Jedro

Iz določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Za izrek ukrepa omejitve gibanja v azilnem postopku namreč zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje, po predhodnem zaslišanju tožnika dne 27.3.2006, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003 in 85/2005 - odl.US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 2.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 2.3.2006 od 10.20 ure do dne 2.6.2006 do 10.20 ure (1. točka izreka) in odločila,da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ukrep po oceni sodišča prve stopnje nujen, saj z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče na enako učinkovit način doseči legitimnega cilja (vzdrževanje javnega reda), poseg v pravico do svobode gibanja, ki je omejena na prostore Centra za tujce, pa je sorazmeren v ožjem pomenu besede s koristjo vzdrževanja javnega reda in zato po mnenju sodišča prve stopnje izpodbijani sklep ni v nasprotju z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije) kot sestavnim delom odločanja po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil oziroma v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je namreč tožnik navedel, da je v Republiko Slovenijo vstopil s ponarejenim portugalskim potnim listom, iz katerega je bila odstranjena fotografija imetnika potnega lista, na njeno mesto pa je bila skenirana tožnikova fotografija. Z istim potnim listom se je tožnik izkazoval tudi v primeru, ko je bil s strani avstrijskih mejnih organov zavrnjen in vrnjen v Republiko Slovenijo. Ker je tožnik po odhodu iz izvorne države (Indije) živel na Portugalskem oziroma dve leti v Angliji, v Slovenijo pa je vstopil s ponarejenim potnim listom, tožena stranka (za potrebe tega postopka, ki se nanaša na omejitev gibanja tožniku) po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno sklepa, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje v svoji prošnji za azil, saj bi za azil, če bi bil v izvorni državi dejansko preganjan, zaprosil že na Portugalskem oziroma v Angliji. Namero, da zaprosi za azil v Republiki Sloveniji je tožnik izrazil po 168 dneh prebivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da se ga odstrani iz Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje zato lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Ker je za izrek ukrepov omejitve gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadostni dokazni standard že sum zavajanja ali zlorabe postopka, je tožena stranka ob navedenem stanju stvari po mnenju sodišča prve stopnje imela tako dejansko kot tudi pravno podlago za svojo odločitev o začasni omejitvi gibanja tožniku. V obravnavani zadevi je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka v zadostni meri obrazložila dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe diskrecijske pravice, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 38. člena ZUS.

Status prosilca za azil v smislu 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil je tožnik pridobil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil) dne 2.3.2006. Šele od tega dne dalje je bilo tožniku mogoče na podlagi 27. člena ZAzil sočasno omejiti gibanje, obdobje omejitve gibanja pa lahko začne teči šele z izdajo sklepa o omejitvi gibanja. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe zoper izpodbijani sklep tožene stranke in še dodaja: O tem, ali je določena oseba upravičena do azila oziroma ali je prošnjo za azil vložila neupravičeno, se razpravlja v okviru odločanja o sami prošnji za azil. Če organ, ki odloča o prošnji za azil, meni, da je določena oseba zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek, lahko njeno prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno. Pri tem pa ni nobene potrebe, da bi se osebi, ki prosi za azil, omejevalo gibanje. Razlogi za omejitev svobode gibanja so natančno opredeljeni že v Ustavi Republike Slovenije. Prosti preudarek tožene stranke, ki ji ga omogoča ZAzil, glede odločanja o omejitvi gibanja tako vsekakor ni mogel biti pravilno uporabljen in so bile njegove meje v obravnavani zadevi prekoračene, prav tako pa je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Zaenkrat se o razlogih za priznanje azila, kakor tudi o morebitnem sumu zlorabe postopka razpravlja le v okviru azilnega postopka. V izogib ponavljanju še navaja, da v celoti vztraja pri svojih tožbenih navedbah oziroma obrazložitvi tožbe, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in odpravi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 27. člen ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se je skliceval prosilec v prošnji za azil (2. alinea) oziroma vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbija ugotovitev tožene stranke, s katero se je sodišče prve stopnje strinjalo, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je tožena stranka začasno omejila gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka svoje sklepanje utemeljeno oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo in s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožnik po odhodu iz izvorne države živel na Portugalskem oziroma dve leti v Angliji, v Slovenijo pa je vstopil s ponarejenim potnim listom, namero, da zaprosi za azil v Republiki Sloveniji pa je izrazil po 168 dneh prebivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da se ga odstrani iz Republike Slovenije, s čimer je izkazal namen, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil namreč zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi je pritrdilo pravilni in zakoniti odločitvi tožene stranke.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.