Jedro

Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohram ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina, torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren. Nevarnost za zdrs, torej povečana zdrsljivost je bila posledica vlage, ki pa je na krajih, ki so izpostavljeni zunanjim vplivom, pričakovan pojav, ki ga mora vsak vzeti v ozir in predstavlja običajno, vsakodnevno tveganje. Odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, torej delodajalca, niti druge toženke, torej občine kot lastnice vodohrama, torej ni.

Tožnik konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca prve tožene stranke, ki bo moglo odvrniti škodo, niti ni izpostavil, pač pa izhaja iz nesrečne posledice, za katero pravi, da bi jo delodajalec moral preprečiti. Teoretično in gledano za nazaj bi seveda vsak dodatni varnostni ukrep izboljšal varnostno situacijo, kar se tiče zdrsa, npr. premaz pločevine s protizdrsnim premazom (to pove tudi izvedenec). Vendar je ključno, da delodajalec tega ni bil dolžan storiti. Ni zatrjevano, da bi se inoxa sploh ne smelo uporabljati na pohodnih površinah, čeprav je splošno znano, da drsi. Da bi bili vsi inox delčki površin (javnih in delovnih) premazani, je nerazumna, neživljenjska zahteva, in je taka tudi nasproti delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in prva toženka sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženki nerazdelno plačata odškodnino zaradi poškodbe pri delu, ker je presodilo, da se tožnik ni poškodoval zaradi nevarne stvari (objektivna odgovornost), ni pa dokazal protipravnih opustitvenih ravnanj zavarovank toženk (krivdna odgovornost). Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je stopil na del praga iz inox pločevine na vratih vodohrana, kamor je prišel opraviti neko delo. Zaradi eksplozije v vodohranu je iz njega pohitel, pri tem mu je spodrsnilo in si je poškodoval desno nogo. Sodišče je ocenilo, da vzrok za poškodovanje tožnika nista bili ne eksplozija plinskega gorilnika in ne jama pred vodohranom.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo celotne stroške postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, da presegajo trditveno podlago in nasprotujejo predpisom s področja varnosti in zdravja pri delu. S temi očitki graja ugotovitve, da je bila za zavarovanca toženih strank eksplozija plina nepričakovan in nenaden dogodek in da posledično nista mogla računati, da bi kdaj prišlo do nekontroliranega izstopa iz vodohrana; da se pisnih navodil ne daje; da ni bilo potrebe po opravljanju nadzora in dajanju opozoril, ker naj bi tožnik sam vedel, da so tla spolzka; da ni bilo potrebe po namestitvi protizdrsne zaščite in da ni bila dolžnost zavarovanca prve toženke, da tožniku zagotovi novo delovno obutev. Pritožnik očita, da se zaradi tega sodbe ne da preizkusiti, saj ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so zaključki sodbe v nasprotju z listinsko dokumentacijo, zlasti, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do ugotovitev izvedenca in jim ni sledilo. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da dostop ni bil v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ker ni bil ustrezno zavarovan, in da je inox nevaren za zdrs. Izvedenec je torej potrdil, da ni bilo poskrbljeno za varno delo, ni bilo ustrezne organizacije, nadzora in navodil za varno evakuacijo. Trdi, da je delodajalec s tem opustil svoje dolžnosti, in sodišču očita, da iz razlogov sodbe izhaja, da delodajalci nikoli ne odgovarjajo za nesreče, kar je nepošteno do oškodovancev. Sklicuje se na sodbo VSRS II Ips 1074/2008, ki govori o smislu sankcioniranja opustitve dolžnega ravnanja. Trdi, da sodišče ni upoštevalo, da zavarovanca toženk zavezuje strožja skrbnost dobrega strokovnjaka. Tožnik meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo ugotovitve, da se je tožnik poškodoval ob tem, ko je stopil na pločevino vrat in mu je nogo obrnilo, in ne ob padcu v jamo pred vhodom ter da vsebina medicinske dokumentacije ne more biti relevanten dokaz o načinu poškodovanja, saj služi postavitvi diagnoze, ne pa ugotavljanju načina in vzrokov za nezgodo. Tožnik trdi, da se sodišče do njegovih navedb, da bi stopnico prestopil, če pred vhodom ne bi bilo 1 m globoke, nezavarovane jame, sploh ni opredelilo in se tudi v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Trdi tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da naj ne bi bilo treba dajati pisnih navodil za konkretno delo, da ni bilo potrebe po nadzoru dela in opozorilih na spolzko površino tal. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo pravila pravdnega postopka tudi z neupoštevanjem predloženih navodil za plinski gorilnik, ki jih ni upoštevalo iz domnevnega razloga prekluzije in tako tožniku kršilo pravico do izjave in kontradiktornosti postopka. Trdi, da tako izpodbijana sodba zanj pomeni nedovoljeno sodbo presenečenja, saj naj bi sodišče odločilo brez ustrezne trditvene podlage in brez podlage v izvedenskem mnenju. Tožnik še meni, da je posledično napačna tudi odločitev o stroških.

