Jedro

Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da zgolj razlog, da tožnik trenutno dosega nižjo vrednost dobav, ne more biti razlog za odvzem identifikacije za namene DDV. Tožnik pa se v postopku in tudi v tožbi sklicuje, da mu je zaradi odvzema identifikacijske številke za DDV oteženo poslovanje, posledica katerega pa je slabo finančno stanje. Zato tudi zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1, s čemer naj bi bilo prav tako utemeljeno izrečeno prenehanje identifikacije za namene DDV, po presoji sodišča ni dovolj izkazan.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS, Finančnega urada Celje, DT 3842-8160/2013-11 (04-120-05) z dne 7. 4. 2015 se odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV z dnem 25. 3. 2014. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku 6. 3. 2014 izdal odločbo, s katero je odločil, da tožniku z dnem vročitve te odločbe preneha identifikacija za namene DDV. Navedeno odločbo je 29. 9. 2014 odpravil drugostopenjski organ ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek z napotilom, da mora tožniku omogočiti, da pojasni razloge za neoddajanje obračunov in da izkaže morebitni obstoj razlogov za identifikacijo za namene DDV. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik od 8. 11. 2001 dalje zavezanec za DDV in zato dolžan oddajati obračune DDV v roku, ki ga določa zakon. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc neoddanih obračunov DDV pa je ugotovil, da tožnik kljub pozivom ne predlaga obračunov DDV od 1. 9. 2012 dalje. Sklicuje se na prvi odstavek 80. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki določa, da o prenehanju identifikacije za namene DDV odloči davčni organ po uradni dolžnost, če ugotovi, da ne obstojajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV. Sklicuje se tudi na šesti odstavek 132. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da davčni organ lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV, če davčni zavezanec preneha opravljati dejavnost in o tem ne obvesti davčni organ po prvem odstavku 78. člena ZDDV-1, oziroma če ni predložil obračuna DDV v zadnjih 6 mesecih. S tožnikom je bil 10. 11. 2014 opravljen razgovor v zvezi s postopkom prenehanja identifikacije za DDV in o tem sestavljen zapisnik. V postopku je bila prvostopenjskemu organu posredovana dokumentacija – računi, ki jih navaja prvostopenjski organ na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je prvostopenjskemu organu posredoval še odgovor 18. 12. 2014 v zvezi z njegovo zahtevo za posredovanje določenih podatkov. Tožnik do dneva izdaje odločbe ni oddal manjkajočih obračunov DDV za obdobje od septembra 2012 do marca 2014. 3. Prvostopenjski organ zaključuje, da tožnikovo neoddajanje obračunov, kljub opozorilu prvostopenjskega organa, in obljubi tožnika, da jih bo oddal v obliki samoprijave (po 132. členu Pravilnika) utemeljuje domnevo, da razlogi za identifikacijo tožnika za namene DDV ne obstajajo več. Tožnik tudi v izjavi 18. 12. 2014 ni izkazal obstoja razlogov za identifikacijo za namene DDV, saj je v preteklih dvanajstih mesecih po izjavi prokurista dosegel le za 6.000 EUR dobav, bodočih dobav ne zna oceniti, še vedno ni odprl transakcijskega računa in ni uredil dostopov za e-poslovanje. Zadnji obračun DDPO pa je bil oddan za leto 2010. Prvostopenjski organ meni, da iz vseh navedenih dejstev izhaja, da tožnik dejavnosti ne opravlja.

4. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Strinja se, da tožnik ni (z objektivnimi elementi) izkazal, da neodvisno opravlja oz. bo opravljal katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu določil 5. člena ZDDV-1. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-527/11 z dne 14. 3. 2013 (točka 25), iz katere izhaja stališče, da je kot davčnega zavezanca treba šteti vsakogar, ki z objektivnimi elementi izkaže namen za neodvisno opravljanje ekonomske dejavnosti. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ni sporno, da tožnik od 1. 9. 2012 dalje ne oddaja obračunov DDV. Navedeno je razlog, da je prvostopenjski organ pričel s postopkom odločanja o nadaljnji identifikaciji za namene DDV. Prav tako je prvostopenjski organ ugotovil take okoliščine, ki jasno kažejo na to, da pri tožniku ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV. Zavrača tožnikove navedbe o tem, da ni mogel sestaviti obračunov DDV po 1. 9. 2012, ker mu je konec leta 2012 policija zasegla poslovne listine. Zasežene listine se namreč nanašajo na obdobje pred 1. 9. 2012. Meni, da so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da so mu bili transakcijski računi zaprti zato, ker je zašel v finančno krizo zaradi odvzema identifikacijske številke za DDV. Iz uradnih podatkov namreč ugotavlja, da sta bila tožniku dva transakcijska računa zaprta že pred 6. 3. 2014 (ko je bilo prvič odločeno o prenehanju identifikacijske številke za DDV) in da je bil zgolj tožnikov zadnji transakcijski račun zaprt po datumu prenehanja tožnikove identifikacijske številke za DDV. Pa tudi v tem primeru tožnik ni z ničemer izkazal, da je to zaprtje res posledica izreka prenehanja identifikacijske številke za DDV.

5. Drugostopenjski organ navaja, da je sicer tožnik res predložil nekaj listin (računov), iz katerih naj bi bilo razvidno, da še vedno opravlja ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1. Vendar pa pojasnjuje, da je za presojo identifikacije za namene DDV pomembno ali je izkazano, da davčni zavezanec opravlja tako ekonomsko dejavnost, kot je opredeljena v 5. členu ZDDV-1 in ne samo dejstvo, da gospodarski subjekt obstaja oz. še vedno obstaja. Drugostopenjski organ se ob presoji navedenih računov strinja s prvostopenjskim organom, da tožnik opravljanja dejavnosti, kot je opredeljena v 5. členu ZDDV-1, ni izkazal. Prav tako tožnik o opravljanju ekonomske dejavnosti niti o morebitni bodoči ekonomski dejavnosti ni vedel povedati nič konkretnega. Zato pritožbeni organ meni, da je bilo tožniku utemeljeno izrečeno prenehanje identifikacije za namene DDV.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Ponovno se sklicuje, da opravlja dejavnost in da kot pravni subjekt obstoja in je tudi aktiven v sodnih postopkih, v katerih aktivno zastopa svoje interese. To pa pomeni, da je nepravilen zaključek, da bi naj tožnik kot davčni zavezanec prenehal poslovati. Res je sicer, da tožnik v zadnjem obdobju ni predložil obračuna DDV, za kar pa obstojajo opravičljive objektivne okoliščine, ki so jih povzročili državni organi in na katere tožnik nima vpliva. Koncem leta 2010 je bila v tožnikovih prostorih opravljena hišna preiskava, v okviru katere so bili zaseženi računalniki ter poslovne listine, v katerih se je nahajala celotna poslovna dokumentacija za leto 2010. S slednjo tako še vedno ne razpolaga, zaradi česar mu je objektivno onemogočena izdelava letnega poročila za leta od 2010 dalje. Tožnik zato ne more predložiti podatkov, katerih nepredložitev se mu očita. Do odvzete dokumentacije pa tožnik ni mogel priti, saj organi pregona (konkretno policija) zaradi interesov preiskave, do zaključka preiskave, ne dajejo nobenih informacij in tudi ne omogočajo vpogled v zasežene predmete.

