Jedro

Tožnik v tožbi argumentirano, z navedbo kakršnihkoli konkretnih (pravnih ali dejanskih) razlogov, ne izpodbija konkretnega prvostopnega upravnega akta, zoper katerega je sicer uperil predmetno tožbo, pač pa nasprotuje zakonski ureditvi, kot je veljala v času odločanja tožene stranke in prvostopenjskega organa pred njo, oziroma citiranemu določilu ZSPJS. Ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno mora zato sodišče v izvrševanju sodne funkcije oblasti, zaradi česar ni pristojno presojati tožbenih navedb, kolikor se nanašajo na primernost zakonskega in zakonodajno-tehničnega urejanja področja plač v javnem sektorju kot vsebine zakonodajne funkcije oblasti in na določanje politike na tem področju ter s tem povezanih aktivnosti tožene stranke kot nosilca izvršilne (veje) oblasti, tovrstne tožbene ugovore zavrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7, Uradni list RS, št. 95/07) in 44. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS, št. 94/07) je z izrekom pod točko I opredeljen tožnik kot naslovnik te odločbe in pravna podlaga za izdajo odločbe, to je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7), Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2) in Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun plač in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 109/07, v nadaljevanju Uredba). Z izrekom pod točko II je odločeno, da se s to odločbo generalnemu državnemu pravobranilcu določi osnovna plača na podlagi uvrstitve njegove funkcije v plačni razred, prevedena in primerljiva plača pred prvim obračunom plač po ZSPJS, osnovna plača v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS, varovanje plače, upravičenost do dodatkov, upravičenost do napredovanja in plačila delovne uspešnosti, začetek obračuna in izplačila plače v skladu z ZSPJS in prenehanje veljavnosti določb individualnih aktov. Z izrekom pod točko III je odločeno, da se plača obračunava za povprečno mesečno delovno obveznost v trajanju 174 delovnih ur. Z izrekom pod točko 4 je naveden osnovni količnik za plačilni razred tožeče stranke po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, skupni količnik, upoštevajoč pri tem dodatek zaradi nezdružljivosti funkcije in dodatek za opravljanje funkcije na sedežu po ZDPra ter dodatek za vodstveno funkcijo po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, osnova za obračun, nominalni znesek osnovne plače, skupne dodatke, prevedeni plačni razred in pripadajoča prevedena osnovna plača pred prvim obračunom plače v skladu z ZSPJS. Z izrekom pod točko V je tožeči stranki določen plačni razred po 7. členu ZSPJS in osnovna plača po 9. členu ZSPJS ter način odprave nesorazmerja po dinamiki, določeni v 49.c členu ZSPJS. V VI. točki izreka je odločeno o varovanju plače tožeče stranke do primerljivega zneska plače, določenega po ZSPJS, v skladu z 49.f členom ZSPJS. S VII. točko je odločeno, da tožniku pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS. V VIII. točki izreka je odločeno, da je generalni državni pravobranilec ob imenovanju uvrščen v plačni razred po ZSPJS, zato v obdobju, ko opravlja to funkcijo, ne more napredovati, prav tako mu ne pripada del plače za redno delovno uspešnost, pač pa mu pripada del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela na podlagi ZSPJS. Z IX. točko izreka je odločeno, da se plača tožnika obračuna mesečno ter se prvi obračun in izplačilo v skladu s to odločbo izvede za mesec januar 2008. Z X. točko je odločeno, da s to odločbo prenehajo veljati vse določbe individualnih aktov, izdanih tožniku, ki se nanašajo na uvrstitev v plačni razred po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS oziroma na obračun plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS. Z izrekom pod točko XI je navedeno, da je sestavni del odločbe priloga s pregledom in oznako podatkov, potrebnih za odločbo oziroma obračun plače v skladu z ZSPJS in Uredbo. Z izrekom pod točko XII je določeno, da začne odločba veljati s 1. 1. 