3. Na pritožbo je odgovorila prva toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opredeljuje pritožbene stroške.

4. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče preseglo trditveno podlago toženk. Slednji sta se v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah branili, da jima ni mogoče očitati v tožbi navedenih opustitev ter da pri delu z gorilnikom in stopanju na inox pohodno površino ne gre za nevarno stvar. Taka trditvena podlaga toženk ni presplošna zaradi tega, ker v naprej ne vsebuje vseh zaključkov, do katerih je kasneje prišel sodni izvedenec. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.1 Nobenega dvoma ni in je tožnik tudi sam navajal, da je eksplozija plina nepričakovan in nenaden dogodek, prva toženka pa je navedla, da je tožnik tisti, ki glede na svoje delovne izkušnje na delovnem mestu monterja vodovodnih naprav izbira orodje, sredstva ter postopke, da je delo opravljeno, da gre za rutinsko delo, ki spada v delokrog tožnika in je zanj usposobljen (list. št. 43/2). Druga toženka je navedla, da je moral tožnik z vlago pri in v vodohranu računati (list. št. 10/2). Naposled je prva toženka navedla tudi to, da je tožniku priskrbela primerno obutev, ki še ni mogla biti izrabljena.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče naredi dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.2 V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede podlage odškodninske odgovornosti, nato pa presodilo, da ta ni podana, pri čemer ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage, pač pa splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik nad tem ni mogel biti presenečen.

9. Glede dokaznega predloga z vpogledom v navodila za plinski gorilnik je sodišče prve stopnje res primarno navedlo, da ga je zavrnilo kot prepoznega, ker je bil predlagan po prvem naroku, čeprav je očitno, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanje spora (5. odst. 286.a čl. ZPP). Vendar je sodišče prve stopnje dodatno in pravilno navedlo, da ta dokaz tudi ni bil potreben, ker ni bilo sporno, da je tožnik ravnanje s plinskim gorilnikom poznal. Tudi ni utemeljil, kaj relevantnega bi se z vpogledom v ta navodila dokazalo.

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo naslednja bistvena dejstva primera: tožnik je skupaj s sodelavcem A. A. 14. 5. 2019 v vodohranu menjal vodovodne cevi z uporabo plinskega gorilnika. Pri tem je nenadoma in nepričakovano prišlo do eksplozije plina. Tožnik je skupaj s sodelavcem zato pohitel na prosto. Pri izstopu je stopil na del podesta, ki je bil iz pločevine, in je bil moker, zato mu je zdrsnilo, obrnilo mu je koleno in se je tako poškodoval. Tožnik je izkušen monter vodovodnih naprav (25 let del), večkrat je uporabil tak gorilnik, še nikoli ni prišlo do eksplozije. Pred vodohranom je bila izkopana jama, ki ni bila zaščitena, a tožnik ni padel vanjo. Vstop v vodohran je izpostavljen vlagi in zunanjim vplivom. Nastopna površina na vodohranu je bila dovolj široka, 2/3 površine čevlja iz grobega nezdrsnega betona, 1/3 širok pas pa iz inoxa (kovinski pasovni del v beton vgrajenega okvirja kovinskih vrat), ki, če je moker, drsi. Posebnih pisnih navodil za delo ali za evakuacijo tožnik ni prejel, tudi posebnega nadzora ni bilo. V vodohram je tožnik s sodelavcem vstopil brez posebnih težav. Objekt sam je majhen in ozek, vrata dopuščajo oprijem. Tožnik je bil obut v delovne čevlje, ki na videz niso bil pomanjkljivi. Če so bili podplati izrabljeni, bi sam moral poskrbeti za zamenjavo z novimi, česar ni storil. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu.

