Jedro

Soodgovornost tožeče stranke za nastalo škodo je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je prihajajoče vozilo opazila v trenutku, ko ga je, upoštevajoč preglednost glede na lokacijo objektov na dvorišču podjetja, morala in mogla opaziti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in glede pravdnih stroškov razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 78.730,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1997 dalje do plačila ter mu povrniti 40.290,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da znaša sokrivda voznika tožnikovega kombija za nastanek škodnega dogodka 25%.

Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpobijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samo vsebino listin.

Priča je namreč izpovedala, da je viličarja zagledal, ko je bil ta pol metra bočno od kombija. Zaključek, da bi ta priča, če bi takoj, ko je zagledal viličarja, ustavil, s tem preprečil trčenje, je nelogičen. Iz ugotovitve, da je prišlo do trčenja v zadnji desni del kombija, čeprav se je ta umikal v levo, logično izhaja, da priča z zaviranjem objektivno ne bi mogel preprečiti nezgode. Njegova reakcija umikanja v levo in pospeševanja je bila povsem pravilna.

Takoj ko je viličarja objektivno lahko opazil, je skrenil levo in pospešil hitrost. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj pozitivni predpisi kogentno določajo obvezo, da mora imeti viličarist tako težkega viličarja, kot je predmetni, vedno spremljevalca, ki je zunaj viličarja in viličaristu daje ukaze in ga usmerja.

Pritožba je utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je izpoved priče v svoji obrazložitvi povzelo natančno in točno. Le ta je ob zaslišanju dne 17.3.1999 povedal, da je vozil naravnost, ko je nenadoma z njegove desne strani pripeljal viličarist, ki ga je opazil na zelo kratki razdalji, to je okoli pol metra. Izjavo s takšno vsebino je sodišče prve stopnje sprejelo kot del dejanske podlage svoje sodbe.

Pravilnik o varstvu pri delu podjetja v 11. odstavku 87. člena določa obveznost spremljevalca, ki usmerja viličarista le v primeru, če se prenaša obsežen tovor, ki vozniku zapira pogled. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi bila trasa vožnje viličarja takšne stopnje težavnosti, da bi to narekovalo potrebno spremstvo (5. odstavek 76. člena pravilnika). Pravilnik pri varstvu pri vzdrževanju motornih vozil in prevozov z motornimi vozili (Ur.l. SFRJ, št. 55/65) o tem nima posebne določbe. To pomeni, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da je kršil citirane predpise o varstvu pri delu, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritrditi pa je tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje v zadevi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej fazi postopka je nesporno, da je voznik kombija viličarista zagledal na kratki razdalji, ko je pripeljal z njegove desne strani; kombija ni skušal zaustaviti, ampak je z volanom le nekoliko skrenil v levo; ob trčenju je bil poškodovan zadnji desni del kombija. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče napravilo napačni nadaljnji dejanski zaključek, da bi voznik kombija z zaviranjem in zaustavitvijo kombija lahko preprečil trčenje. Pritožbeno sodišče soglaša z grajo tožeče stranke, da takšen sklep ni logičen. Ob dejstvu, da je voznik kombija vozil naravnost, se z zaustavitvijo vozila trčenju ne bi mogel izogniti, temveč bi bil v nezgodi zadet desni prednji del kombija.

Za odločitev o deljeni odgovornosti z 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je bistven odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje voznika kombija v skladu s prometnimi predpisi, na uporabo katerih odkazuje 1. odstavek 85. člena Pravilnika o varstvu pri delu. Dosedaj ni bilo razjasnjeno, ali je voznik kombija viličarista, upoštevajoč preglednost na dvorišču podjetja glede na lokacijo posameznih objektov, opazil takoj, ko je bilo to objektivno mogoče. Njegova izjava ob zaslišanju 17.3.1999, da je viličarista zagledal na razdalji okoli pol metra, ko je ta prihajal z desne strani, pri čemer je videl le zadnji del viličarja, to možnost nakazuje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob navedenem izhodišču oceniti, ali je vozniku kombija pri vožnji mogoče očitati kakršnokoli malomarnostno ravnanje, ali pa je na viličarja reagiral takoj, ko ga je moral in mogel opaziti. V ta namen bo moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze, po potrebi pa ponovno zaslišati pričo in opraviti ogled objektov na dvorišču TRIMO Trebnje na kraju samem.

Ker je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavno pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem - zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

Stroškovni izrek temelji na določilu 4. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 166. člena ZPP.