Jedro

Zgolj splošna navedba v pritožbi in sedaj reviziji, da bi moralo sodišče preveriti subjektivno pravočasnost predloga po uradni dolžnosti, ne zadošča, da bi sodišče samo, brez ustrezne predhodne trditvene podlage opravilo predhodni preizkus pravočasnosti. Tožena stranka bi morala pravočasno in izrecno zatrjevati, da je predlog prepozen oziroma, da je vložen po poteku roka iz prve točke prvega odstavka 263. člena ZUP, za kar je imela tudi vse možnosti.

V primeru novih dejstev, ki so obstajala že pred izdajo (dokončne) odločbe, vendar pri tej odločbi niso bila ugotovljena in zato upoštevana, lahko pa so pomembna za drugačno odločitev, je v primeru formalno in materialno pravnomočnih odločb predviden institut obnove postopka. O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s 1. točko 260. člena ZUP je treba presojati s stališča tožnice in ne tožene stranke. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedela tožena stranka (v zvezi z zapleti glede pravilnih podatkov matične evidence), temveč tožnica, ki pa je izhajala prav iz zanjo novih oziroma novo pridobljenih podatkov o plači iz naslova vrednostnih papirjev, ki so dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep št. 13 3807206 z dne 8. 12. 2011 in odločbo št. 3807206 z dne 8. 3. 2012 ter dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo št. 13 3807206 z dne 10. 9. 2008. Toženi stranki je naložilo, da izda odločbo v obnovljenem postopku v roku 30 dni po pravnomočnosti. Presodilo je, da je verjetno izkazana okoliščina, na katero se predlog opira, tožena stranka pa je že v predsodnem postopku ugotovila, da je predlog dovoljen, pravočasen in podan s strani upravičene osebe. Vsi podatki so bili toženi stranki znani od leta 1992 dalje in zapisnik revizorja z dne 4. 9. 2009 samo potrjuje že obstoječe dejansko stanje. Torej ne gre za spremembo dejanskega stanja, saj po izdaji dokončne odločbe ni prišlo do nobenega izplačila, ampak samo do drugačnega stališča tožene stranke, kaj se všteva v pokojninsko osnovo. Plače tožnice, tudi v obliki vrednostnih papirjev in plačani prispevki so obstajali že v letu 1992, pa jih je tožena stranka sama, brez vednosti tožnice izločila pri oblikovanju pokojninske osnove, kar se je kasneje izkazalo za napačno. To "novo" dejstvo je obstajalo že v času prejšnjega odločanja, vendar ni bilo uporabljeno, tožnica pa z njim ni razpolagala in ji ni bilo znano, da je tožena stranka določene podatke izločila. Bistvene so torej ugotovitve zapisnika, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki je obstajalo že v času odločanja.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da v letu 1992 izplačani zneski v obliki obveznic za notranji odkup ne predstavljajo novega dokaza v smislu prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Novo dejstvo je v tem, da je zavezanec za prispevek na zahtevo tožene stranke sporne zneske izločil iz podatkov matične evidence zavarovancev. Za to dejstvo pa tožnica ni vedela brez svoje krivde. Ker je po stališču sodne prakse (glede na podobne primere) v obravnavanem primeru mogoče vložiti predlog za obnovo postopka, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista obrazložili obstoja obnovitvenega razloga, na katerega tožnica opira svoj predlog in predstavlja eno od procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje predloga. Iz razlogov pritožbenega sodišča se ne da razbrati, zakaj je štelo, da tožnica novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti že v prejšnjem končanem postopku, zato se sodba ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je bila že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Že takrat je imela možnost preveriti, če ji je bilo izplačilo v obveznicah upoštevano pri odmeri in priznanju pravice do pokojnine v letu 2008. Ker tožnica ni navedla opravičljivih razlogov za to, da že ob upokojitvi ni uveljavljala vštetja zneska in je zanj nesporno vedela, ni mogla na stopnji verjetnosti izkazati obnovitvenega razloga. Torej ne gre niti za novo dejstvo in zapisnik o opravljeni reviziji z dne 27. 11. 2008 oziroma obrazec M-4/M8 z dne 21. 1. 2009 ne predstavlja novega dokaza oziroma "novega starega dejstva". Sodišče ni ugotavljalo, kdaj je tožnica mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze v skladu z 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. S tem je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev sodišča, da je tožena stranka ugotovila pravočasnost predloga za obnovo postopka ni pravilna, saj je slednja predlog zavrgla iz razloga po določbi drugega odstavka 267. člena ZUP. Sodišče bi moralo ob tem, ko je dovolilo obnovo, ugotoviti, ali je predlog pravočasen. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Po stališču tožene stranke predlog ni pravočasen, saj je bila tožnica že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Tožnica tudi ni zatrjevala, da ni vedela, kaj ji je bilo všteto v pokojninsko osnovo, ampak le, da ni vedela, da se zaostanki plač, za katere je prejela lastninski certifikat, vštejejo v pokojninsko osnovo. Pri tem gre že za materialnopravno presojo, kar pa ni več stvar presoje začetka teka enomesečnega subjektivnega roka. Zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Vendar revizijsko sodišče odgovora ni upoštevalo, saj ga ni vložila po pooblaščencu, ki bi bil odvetnik, niti ni izkazala, da bi imela sama opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 91. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni navedlo razlogov za presojo, da tožnica brez svoje krivde novih dejstev in novih dokazov ni mogla navesti v predhodnem upravnem postopku oziroma so ti razlogi sodišča nejasni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer nadalje tega revizijskega razloga ne konkretizira. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami tožene stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi v celoti obravnavalo.

8. Stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče hkrati z dovolitvijo obnove postopka preveriti pravočasnost predloga, ni utemeljeno. Iz sklepa prvostopnega organa tožene stranke z dne 8. 12. 2011 izhaja, da je predlog tožnice dovoljen, popoln, pravočasen in podan s strani upravičene osebe in se tako trditev tožene stranke, da ni ugotavljala pravočasnosti vložitve predloga, izkaže za protispisno.

9. Na podlagi določbe 19 člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) se v postopku v socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravočasnosti predloga ni ugovarjala. Zgolj splošna navedba v pritožbi (1) in sedaj reviziji, da bi moralo sodišče preveriti subjektivno pravočasnost predloga po uradni dolžnosti, ne zadošča, da bi sodišče samo, brez ustrezne predhodne trditvene podlage opravilo predhodni preizkus pravočasnosti. Tožena stranka bi morala pravočasno in izrecno zatrjevati, da je predlog prepozen oziroma, da je vložen po poteku roka iz prve točke prvega odstavka 263. člena ZUP, za kar je imela tudi vse možnosti. Ker glede zamude subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka ni podala nobenih konkretnih trditev (in predlagala izvedbe dokazov), z očitkom o nepravočasnosti ne more uspeti.

10. V primeru novih dejstev, ki so obstajala že pred izdajo (dokončne) odločbe, vendar pri tej odločbi niso bila ugotovljena in zato upoštevana, lahko pa so pomembna za drugačno odločitev, je v primeru formalno in materialno pravnomočnih odločb predviden institut obnove postopka. O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s 1. točko 260. člena ZUP je treba presojati s stališča tožnice in ne tožene stranke. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedela tožena stranka (v zvezi z zapleti glede pravilnih podatkov matične evidence), temveč tožnica, ki pa je izhajala prav iz zanjo novih oziroma novo pridobljenih podatkov o plači iz naslova vrednostnih papirjev, ki so dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri pokojnine (2).

11. Delodajalec tožnice je v letu 1994 sledil stališču tožene stranke, da zneski iz naslova obveznic ne spadajo v pokojninsko osnovo in jih zato izločil iz matične evidence ter popravil podatke v obrazcu M-4. Ti podatki zaradi izločitve pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani. Tožena stranka je naknadno spremenila svoje stališče glede izločitve plač v obliki vrednostnih papirjev iz pokojninske osnove in je šele kasneje to postavko začela vštevati v pokojninsko osnovo (3). Zato tožnici ni mogoče očitati, da je bila že ob upokojitvi seznanjena z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove, saj za navedeno stališče tožene stranke ni mogla vedeti. Upravljavec matične evidence je tožena stranka (4) in se je tožnica na podatke matične evidence upravičeno zanesla, še posebej, ker na vpisane podatke v matični evidenci ni imela vpliva (5). Sodišči sta zato utemeljeno šteli, da tožnica brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

12. Zato je ob tem, da je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno na podlagi dejstev, ki so obstajala že v času odločanja tožene stranke, pa tožnici takrat brez njene krivde niso bila znana (in so bila hkrati zanjo nova), ter bi tožnica z novo odločbo praviloma pridobila pravico do višje odmere pokojnine, podana podlaga za obnovo postopka) (6).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Poleg tega je tožena stranka s ugovorom nepravočasnosti predloga prekludirana (286. člen ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj zadevo VIII Ips 222/2010 z dne 16. 4. 2012. Op. št. (3): Po izdaji zapisnika o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009. Op. št. (4): 2. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Op. št. (5): Upoštevaje, da so zavezanci za vlaganje prijav taksativno našteti v zakonu.

Op. št. (6): Primerjaj zadevo VIII Ips 222/2010 z dne 16. 4. 2012.