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vseh navedenih pravno pomembnih dejstev je pravilna in zelo solidno obrazložena. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo ugotovitve, da se je tožnik poškodoval na vhodu v vodohran. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je stopil na pločevino roba vhodnih vrat in mu je desno nogo obrnilo, in ne zaradi padca v jamo pred vodohranom, kar je jasno in prepričljivo obrazložilo v 6. in 7. tč. obrazložitve. Drži, da se je pri tem oprlo tudi na zdravstveno dokumentacijo, namreč na heteroanamnestične podatke, in sicer kaj je tožnik sam povedal o tem, kako se je poškodoval. Ne glede na to, čemu je zdravstvena dokumentacija primarno namenjena, velja načelo proste presoje dokazov, in ker iz zdravstvene dokumentacije izhajajo dejstva, ki se nanašajo na vzrok poškodbe, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo.

12. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do navedb tožnika, da bi vhodno stopnico prestopil, če pred vhodom ne bi bilo izkopane jame, vendar je v 8. tč. obrazložitve navedlo, da sta delavca (tožnik in priča) morala stopiti na pohodno površino iz betona in inox kovine, da sta iz 1 m globoke jame prišla na drugo stran do 80 cm nižje od nivoja vodohrana položenih vodovodnih cevi. Iz navedenega logično izhaja, da sta se tudi pri izstopu iz vodohrana morala povzpeti na 80 cm vhodno stopnico, da bi zapustila vodohran. Sodišče prve stopnje se je s tem ustrezno opredelilo do očitka, da naj se vhodne stopnice pri izstopu iz vodohrana ne bi dalo prestopiti.

13. Materialnopravna presoja navedenih dejstev, da ni podane odškodninske obveznosti toženk, je pravilna.

14. Delo, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu 2. odst. 131. čl. OZ. Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohram ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave (preprosto delovno sredstvo, ki samo po sebi ne predstavlja vira vnetljivih snovi) ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina - torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren. Nevarnost za zdrs, torej povečana zdrsljivost inox dela podesta, je bila posledica vlage, ki pa je na krajih, ki so izpostavljeni zunanjim vplivom, pričakovan pojav; tega mora vsak vzeti v ozir in predstavlja običajno, vsakodnevno tveganje. Objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, delodajalca, niti druge toženke, občine kot lastnice vodohrama, torej ni.

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da delodajalec ne odgovarja niti po načelu krivde. Za obstoj odškodninske obveznosti po načelu krivde morajo biti podani protipravno oz. nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Tožnik bi moral dokazati škodo, nedopustnost ravnanja in vzročno zvezo med njima, krivda pa se domneva.

16. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustreznega standarda skrbnosti, češ da delodajalca zavezuje skrbnost dobrega strokovnjaka.3 Ker gre za nesrečo, ki se je tožniku zgodila na delu, je merodajno, kakšno dolžno ravnanje (skrbnost) delodajalcem nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)4. Slednji v 1. odst. 5. čl. določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu s 1. odst. 12. čl. ZVZD-1 pa mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. 2. odst. 12. čl. ZVZD-1 določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

17. Delodajalec torej ni vedno odgovoren za vsakršno nesrečo na delovnem mestu, ne glede na krivdo. Objektivne odgovornosti delodajalca zakon namreč ne predpisuje. Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja.5 Stopnja delodajalčeve skrbnosti oz. njegova krivda je torej neločljivo povezano s spoštovanjem predpisov o varstvu pri delu in je odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera.