2008. V obrazložitvi izpodbijana odločba, ki jo je izdala namestnica generalnega državnega pravobranilca, navaja, da je tožnik na dan izdaje dosegel plačni razred, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, v višini 3,4700, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, nominalni znesek osnovne plače generalnega državnega pravobranilca pa je bil preveden v 57. plačni razred oziroma je generalni državni pravobranilec uvrščen v 57. plačni razred, tako da osnovna plača po prevedbi oziroma po uvrstitvi v plačni razred izhaja iz priloge 1 ZSPJS. Dalje navaja, da so uvrstitve v plačne razrede v plačni skupini A4 – funkcionarji v drugih državnih organih (7. člen ZSPJS) določene v prilogi 3 ZSPJS ter da vrsto, pogoje in višini dodatkov državnih pravobranilcev določa ZSPJS v 7. poglavju, napredovanja ureja 2. oddelek VIII. poglavja, medtem ko 32. člen ZSPJS-G določa, da se plače funkcionarjem pričnejo obračunavati s 1. 1. 2008, kar pomeni, da po navedenem datumu ni več pravne podlage za uporabo predhodno izdanih individualnih konkretnih aktov.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 8. 5. 2008 pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da opravlja funkcijo Generalnega državnega pravobranilca ter da je bil s sprejemom ZSPJS Generalni državni pravobranilec uvrščen v 57. plačilni razred, začetek veljavnosti navedenega zakona pa je zahteval prevedbo nominalnega zneska osnovne plače tožnika kot generalnega državnega pravobranilca in uvrstitev v plačni razred. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku nominalni znesek osnovne plače preveden v 57. plačni razred, istočasno pa je bil tožnik tudi uvrščen v 57. plačni razred. Z določitvijo uvrstitve v 57. plačni razred naj se ne bi položaj Generalnega državnega pravobranilca v ničemer poslabšal, vendar tožnik meni, da temu ni tako, saj je bila pred sprejemom ZSPJS tožnikova funkcija Generalnega državnega pravobranilca primerljiva s položajem predsednika Vrhovnega sodišča RS in Generalnega državnega tožilca, ki sta sicer oba prejemala vodstveni dodatek 20 %, čeprav je Generalni državni pravobranilec prejemal sicer le 16 % dodatek, vendar je zaradi sedežnega dodatka (10 %-ni dodatek za sedežno pravobranilstvo) prejemal plačo v znesku, ki je bila približno enaka plači navedenih predstojnikov. S sprejemom ZSPJS pa se je plačni položaj Generalnega državnega pravobranilca zelo poslabšal, postal je diskriminatoren, saj so nekateri predstojniki sodišč, ki so po prejšnjih predpisih prejemali približno enako ali celo nižjo plačo, uvrščeni poslej veliko višje od Generalnega državnega pravobranilca. Tožnik sicer ne nasprotuje novim uvrstitvam predstojnikov sodišč in državnih tožilstev, saj jih celo podpira, nasprotuje pa diskriminatornemu vrednotenju funkcije Generalnega državnega pravobranilca. Poudarja, da je na Državnem pravobranilstvu zaposleno 140 oseb, od tega 48 državnih pravobranilcev, katerih število se še povečuje. ZSPJS uvršča predsednika višjega sodišča I (nad 100 zaposlenih) v 60. plačni razred, predsednika višjega sodišča II (do 100 zaposlenih) v 59. plačni razred. Ker ima državni pravobranilec po sedaj veljavni ureditvi položaj višjega sodnika, bi se moral položaj Generalnega državnega pravobranilca torej primerjati najmanj s predsednikom višjega sodišča I, še toliko bolj, ker Generalni državni pravobranilec kot vodilni funkcionar državnega pravobranilstva opravlja tudi druge naloge, ki jih na sodiščih in državnem tožilstvu predstojniki ne izvajajo. Poleg tega pa ima pomembno funkcijo pri zastopanju Republike Slovenije pred mednarodnimi sodišči, pri čemer je zlasti njegova funkcija zastopnika pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ne le izredno pomembna, pač pa tudi nehvaležna. Navedene naloge kažejo na neprimerno vrednotenje funkcije Generalnega državnega pravobranilca ter neprimerno uvrstitev v plačni razred in celo diskriminatorno ureditev do najvišjih predstojnikov pravosodnih organov, kakor tudi do tožnikovih sodelavcev, saj sedaj vodje oddelkov prejemajo približno iste plače, kot tožnik, čeprav se noben vodja oddelka na višjem oziroma Vrhovnem sodišču niti ne približa po plači predsedniku oziroma njegovem namestniku. Poleg tega so državni pravobranilci upravičeni do izplačila uspešnosti, kar Generalnemu državnemu pravobranilcu oziroma tožniku ne pripada. Iz navedenih razlogov je tožnik vložil že pritožbo zoper izpodbijano odločbo in enake razloge uveljavlja tudi glede drugostopne odločbe. Dalje navaja, da ne zahteva, da mu zakon določa dodatek za uspešnost, zahteva pa, da bosta njegov položaj in uvrstitev v plačni razred ustrezno vrednotena ter ocenjuje, da ZSPJS diskriminatorno ureja položaj generalnega državnega pravobranilca, da je zato protiustaven, prav tako tudi obe uvodoma navedeni odločbi, ki sta povzročili nezakonito stanje, zaradi česar je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. V