Jedro

Pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena, je pa zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica namreč z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 24. 3. 2011 in št. ... z dne 7. 10. 2010 odpravita in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji od dneva nastanka invalidnosti prizna pravica do invalidske pokojnine in druge pravice, ki izvirajo iz invalidskega zavarovanja. Obenem je odločilo, da stranki in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje. Na obravnavi je navedla, da se z omenjenim izvedenskim mnenjem ne strinja, posebej v delu, kjer invalidska komisija druge stopnje ugotavlja, da popolna in trajna izguba delazmožnosti oziroma I. kategorije invalidnosti ni strokovno utemeljena. Že v izvedenskem mnenju, ki ga je posredoval toženec in katerega nepristranskost je zato dvomljiva, je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica določenih zapisov zaradi težav z vidom ne more sama prebrati in zapisati, da klimatske razmere niso optimalne, da ne ustrezajo njenim zdravstvenim težavam, da si tožnica tempa sama ob večjih naročilih ne more določiti, da prekvalifikacija ob upoštevanju starosti tožnice in njenega dejanskega zdravstvenega stanja ni možna, da tožnica dvomi v ocene invalidske komisije, da je sposobna opravljati vsa dela v skrajšanem delovnem času in z omejitvami, ki jih je navedla invalidska komisija. Tožnica tudi ves čas jemlje protibolečinske tablete, saj sicer svojega dela ne bi mogla opravljati. Tožnica jemlje Lekadol in Naklofen najmanj 2 do 3 krat dnevno. Tožnica je tudi na izrecno vprašanje, ali bi lahko opravljala delo, pri katerem bi bile upoštevane vse omejitve, ki jih je določila invalidska komisija v predhodnem postopku odgovorila, da tega ne more reči, ker bi morala najprej poskusiti. Ocenila je tudi, da je predlog za invalidsko upokojitev podal dr. A.A., pa je bil tak predlog zavrnjen. Tudi sama invalidska komisija druge stopnje je ob ogledu delovnega mesta ugotovila, da tožnica zaradi zdravstvenih omejitev bistveno zaostaja za obsegom dela, ki ga na enakem delovnem mestu opravljajo sodelavci in da tega dela ne zmore brez tuje pomoči. Stranski intervenient pa je tudi potrdil njene navedbe oziroma ocenil, da ni sposobna opravljati nikakršnega zahtevnega fizičnega dela. Stranski intervenient je tudi navedel, da tožnica opravlja najlažje delo, ki ga je možno zagotoviti v podjetju. Po njenem je nesporno, da ni sposobna v podjetju opravljati nikakršnega dela, saj ji delodajalec lažjega dela ne more zagotoviti. Glede na njeno stopnjo strokovne izobrazbe in glede na njeno starost, tudi ni mogoče pričakovati, da bi opravila kakršnekoli tečaje ter prekvalifikacijo za kakšna lažja administrativna dela v zelo skrajšanem delovnem času, za katera pa niti ne ve, ali bi jih lahko opravljala. Tožnica zato ocenjuje, da bi njene zdravstvene sposobnosti oziroma sposobnost opravljati fizična dela, brez pomoči analgetikov in drugih zdravil, moral oceniti nepristranski izvedenec. Pravdne stranke so soglašale po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje izključno iz razloga, da se ugotovijo dejanske obremenitve na delovnem mestu, ki jih opravlja tožnica, saj delodajalec ni navedel vseh težav, s katerimi se sooča tožnica. Predlog tožnice je bil v tej smeri koristen, saj so se dejansko na ogledu tudi pokazale in dokazale obremenitve tožnice, ki jih le-ta ne more brez pomoči sodelavcev opraviti. Zato se nikakor ne more strinjati z oceno invalidske komisije druge stopnje, da niso podani pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi invalidske upokojitve. Sodišče je s tem, ko ni postavilo izvedenca kršilo pravila postopka, saj samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko ocenjevalo, da je izvedensko mnenje toženca strokovno in nepristransko. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca ter obema strankama dati enake možnosti v dokaznem postopku, kar pa ni storilo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pravila postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 24. 3. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 7. 10. 2010, sporno pa je, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine. S prvostopno odločbo z dne 7. 10. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2011, s katero je toženec odločil, da se tožnici, delavnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z omejitvijo dela, kjer je potreben dober in binokularni vid z odročitvijo in predročitvijo v levi rami do 80 stopinj, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2010 dalje. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakonito in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po prvi alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V tretji alineji iste določbe pa je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo, vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Invalidska komisija druge stopnje je bila v dopolnilnem mnenju, ki ga je podala dne 19. 6. 2013 na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije, po opravljenem osebnem pregledu tožnice in ogledu delovnega mesta manipulant izdelkov mnenja, da pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena, je pa pri njej od 9. 9. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica namreč z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z omejitvijo dela, kjer je potreben dober in binokularen vid, z odročitvijo in predročitvijo v levi rami 180 stopinj, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti. Nadalje je bila invalidska komisija druge stopnje mnenja, da je delovno mesto manipulant izdelkov po opisu z dne 18. 4. 2011 ustrezno, se pa opis delovnega mesta v primerjavi s pogoji dela na tem delovnem mestu, ki jih je ugotovila zdravnica izvedenka na neposrednem ogledu, razlikujejo.

Glede na takšno stanje in pripombe tožnice ter stranskega intervenienta na dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se nobena pripomba ne nanaša na mnenje invalidske komisije druge stopnje in na to, da bi bila tožničina delazmožnost nepravilno ocenjena oziroma, da bi bila nepravilno ocenjena medicinska dokumentacija. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, se pripombe nanašajo na neustreznost delovnega mesta glede na ugotovljeno tožničino delovno zmožnost in zahtevane omejitve pri delu ter nezmožnost tožničinega delodajalca oziroma v tem postopku stranskega intervenienta, da bi tožnici zagotovil njeni delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto. To vprašanje pa ni stvar tega postopka in tudi ne vprašanje povezano z izpodbijanima odločbama toženca.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni kršilo določb postopka in da bi v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj toženca izhaja, da so izvidi in mnenja nejasna, nepopolna, sama s seboj v nasprotju ali je v nasprotju eno mnenje ali z drugim mnenjem ali izvidom in bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj in bi navedene listine ne dale zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava iz 60. člena ZPIZ-1, bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav in njenem zdravstvenem stanju odstraniti po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Do takšne ocene pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni prišlo. Ne v pripombah na mnenje tožnica in stranski intervenient in ne tožnica v pritožbi, ne navajata nobene od naštetih situacij oziroma nejasnosti ali nasprotij med dokumentacijo in dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje ali v nasprotju med samo medicinsko dokumentacijo. V pritožbi tožnica izpostavlja prav to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in zaradi česar je bilo dopolnilno mnenje pridobljeno, to je dejanske pogoje dela na delovnem mestu manipulant izdelkov.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, da bi s tem obema strankama dala enake možnosti v postopku. Prav tako pa je neutemeljen očitek, da tožnica dvomi v oceno invalidske komisije druge stopnje, pri tem pa ne navaja konkretnih objektivnih razlogov. Dejstvo, da je dopolnilno mnenje s soglasjem tako tožnice kot stranskega intervenienta podala invalidska komisija druge stopnje, samo po sebi še ne pomeni, da je mnenje neobjektivno ali pristransko, še posebej v konkretnem primeru glede na temeljito in obširno mnenje, podano po proučitvi celotne dokumentacije ob opravljenem osebnem pregledu tožnice in ogledu delovnega mesta.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 68. člena ZDSS-1 pravilno odločilo tudi o stroških postopka.