Jedro

Zahteva revidenta, da bi sodišče ob prejemu povratnice moralo preverjati, ali jo je toženec res podpisal ali ne, ne temelji na nobeni določbi ZPP. Pač pa bi bil naknadni dokaz o tem, da toženec vabila ni podpisal, lahko pomemben, če bi toženec zatrjeval, da vabila ni prejel in če bi se izkazalo, da zaradi tega ni mogel pristopiti na pripravljalni narok dne 5.10.1992. S tem bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in storjena kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tega pa toženec sploh ne trdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je obsodilo toženca na plačilo zneska 366.809,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Toženec je nato vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Zoper sodbo in sklep se je toženec pritožil. Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo ter sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in sodbo zaradi izostanka potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče ne bi smelo izdati sodbe na podlagi izostanka. Eden od razlogov za dopustnost izdaje takšne sodbe je tudi, da je bil toženec v redu povabljen. Revident trdi, da toženec ni podpisal povratnice za vabilo na glavno obravnavo. Da to ni njegov podpis, bi sodišče moralo preveriti na podlagi priloženih računov, ki jih je toženec sam podpisal. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident sicer v reviziji pravilno ugotavlja, da je eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka tudi, da je bil toženec v redu povabljen (1. točka 1. odstavka 332. člena ZPP). Zahteva iz navedene določbe ZPP je namenjena temu, da toženec dobi pravočasno vabilo, da ima dovolj časa za pripravo na obravnavo in da na obravnavo sploh lahko pride. Toženec je vabilo prejel. Da je tako, izhaja iz njegovih lastnih trditev v odgovoru na tožbo. Da ga je prejel 23.9.1992 prav tako ni sporno (pooblaščenca je pooblastil že 24.9.1992, priloga B1 spisa). Po 1. odstavku 286. člena ZPP je treba pripravljalni narok določiti tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj 8 dni od prejema vabila. Od 23.9.1992 do 5.10.1992 je poteklo 12 dni, kar pomeni, da je imel toženec časa dovolj.

Zahteva revidenta, da bi sodišče ob prejemu povratnice moralo preverjati, ali jo je toženec res podpisal ali ne, ne temelji na nobeni določbi ZPP. Pač pa bi bil naknadni dokaz o tem, da toženec vabila ni podpisal, lahko pomemben, če bi toženec zatrjeval, da vabila ni prejel in če bi se izkazalo, da zaradi tega ni mogel pristopiti na pripravljalni narok dne 5.10.1992. S tem bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in storjena kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tega pa toženec sploh ne trdi.

Toženec v reviziji nadalje zmotno trdi, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, ali je bil na obravnavo redno vabljen ali ne. S tem vprašanjem se je sodišče ukvarjalo v postopku zaradi vrnitve v prejšnje stanje. Predlog je bil zavrnjen in toženec zoper to odločitev ni vložil revizije. V pritožbenem postopku zoper sodbo zaradi izostanka pa se je sodišče druge stopnje s tem vprašanjem ukvarjalo po uradni dolžnosti, saj toženec v pritožbi zoper sodbo navedene kršitve ni uveljavljal. Ugotovitev, da so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo sodbe zaradi izostanka (1. do 6. točka 1. odstavka 332. člena ZPP), zajema tudi ugotovitev, da je bil toženec v redu povabljen.

Drugih kršitev ZPP revident v reviziji ni opredeljeno uveljavljal. V skladu s 386. členom ZPP je zato revizijsko sodišče smelo presojati le še, ali so bile storjene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da teh kršitev na prvi in drugi stopnji ni bilo.

Revident sicer v reviziji pavšalno uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar ga ne obrazloži. Preizkus po uradni dolžnosti na podlagi že navedenega 386. člena ZPP pa je pokazal, da tudi materialno pravo ni bilo kršeno.

Zaradi vsega navedenega je moralo revizijsko sodišče revizijo po 393. členu ZPP zavrniti kot neutemeljeno.