kolikor sodišče ne deli mnenja s tožnikom, da gre za protiustavno ureditev, tožnik predlaga, da sodišče zaprosi Ustavno sodišče za oceno ustavnosti ZSPJS glede uvrstitve položaja Generalnega državnega pravobranilca v 57. plačni razred ter da odpravi obe uvodoma navedeni odločbi ter zahteva povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja ter navaja, da ZSPJS v 9. členu določa, da je osnovna plača funkcionarja določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena posamezna funkcija oziroma s plačnim razredom, ki ga je funkcionar pridobil z napredovanjem, če funkcionar lahko napreduje v skladu z zakonom. Uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede je določena v prilogi 3 ZSPJS. Funkcija Generalnega državnega pravobranilca je uvrščena v 57. plačni razred, zato je bil tožniku z izpodbijano odločbo nominalni znesek osnovne plače Generalnega državnega pravobranilca preveden v 57. plačni razred oziroma je bil Generalni državni pravobranilec uvrščen v 57. plačni razred. Tožnik je bil v plačni razred uvrščen povsem zakonito, saj je po ZSPJS funkcija Generalnega državnega pravobranilca uvrščena v 57. plačni razred in zakon drugačne uvrstitve niti ne dopušča. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki je bil pravna podlaga za odločanje tako tožene stranke, kot tudi prvostopnega organa pred njo, v obravnavani sporni zadevi, je v tedaj veljavnem besedilu uvrščal funkcijo Generalnega državnega pravobranilca, ki jo je opravljal tožnik v času, ko sta bili izdani uvodoma navedeni odločbi prve in druge stopnje, v 57. plačni razred, kot izhaja iz Priloge 3 – Uvrstitev funkcij v plačne razrede, razdelek d) Plačni razredi funkcij v drugih državnih organih – A4, šifra funkcije A047501 (funkcija Generalni državni pravobranilec, plačni razred 57).

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, kar tožnik izrecno potrjuje tudi v tožbi, da je bil z uveljavitvijo ZSPJS nominalni znesek njegove plače preveden v 57. plačni razred in da je bil tožnik istočasno tudi uvrščen v 57. plačni razred, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Vendar pa tožnik v tožbi, kot je predhodno povzeta, argumentirano z navedbo kakršnihkoli konkretnih (pravnih ali dejanskih) razlogov ne izpodbija konkretnega prvostopnega upravnega akta, zoper katerega je sicer uperil predmetno tožbo, pač pa nasprotuje zakonski ureditvi, kot je veljala v času odločanja tožene stranke in prvostopenjskega organa pred njo, oziroma citiranemu določilu ZSPJS (Priloga 3 – Uvrstitev funkcij v plačne razrede, razdelek d) Plačni razredi funkcij v drugih državnih organih – A4, šifra funkcije A047501, funkcija Generalni državni pravobranilec, plačni razred 57). Prav na podlagi ZSPJS pa je bila izvršena celovita plačna reforma, s katero so bile plače v javnem sektorju povsem na novo določene, kar je bilo utemeljeno v prevladujočem javnem interesu.

Ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave) mora zato sodišče v izvrševanju sodne funkcije oblasti, zaradi česar ni pristojno presojati tožbenih navedb, kolikor se nanašajo na primernost zakonskega in zakonodajno-tehničnega urejanja področja plač v javnem sektorju kot vsebine zakonodajne funkcije oblasti in na določanje politike na tem področju ter s tem povezanih aktivnosti tožene stranke kot nosilca izvršilne (veje) oblasti, tovrstne tožbene ugovore zavrniti. Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 namreč Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu le o zakonitosti dokončnih posamičnih upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, v konkretnem primeru je to uvodoma navedena prvostopna odločba.

Sodišče je na podlagi navedenih razlogov tožbo, ki je v napovedku tožbe in tožbenem zahtevku sicer uperjena zoper uvodoma navedeni prvostopni upravni akt, vendar tožnik v njej vsebinsko ne uveljavlja razlogov iz 1. do 4. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, temveč izrecno nasprotuje materialno-pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločba (ZSPJS), zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev o tožbi vključuje tudi stroškovni zahtevek tožnika (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Sodišče pred Ustavnim sodiščem RS ni sprožilo postopka za oceno ustavnosti Zakona o razmerjih plač v javnem sektorju (ZSPJS), kolikor ureja položaj Generalnega državnega pravobranilca, saj je tak predlog v tožbi podan le podredno.