Jedro

Med pravdnima strankama je bila dne 9.7.1991 sklenjena pogodba o sofinanciranju novih delovnih mest z namenom zaposlovanja brezposelnih oseb. Na podlagi te pogodbe bi moral toženec v roku šestih mesecev po njenem podpisu, za nedoločen čas zaposliti dve osebi, ki sta bili kot brezposelni prijavljeni pri enoti tožeče stranke v Mariboru. Po ugotovitvah nižjih sodišč te pogodbene obveznosti ni izpolnil. Ob upoštevanju 4. člena pogodbe z dne 9.7.1991 sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločili, da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti prejete zneske obračunane na način, kakršen je bil med strankama dogovorjen v 4.členu pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora toženec plačati 269.807 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.2.1992 dalje in povrniti stroške postopka v znesku 44.800 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožencu ni jasno, kaj je sploh kršil. Pogodbeni namen je bil zaposlitev nezaposlenih oseb. Toženec je dve delavki zaposlil. S tem je pogodbeno obveznost izpolnil. O zaposlitvi je tožečo stranko obvestil. Dejstvo, da delavki pred tem nista bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, ne more biti odločilno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385.člena ZPP) izhaja, da je bila med pravdnima strankama dne 9.7.1991 sklenjena pogodba o sofinanciranju novih delovnih mest z namenom zaposlovanja brezposelnih oseb. Na podlagi te pogodbe bi moral toženec v roku šestih mesecev po njenem podpisu, za nedoločen čas zaposliti dve osebi, ki sta bili kot brezposelni prijavljeni pri enoti tožeče stranke v Mariboru. Po ugotovitvah nižjih sodišč te pogodbene obveznosti ni izpolnil. Ob upoštevanju 4. člena pogodbe z dne 9.7.1991 sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločili, da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti prejete zneske obračunane na način, kakršen je bil med strankama dogovorjen v 4.členu pogodbe. Ne gre torej za "formaliziranje" zadeve,kot zatrjuje tožena stranka v reviziji, ampak gre za nespoštovanje sklenjene pogodbe in uporabo sankcij, ki so bile med pogodbenima strankama za primer neizpolnitve pogodbenih obveznosti jasno dogovorjene.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Druge kršitve določb ZPP revizijsko sodišče upošteva le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih revizije (386.člen ZPP). Z nejasno, pavšalno in neobrazloženo trditvijo, "da pritožbeno sodišče enostavno ni obravnavalo ugovorov in razlogov, ki se ne skladajo z odločitvami sodišča" pa tožena stranka tega ni storila.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).