7. Tožniku tako zaradi postopanja državnih organov, na ravnaje katerih nima vpliva, ni bila dana možnost izpolniti zakonske obveznosti. Vendar pa tožniku za takšno postopanje ni mogoče pripisati nobene krivde, saj je vse pristojne organe in institucije obvestil o nastali situaciji ter zaprosil za podaljšanje roka za predložitev listin. Da navedeno drži izhaja tudi iz dejstva, da je bil zoper tožnika že večkrat vložen predlog za izbris iz sodnega registra po določilih ZFPPIPP, vendar so bili postopki, zaradi pojasnjenih razlogov ustavljeni. Kot dokaz predlaga, da sodišče opravi poizvedbe pri AJPES ter zasliši priče, ki jih navaja. Tožnik nadalje navaja, da se je odzval na vabila prvostopenjskega organa in podal izjave ter predložil listine, iz katerih izhaja, da tožnik kot gospodarski subjekt še vedno posluje. Zgolj razlog, da tožnik trenutno dosega nižjo vrednost dobav, pa ne more biti razlog za odvzem ID številke za DDV. Je pa seveda tožniku poslovanje izjemno oteženo oz. skoraj onemogočeno prav iz razloga, ker mu je bila z odločbo prvostopenjskega organa odvzeta identifikacijska številka za DDV. Zaradi oteženega poslovanja pa je tožnik zašel v finančno krizo, ki je vodila do blokade njegovih TRR, kar je v končni posledici pripeljalo do tega, da so njegovi TRR sedaj zaprti. Tako prihaja do absurdne situacije, ko se tožniku očita, da nima odprtega TRR, edini povod in vzrok za zaprtje računa pa je bilo slabo finančno stanje, katerega edini vzrok pa je odvzem DDV številke. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV.

11. Kot pravno podlago za navedeno odločitev je prvostopenjski organ navedel 80. člen ZDDV-1. Ta določa, da o prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV (drugi odstavek).

12. Po presoji sodišča iz izpodbijane odločitve nesporno ne izhaja, da so pri tožniku podani razlogi za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma, da pri tožniku več ne obstojajo razlogi za identifikacijo za namene DDV. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da tožnik v obdobju od septembra 2012 do marca 2014 ni oddajal obračunov DDV ter da tožnikovo neoddajanje obračunov utemeljuje domnevo, da razlogi za identifikacijo tožnika za namene DDV več ne obstojajo. Glede na to, da se je tožnik že v postopku skliceval na razloge, zaradi katerih ni oddajal obračunov DDV, in da se na te razloge sklicuje tudi v tožbi, razlogi, na katere se pri utemeljitvi navedene odločitve sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ, po presoji sodišča niso utemeljeni.

13. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikove ugovore, da tožnik obračunov DDV ni oddajal iz razloga, ker mu je policija zasegla listine, pri čemer se pritožbeni organ sklicuje, da se zasežene listine ne nanašajo na obdobje po 1. 9. 2012. Ker iz tožnikovih navedb izhaja, da so mu bile zasežene tudi listine, ki se nanašajo na obdobje po 1. 9. 2012 (kar naj bi bil razlog za neoddajanje obračunov DDV), o čemer pa v upravnih spisih ni podatkov, sodišče utemeljenost navedenega tožnikovega ugovora ni moglo preizkusiti in s tem tudi ni moglo preizkusiti omenjenega zaključka obeh organov, ki ima za posledico izpodbijano odločitev.

14. Kot razlog za izpodbijano odločitev prvostopenjski in drugostopenjski organ navajata še, da tožnik v postopku ni izkazal, da opravlja ekonomsko dejavnost, kot je opredeljena v 5. členu ZDDV-1. Iz prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 izhaja, da je “davčni zavezanec” vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Na podlagi računov, ki jih je tožnik predložil v postopku, sta oba davčna organa zaključila, da tožnik z njimi ni izkazal, da opravlja ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da zgolj razlog, da tožnik trenutno dosega nižjo vrednost dobav, ne more biti razlog za odvzem identifikacije za namene DDV. Tožnik pa se v postopku in tudi v tožbi sklicuje, da mu je zaradi odvzema identifikacijske številke za DDV oteženo poslovanje, posledica katerega pa je slabo finančno stanje. Zato tudi zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1, s čemer naj bi bilo prav tako utemeljeno izrečeno prenehanje identifikacije za namene DDV, po presoji sodišča ni dovolj izkazan.

15. Na podlagi navedenega po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso izkazani zakonski razlogi iz prvega odstavka 80. člena ZDDV-1 (ugotovitev, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV) za prenehanje tožnikove identifikacije za namene DDV.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter izpodbijano odločbo odpravilo.

17. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.