Jedro

Tožnica je kot razlog za obnovo postopka navajala, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da jo je pokojni mož s svojim zaslužkom vzdrževal do smrti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in s čemer pritožbeno sodišče soglaša, v tem primeru niso izpolnjeni obnovitveni razlogi, določeni v 260. členu ZUP, saj tožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu za obnovo postopka, ugoditi. Ne gre namreč niti za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2022 in sklep št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 10. 2021 ter odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 12. 2022 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 12. 2020 in da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zavrnjena njena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Pri odločitvi ni bilo upoštevano dejstvo, da je hudo zbolela ter da jo je pokojni mož preživljal. Namesto tega je toženec pri odločitvi upošteval zgolj dopolnjeno pokojninsko dobo pokojnega moža ter ugotovil, da ni izpolnjen z zakonom določeni pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper sklep št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 10. 2021. Z navedenim sklepom je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, zavržena. Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo tudi odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 12. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za obnovo postopka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnica pri tožencu uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine po zakoncu A. A., umrlem ... 2018. Ob smrti je dopolnil 58 let starosti. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 22. 4. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 3. 2020 je bila zahteva tožnice zavrnjena ob ugotovitvi, da pogoji na strani umrlega zavarovanca, kot so določeni v 52. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 niso izpolnjeni. Izpolniti bi namreč moral pogoje za pridobitev pravice do predčasne, starostne oziroma invalidske pokojnine po tem zakonu, pri čemer se smrt šteje, kot da je bila pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Toženec je ugotovil, da je pokojni zavarovanec dopolnil skupno pokojninsko dobo 10 let in 6 dni.3 Med strankama ni sporno, da pokojni zavarovanec na dan smrti ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja, ali bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Prav tako ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do predčasne oziroma starostne pokojnine. Glede izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti vsaj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker je dopolnil zgolj 10 let in 6 dni, je bila pravnomočno zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje omenjene pravice morajo namreč biti izpolnjeni pogoji tako na strani umrlega zavarovanca kot na strani vdove. Ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno, sodišče vsega navedenega ni ponovno presojalo.

7. Za odločitev v tej zadevi je bistveno zgolj vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo pravnomočno končanega postopka. Tožnica je kot razlog za obnovo postopka navajala, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da jo je pokojni mož s svojim zaslužkom vzdrževal do smrti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in s čemer pritožbeno sodišče soglaša, v tem primeru niso izpolnjeni obnovitveni razlogi, določeni v 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP),4 saj tožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu za obnovo postopka v skladu z 260. členom ZUP, ugoditi. Ne gre namreč niti za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.

8. Skladno s 1. točko 260. člena ZUP se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Dejstva in dokazi kot jih je uveljavljala tožnica, in sicer glede poslabšanja njenega zdravstvenega stanja in pa da jo je pokojni mož preživljal, na že sprejeto odločitev glede zavrnitve pravice do vdovske pokojnine, nimajo nobenega vpliva. Priznanje pravice je bilo namreč zavrnjeno zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev na strani pokojnega zavarovanca, ne pa pogojev na strani tožnice.

9. Toženec je tudi utemeljeno zavrgel tožničino novo vlogo z dne 18. 1. 2021, saj je ponovno uveljavljala pravico do vdovske pokojnine. Ker je bilo o pravici do vdovske pokojnine že pravnomočno odločeno, je toženec omenjeno zahtevo skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgel. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo namreč o isti stvari že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 22. 4. 2020 v zvezi z odločbo z dne 10. 3. 2020. V četrtem odstavku 129. člena ZUP je namreč določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V tej zadevi je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko oziroma pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Pokojninsko dobo je dopolnil tako v Republiki Sloveniji kot v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. 4 Ur. l. RS, št. 8/99 s spremembami.