko razlago ni mogoče poljubno manipulirati, saj se opira tudi na druge prvine, ki so vgrajene v pravni sistem. Iz sodbe Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, je razvidno le, da se opira na 16. člen Pravilnika o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč, med tem ko se o drugih argumentih, ki so pomembni za odločitev, sploh ni razmišljalo, posebej ne na posledice, ki jih takšna razlaga prinaša. Pri navedeni razlagi je treba tudi odgovoriti, katera so vsa ta zemljišča, ki jih loči javna pot, in s tem katere lastnike je šteti kot mejaše. Zakon o nepravdnem postopku določa, da je meja razmejitvena črta med sosednjima zemljiškima parcelama različnih lastnikov ali uporabnikov. Sosed mejaš je tako torej lahko le tisti, ki meji na sosednje zemljišče. Po odločitvi tožene stranke pa so vsa zemljišča, ki mejijo na občinsko cesto, tudi če je cesta dolga 3 km, sosednja zemljišča, čeprav je vsako na svojem koncu ceste. Karikirano to pomeni, da sta zemljišči, kjer eno leži v Negovi, drugo pa v Celju, sosednji zemljišči, saj ju loči le cesta, po kateri je zagotovljena prehodnost. Očitno pa tožena stranka in Vrhovno sodišče nista pri svoji odločitvi preučila navedenega argumenta, prav tako kaj takega ni bil namen zakonodajalca. Mejaš je torej le tisti, če parceli loči razmejitvena črta skladno z Zakonom o nepravdnem postopku. V tem primeru tako ne bi bilo treba uporabiti teleološke razlage, saj je z gramatikalno razlago stvar že v celoti določena in ne vnaša zapletov v razumevanje zakona. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odobri pravni posel med tožnikom in prodajalcema.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo odgovarja, da je ugotovitev, da je kmet mejaš, ki ima zakonito predkupno pravico, pravilna. O navedenem se je že opredelilo Vrhovno sodišče v citirani sodbi, ker gre za pomembno vprašanje za enotno uporabo prava. Tako toženi stranki ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega predpisa. Stališče tožnika, kot ga je predstavil v tožbi, pa v nobenem primeru ni pravilno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna razlaga določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da je predkupni upravičenec kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. V zvezi z razlago pojma kmeta mejaša je bila v upravno sodni praksi že sprejeta razlaga, na katero se sklicuje tudi tožena stranka, in sicer, da je to tudi kmet, ki je lastnik zemljišča, ki je ločeno od zemljišča, ki je predmet prodaje, zgolj s cesto oz. potjo, ki omogoča prehod in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010). Pri navedeni razlagi je sodišče upoštevalo namen zakonodajalca pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v varovanju kmetijskih zemljišč in zaokrožanju kmetijskih gospodarstev zaradi bolj ekonomične obdelave.

V konkretnem primeru sta obe zemljišči, to je zemljišče, ki je predmet prodaje in zemljišče sprejemnika ponudbe C.C., njivi, ki sta ločeni le s potjo, ki omogoča dostop in obdelavo obeh kmetijskih zemljišč. Glede na konkretne okoliščine primera in pravno razlago, kot je bila zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča, je torej sprejemnika ponudbe C.C. šteti kot kmeta mejaša, zato je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno uporabil materialno pravo, to je določbo 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.

Čeprav je Vrhovno sodišče RS že sprejelo razlago določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ glede kmeta mejaša, je sodišče obravnavalo tožbeni ugovor, da je razlaga, sprejeta na podlagi teleološke razlagalne metode preširoka, saj že jezikovna razlaga da odgovor na sporno vprašanje, ter je zaključilo, da navedeni ugovor ni utemeljen. Pri uporabi prava (zakona) ne gre za mehanično uporabljanje gole črke zakona. Pravna norma predstavlja le normativni okvir (zakonski dejanski stan), ki ga je treba vsebinsko napolniti, ovrednotiti in razumeti glede na konkretni življenjski primer. Pri razlagi (uporabi) zakonske norme je zato jezikovna razlaga le ena od metod določanja vsebine pravnega pravila, ki pa jo je potrebno dopolniti in preveriti še z drugimi razlagalnimi metodami, ki jih priznava pravna teorija. Poleg jezikovne metode predstavlja temeljni razlagalni argument namenska ali teleološka razlaga. V konkretnem primeru je tako treba izhajati iz določb ZKZ, ki v tretjem poglavju določa omejitve pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Namen, ki ga pri tem zasleduje zakonodajalec, je v varovanju kmetijskih zemljišč in kmetijske razvojne politike. V okviru tega namena so tudi uzakonjeni predkupni upravičenci pri prodaji kmetijskih zemljišč. Glede na okoliščine, ki jih je pri tem upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup), je mogoče sklepati, da je namen, ki ga je pri določanju vrstnega reda predkupnih upravičencev zasledoval normodajalec, v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in ekonomičnejše obdelave. Z ozirom na navedeno je zato po presoji sodišča mogoče med prednostne upravičence iz 2. točke 23. člena ZKZ uvrstiti tudi tiste kmete, katerih zemljišča so od zemljišč, ki so predmet prodaje, prostorsko ločena s potjo oz. cesto, ki poteka med kmetijskima zemljiščema in omogoča prehod in obdelovanje kmetijskih zemljišč. Ker je promet s kmetijskimi zemljišči urejen v ZKZ, ki že sam daje jasne odgovore glede rabe, varstva ter prometa s kmetijskimi zemljišči, pri razlagi ni potrebe za uporabo določb Zakona o nepravdnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, saj se z njim ne zasledujejo cilji, ki jih določa ZKZ. Zaradi navedenega je tudi neprimerna karikirana navedba tožnika v tožbi o mejni povezanosti zemljišč v Negovi in v Celju, saj v takšnem primeru ni mogoče govoriti o zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter lažjem in ekonomičnejšem obdelovanju kmetijskih zemljišč.

Ker je odločitev v izpodbijani odločbi materialno pravno pravilna, prav tako ne odstopa od ustaljene sodne prakse, je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.