18. V konkretnem primeru delodajalcu ni bila dokazana nobena protipravna opustitev, ki bi bila v vzročni zvezi z nastankom tožnikove poškodbe.6 Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se pisnih navodil ne daje, da ni bilo potrebe po nadzoru dela in opozorilih na spolzko površino tal. Sodišče prve stopnje teh zaključkov sploh ni naredilo. V 10. in 11. tč. obrazložitve je le ugotovilo, da se pisnih navodil za delo ne daje, da delavci prejemajo ustna navodila ter da odsotnost pisnih navodil ni v nobeni povezavi z nesrečo tožnika. Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.7

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da poškodovanje tožnika ni v vzročni zvezi z nezaščiteno jamo pred vhodom v vodohran, se z mnenjem izvedenca o ne-zavarovanju te jame ni posebej ukvarjalo. Kršitve delovnovarstvenih predpisov, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja (nezavarovanost jame pred vhodom v vodohran), torej niso take, ki bi bile povezane z nastankom škode, niso bile vzrok za nastalo škodo.8 Ker je vlaga v vodohranu pričakovan pojav, niti dodatna stopnica ne bi pomagala pri varnejšem izstopu, pa tudi ne morebitno nameščeno oprijemalo, saj gre za majhen objekt in se je mogoče prijeti za rob vrat. 20. Tožnik konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca prve tožene stranke, ki bo moglo odvrniti škodo, niti ni izpostavil, pač pa izhaja iz nesrečne posledice, za katero pravi, da bi jo delodajalec moral preprečiti. Teoretično in gledano za nazaj bi seveda vsak dodatni varnostni ukrep izboljšal varnostno situacijo, kar se tiče zdrsa, npr. premaz pločevine s protizdrsnim premazom (to pove tudi izvedenec). Vendar je ključno, da delodajalec tega ni bil dolžan storiti. Ni zatrjevano, da bi se inoxa sploh ne smelo uporabljati na pohodnih površinah, čeprav je splošno znano, da drsi. Da bi bili vsi inox delčki površin (javnih in delovnih) premazani, je nerazumna, neživljenjska zahteva, in je taka tudi nasproti delodajalcu. Tožnikova nesreča je splet okoliščin. Tožnik je zdrsnil na inox podestu, ker je hitel, hitel pa je, ker je prišlo do nenadne eksplozije. Slednja sama sicer ni bila neposredni vzrok tožnikovega poškodovanja, je pa pri njem povzročila utemeljeno in razumljivo naglico. Vendar je poleg že navedenega ključno v zadevi tudi to, da tožnik ni navajal in dokazoval, da bi bil katerikoli od zavarovancev toženk bodisi kriv bodisi objektivno odgovoren za samo eksplozijo. Ker je tako, mora posledice svoje majhne in razumljive nepazljivosti trpeti tožnik sam, saj ni pravila, ki bi to breme prelagal na njegovega delodajalca.

21. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani vseh strank in razloge za odločitev sodišča prve stopnje, zato kljub temu, da ima tožena stranka do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, zato (sicer minimalni) strošek zanjo trpi prva toženka sama (155. čl. ZPP).

1 Povzeto iz sklepa VS RS II Ips 273/2010 (8. tč). 2 Povzeto iz sodbe VSRS II Ips 75/2016. 3 Sodišče prve stopnje je sicer njegovo dolžno skrbnost primerjalo z dolžno skrbnostjo upravljalca bazena (glej 9. tč.; II Ips 10/2015), ki pod nadzorom na more imeti vseh rizikov, ki izhajajo iz zdrsljive podlage (mokre bazenske ploščice), kar je v konkretnem primeru vsebinsko povsem neustrezno. 4 Prim. sodbo VS RS II Ips 322/2016, II Ips 63/2018 in mnoge druge. Primerjaj tudi Pustovrh Pirnat T. v: Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravna praksa, št. 13/2013, str. 16. 5 Sodba in sklep VS RS II Ips 252/2009. 6 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zagotavljanje ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje pri delu, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela. Sodba VS RS II Ips 202/2011 (9. odstavek). 7 Sodba VS RS II Ips 949/2008 (10. odstavek); sodba VS RS Ips 961/2007. 8 Po podatkih spisa je očitno, da je bila jama pred vhodom nezavarovana, ker se drugače ni dalo zamenjati cevi, ki poteka iz vodohrana pod vhodnimi vrati ven.