Jedro

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je med drugim razvidno, da je arabske narodnosti in musliman. Vojaškega roka ni služil, ni član nobene politične stranke ali organizacije. Maroko je zapustil zakonito, ko je odšel z letalom v Turčijo, njegova ciljna država je bila Slovenija.

3. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel revščino in izjavil, da si želi boljše življenje. Trdil je, da v Maroku ni dela. Iz ugotovitev tožene, temelječih na listinah v spisu, je še razvidno, da je tožnik 26. 6. 2020 v lastnoročni izjavi navedel, da v Republiki Sloveniji prosi za azil zaradi brezposelnosti v Maroku.

4. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države v bistvenem razvidno, da je v Maroku živel s starši ter mlajšimi brati in sestrami. Po osnovni šoli ni nadaljeval šolanja, saj niso imeli dovolj denarja za šolske potrebščine. Izvorno državo je zapustil zaradi boljšega življenja. Živeli so namreč v hiši brez elektrike in se s težavo prebijali iz mesca v mesec. Bolnemu očetu niso mogli nuditi zdravljenja. V bolnici so bili starši diskriminirani; ker niso imeli denarja, so jih poniževalno gledali. Dela ni našel, zaposlitve so bil le kratkotrajne. V Maroku zaradi revščine ne bi več mogel živeti.

5. Tožena stranka ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko, čeprav ni predložil osebnega dokumenta. Ugotovila je, da je navedena država uvrščena na seznam varnih izvornih držav, in presodila, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, kar po njenem mnenju ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

7. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja se z zavrnitvijo svoje prošnje na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite glede na svojo izpovedbo o stanju v izvorni državi. Zaradi revščine naj bi mu bila kršena pravica do dela in dostojnega življenja, kar naj bi bila posledica nepravilne vladne politike. Navaja, da mu država ni pomagala, pustili so jih živeti v pomanjkanju in brez elektrike. Trdi, da je bil osebni razgovor pomanjkljiv, saj se tožena stranka ni opredelila do temeljnega vprašanja, torej do dejanskega stanja v izvorni državi, zaradi katerega se je tožnik znašel v takšnih razmerah, da jo je moral zapustiti. Meni, da bi morala uradna oseba ugotavljati razloge, s katerimi se utemelji prošnja za mednarodno zaščito. Izpostavlja, da je uvrstitev Maroka na seznam varnih izvornih držav zastarela. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek, podrejeno pa spremembo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge izpodbijane odločbe.

9. Dne 24. 9. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri stranki nista navajali novih dejstev. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13. Tožena stranka stranka je v zvezi s presojo razlogov iz navedene zakonske določbe pravilno ocenila tožnikove navedbe, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje1 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.2

14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

15. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).8 Iz podatkov obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo tožniku na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

16. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 10 Ibidem, 13.