Jedro

Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti se ne razširja na primere, ko delovno vozilo opravlja le delovno funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 8.387,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške ter sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.319,82 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo namen obveznega zavarovanja in posledično nanj vezanega AO+ zavarovanja. Res je, da morajo biti vsa vozila na motorni pogon zavarovana, to zavarovanje pa krije vsakršno škodo povzročeno z uporabo zavarovanega vozila (zavarovalni pogoji za AO zavarovanje). Pri tem ni pomembno ali gre za škodo povzročeno na javni površini ali ne. Zavarovati je potrebno tudi delovne stroje, taki stroji javne površine največkrat sploh ne vidijo in če jo, so naloženi na tovornjaku, ker bi sicer ovirali promet. Ker ti stroji po javni cesti torej ne vozijo, bi bil smisel takega zavarovanja za te stroje vprašljiv. Šlo bi le za dober zaslužek zavarovalnice. Avtomobilsko zavarovanje teh delovnih strojev je potrebno predvsem zato, ker so iz zavarovanja odgovornosti (pogoji za zavarovanje odgovornosti) izključeni vsi zahtevki, ki se nanašajo na škode zaradi posedovanja ali uporabe motornih vozil in drugih vozil na motorni pogon, tudi samovoznih delovnih strojev, kar stroj uporabljen v tej nesreči, je. AO+ zavarovanje pa je zavarovanje, ki krije škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku zavarovanega vozila. Po zavarovalnih pogojih za to zavarovanje, je lahko sklenjeno samo, če ima stranka že sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje za vozilo. Pogoji za avtomobilsko odgovornost veljajo tudi za AO+ zavarovanje. Škoda zaradi telesnih poškodb voznika mora biti povzročena z uporabo zavarovanega vozila. Ker, kot povedano, navedeni stroj nikoli ne vozi po javnih površinah, je tožena stranka očitno zavedla svojega zavarovanca in sklenila takšno zavarovanje, čeprav je praktično nemogoče, da bi ga lahko kdaj sploh uporabil. Poleg tega je sodišče napačno presodilo, da je stroj v trenutku nesreče delal na gradbišču in ne na javni površini. Tožnik je povedal, da je delal traso za cesto, torej je res prišlo do nesreče pri delu, vendar na javni površini, saj je bila trasa že vrisana kot javna površina in kot taka tudi zabeležena v javnih knjigah. Tudi ni res, da je do nezgode prišlo, ker je sunek vetra zaprl vrata. Vrata stroja so bila odprta, ob butanju ob skale se je zatič iztaknil, vrata so se zato zaprla in tožnika poškodovala po roki. Izrek o stroških se ne more preizkusiti, izrek tudi ni v skladu z obrazložitvijo, kjer sodišče trdi, da je v pravdi uspela tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz police za zavarovanje št. ...... (priloga A10) za delovno vozilo znamke C. (bager), je jasno razvidno, da je šlo za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (po nespornih trditvah vključno z zavarovanjem voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - AO+ zavarovanje). Na podlagi 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS št. 70/1994 s spremembami in dopolnitvami - ZOZP) morajo lastniki vozil skleniti obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, 16. člen tega zakona pa v 1. odstavku določa, da so vozila po tem zakonu vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje. Motorno vozilo po tem zakonu je torej tudi delovno vozilo (delovno vozilo je motorno vozilo z vgrajenimi napravami za opravljanje določenih del, ki ni namenjeno prevozu oseb ali tovora in ki na ravni cesti lahko doseže hitrost, večjo od 30 km/h - 39. točka 1. odstavka 23. člena Zakona o varstvu cestnega prometa - ZVCP - 1), ki ga je potrebno tudi registrirati. Da je sporni bager delovno vozilo je razvidno tudi iz police. Vozilo je zato lastnik (A. R. s.p.) moral obvezno zavarovati (obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Nikakršnih zavajanj in nejasnosti v zvezi s tem zato ni.

Odločilno vprašanje je zato, ali je škodni dogodek potekal v okoliščinah in na način, ki ga je mogoče opredeliti kot uporabo motornega vozila v pomenu 15. člena ZOZP. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno vozilo, ki ga je upravljal tožnik, v trenutku škodnega dogodka, opravljalo le delovno funkcijo (do škodnega dogodka je prišlo na gradbišču, pri odstranjevanju gradbenega materiala). Pritožbene trditve, da je tožnik delal na površini, ki je bila že trasirana cesta, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Tega dejstva tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti se ne razširja na primere, ko delovno vozilo opravlja le delovno funkcijo (primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 247/2006, komentar k 16. členu ZOZP, ZOZP s komentarjem, Ljubljana 2008). Prav tako je iz Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO+) jasno razvidno, da to zavarovalno kritje velja le za poškodbe v prometni nesreči (pogoji priloga B1). Nepomembno je zato ali je do poškodbe tožnikove roke prišlo zato, ker je veter zaloputnil vrata bagra ali pa zato, ker so se vrata zaprla zaradi vožnje po nagnjenem terenu. Tudi ni bilo zatrjevano, da bi lastnik delovnega vozila sklenil kakšno dodatno zavarovanje, za ostale škode povezane z vozilom, zato so tudi navedbe v zvezi z Pogoji za zavarovanje odgovornosti (priloga A28) pravno neupoštevne. Na dejstvo, da so iz tega zavarovanja izključene odgovornosti za škode iz naslova uporabe motornih vozil (pri čemer gre nedvomno le za škode, ki so krite z obveznim avtomobilskim zavarovanjem) bi se tudi sicer lahko skliceval le morebitni zavarovalec, v konkretnem primeru A. R.. Zapis sodišča prve stopnje, da je v pravdi zmagala tožeča stranka, je le očitno pomoten zapis, ki na pravilnost odločitve, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ne vpliva. Odmera pravdnih stroškov pa je jasno razvidna iz obrazložitve tega dela odločitve sodišča prve stopnje.

Upoštevaje vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo odgovorjeno, ni šlo za odločitev pomembno trditev(1. odstavek 360. člena ZPP).