Jedro

Položaj, v katerem pravilno poučeni obdolženec o pravici do pritožbe le-te ne napove, je enak položaju, v katerem se z izjavo izrecno odpove pravici do pritožbe ali jo umakne. Upravičenec do pritožbe, ki tako ravna, svoje izjave ne more preklicati.V takem primeru tudi postopanje sodišča, ki je sodbo in njeno pisno obrazložitev s pravnim poukom izdalo po preteku osemdnevnega roka za napoved pritožbe, v katerem pa ta ni bila napovedana, ne daje podlage za odločitev, da je obdolženec s tem pridobil pravico do pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sklepom z dne 10.1.2003 kot nedovoljeno zavrglo pritožbo zagovornice obs. J.P., vloženo zoper sodbo istega sodišča z dne 10.6.2002. S to sodbo je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ.

Izrečena mu je bila po 50. ter 51. členu KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba dveh let. Oškodovani A.M.P. je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v znesku 167.175,00 SIT, obsojencu pa naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.M., je dne 14.2.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnila z vlogo z dne 17.2.2003. Zahtevo vlaga na podlagi 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je upravičeno zavrglo pritožbo obs. J.P. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 10.6.2002. Pri tem je izdalo zakonit sklep, ne da bi zagrešilo kršitve, ki jih sodišču očita zahteva za varstvo zakonitosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, kako je bil obsojeni po razglasitvi sodbe poučen o svojih pravicah in obveznostih. Opozorjen je bil na napoved pritožbe in ker pritožbe ni napovedal, se je pravici do pritožbe odpovedal. Ne glede na okoliščino, da je sodišče sodbo obrazložilo in mu dalo napačen pravni pouk, pravice do pritožbe ni pridobil. Tako je sodišče utemeljeno zavrglo njegovo pritožbo zoper sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo določbe 362. člena ZKP ter s tem tudi obsojenčevo ustavno pravico do pritožbe.

Po določbi 1. odstavka 368. člena ZKP morajo upravičenci do pritožbe (367. člen) pritožbo napovedati. To lahko storijo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se šteje, razen v primeru, če je obdolžencu bila izrečena zaporna kazen in ko napoved pritožbe ni potrebna (4. odstavek 368. člena ZKP), da se je odpovedal pravici do pritožbe. V primerih, ko pritožba ni napovedana, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (3. odstavek 368. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP po razglasitvi sodbe pouči predsednik senata oziroma sodnik posameznik stranke o pravici do pritožbe in predhodne napovedi pritožbe ter takšen pouk vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave.

Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi dne 10.6.2002, kateri je prisostvoval tudi obsojenec, o zadevi razsodilo in mu izreklo pogojno obsodbo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je sodnik sodbo obrazložil, ter stranke, torej tudi obsojenca, poučil o dolžnosti napovedi pritožbe tako, kot narekujejo določbe 1. odstavka 362. člena in 1. odstavka 368. člena ZKP. V pouku je tudi zapisano opozorilo na posledice, če upravičenci pritožbe ne bodo napovedali v zakonskem roku. Obsojenec pritožbe zoper sodbo ni napovedal. Kljub temu je sodišče izdelalo sodbo z obrazložitvijo in s pravnim poukom, da je pritožba dovoljena. Zagovornica je dne 23.9.2002 priporočeno po pošti vložila pritožbo zoper takšno sodbo.

Navedeni potek postopka pokaže, da je sodišče ravnalo v skladu z določbami 1. odstavka 362. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 368. člena ZKP. Obsojencu je po izreku sodbe bil dan pouk glede dolžnosti napovedi pritožbe in pouk, da se v primeru, če pritožbe ne napove v zakonskem roku, šteje, da se je tej pravici odpovedal. Sodišče je sicer izdelalo pisno obrazložitev sodbe in v njej zapisalo tudi pouk o pravici do pritožbe, vendar ta okoliščina za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa ni odločilna. Položaj, v katerem pravilno poučeni obdolženec, v obravnavanem primeru obsojenec, ne napove pritožbe, je enak položaju, v katerem se z izjavo izrecno odpove pravici do pritožbe ali jo umakne. Upravičenec do pritožbe, ki tako ravna, svoje izjave ne more preklicati. Po drugi strani pa tudi sodišče s postopanjem, ki je v nasprotju z zakonskimi določbami, ne more vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred opustitvijo procesnega dejanja, do katerega je upravičen obdolženec oziroma obsojenec, razen, kadar je to dopustno v postopku odločanja o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje (1. in 2. odstavek 89. člena ZKP). Zato postopanje sodišča, ki je sodbo in njeno pisno obrazložitev s pravnim poukom izdalo po preteku osemdnevnega roka za napoved pritožbe, ne daje podlage za odločitev, ki jo predlaga vložnica zahteve. Kršitev, na katero opozarja, bi lahko bila podana le, če sodišče ne bi postopalo v skladu z navedenimi določbami ter obsojenec sploh ne bi bil seznanjen z dolžnostjo napovedi pritožbe ali bi to bilo storjeno na nepravilen način. V takem primeru bi poleg zatrjevane postopkovne kršitve, bila prekršena tudi obsojenčeva ustavna pravica do pritožbe.

V delu, v katerem zahteva navaja, da je sodnik po kratki obrazložitvi izreka sodbe vprašal obsojenca, ali se bo pritožil ter da je slednji odgovoril pritrdilno, da mu ni dal pravnega pouka, kot je navedeno na listovni številki 107 spisa, da mu zapis ni bil prebran in da ni zapisana obsojenčeva izjava, da se bo pritožil oziroma smiselno, da je napovedal pritožbo, drugače kot izpodbijani sklep ugotavlja procesno relevantna dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za sklicevanje na okoliščine, povezane s predložitvijo pooblastila zagovornici, ki za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa niso odločilne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. J.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).