Jedro

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala obrestni meri. Sodišče je bilo zato dolžno presoditi obrestno mero samo z vidika razlogov za ničnost. Ker predpisi o obrestni meri niso prisilne narave in ker pogodbena obrestna mera sploh ni omejena z nobenim predpisom, pride v poštev samo presoja, ali so bile z dogovorjeno obrestno mero kršena načela morale.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. III Ig 2887/91 z dne 5.9.1991 in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 158.620,00 Sit z 10% mesečnimi pogodbenimi obrestmi za čas od 15.4.1991 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta stranki dne 15.4.1991 sklenili prodajno poogodbo. Tožeča stranka je toženi nakazala kupnino dne 15.4.1991. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila niti v naknadnem roku, je bila pogodba razdrta po samem zakonu in mora zato tožena stranka vrniti prejeto kupnino s pogodbeno določenimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka višini glavnice in obrestni meri ni ugovarjala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopne ugotovitve in zavrnilo pritožbene ugovore glede višine obrestne mere, ki jih je štelo kot nedovoljeno uveljavljanje novot v pritožbenem postopku.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Sklicuje se na vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi. Navaja, da je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek od 232.235,50 Sit z zamudnimi obrestmi na 158.620,00 Sit z 10 % mesečnimi obrestmi. Toženi stranki ni bila dana možnost odgovoriti na tako spremembo. Nadalje navaja, da se je taki spremembi upirala. Navaja, da 10% mesečne obresti niso bile dogovorjene. Gre za oderuške obresti, ki izvirajo iz nepoštenega posla. Vstraja pri svojem stališču, da je bil posel dogovorjen med tožečo stranko in J.V. Navaja, da je z nakazilom prejetega zneska na J.V. odstopila od pogodbe. Ker se je sodišče s tem strinjalo, velja odstop tudi za obresti. Trdi, da je izpodbijala višino obresti in da je to razvidno iz razpravnega zapisnika.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in se sklicuje na svoje dosedanje navedbe.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po razveljavitvi sklepa o izvršbi dne 29.10.1991 (l. št. 8 spisa) je tožeča stranka z vlogo z dne 15.5.1992 popravila tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala plačilo zneska 232.235,50 Sit z 10 % mesečnimi obrestmi od 15.4.1991, nato pa je na obravnavi dne 2.6.1991 ta zahtevek ponovno popravila, tako da je zahtevala vrnitev glavnice z enakimi obrestmi. Na tej obravnavi je bila navzoča pooblaščenka tožene stranke, ki se je brez ugovorov spustila v obravnavanje glavne stvari. Po določbi 3. odst. 190.čl. ZPP to pomeni, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremebo tožbe. Revizijski ugovori tožene stranke v zvezi s tem so torej v nasprotju s podatki spisa in zato niso utemeljeni.

Prav tako je v nasprotju s podatki spisa revizijska trditev, da je tožena stranka ugovarjala obrestni meri. O tem v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni navedla ničesar. To je pomembno, ker je bilo spričo tega sodišče dolžno presoditi obrestno mera samo z vidika razlogov za ničnost po 1. odst. 103.čl. ZOR. Ker predpisi o obrestni meri niso prisilne narave in ker pogodbena obrestna mera sploh ni omejena z nobenim predpisom, pride v poštev samo presoja, ali so bila z dogovorjeno obrestno mero kršena načela morale. Obrestna mera 10 % mesečno je res visoka in bi bila v stabilnih monetarnih razmerah lahko v nasprotju z moralnimi načeli, vendar je treba upoštevati razmere v času, ko je bila pogodba sklenjena. Tedaj inflacija še ni bila premagana. Rast cen je bila visoka, zato je denar močno izgubljal na vrednosti. V takih razmerah pa dogovorjena obrestna mera ni pomenila čistih obresti kot cene za uporabo tujega denarja, ampak je nadomeščala tudi valorizacijo denarja in s tem pomagala ohranjati realno vrednost glavnice. Sedanje razmere ne morejo biti podlaga za oceno veljavnosti pogodbe z dne 15.4.1991. Ta se presoja po razmerah v času sklepanja pogodbe. Tveganje zaradi spremenjenih okoliščin pa zadene toženo stranko, ki je prišla v izpolnitveno zamudo.

Sodbi prve in druge stopnje ne izhajata iz ugotovitve, da je tožena stranka odstopila od pogodbe, kot navaja tožena stranka v reviziji, pač pa ugotavljata, da je bila pogodba razdrta, ker je tožena stranka ni izpolnila niti po izteku naknadnega roka (3. odst. 126.čl. ZOR). Posledica razdrte pogodbe je, da sta stranki prosti svojih obveznosti, razen glede škode (1. odst. 132.čl. ZOR). Stranka, ki je izpolnila svojo obveznost, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala ( 2. odst. 132.čl. ZOR), stranka, ki vrača denar, pa mora plačati zamudne obresti od dne, ko je prejela plačilo (5. odst. 132.čl. ZOR).

Z revizijskimi trditvami, da je tožeča stranka sklenila pogodbo z J.V. in da je bila tožena stranka samo posrednik, pa posega tožena stranka v dejanske ugotovitve, do katerih sta sodišči prve in druge stopnje prišli na podlagi ocene izvedenih dokazov. To na revizijski stopnji ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago, ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih miora nositi tožeča stranka sama.