21. 6. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba T-2, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Stušek, d. o. o., Celje, na seji 21. junija 2024

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 249/2020 z dne 25. 9. 2020 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 233/2018-II z dne 19. 6. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je pritožnici, v pravdnem postopku toženi stranki, naložilo plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v znesku 102.421,26 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je prisojeni znesek znižalo za 7.709,13 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo pritožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitve 22., 23. in 74. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj njene navedbe presodi tudi v luči načela zakonitosti in pravne predvidljivosti iz 2. člena Ustave. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 43/2018 z dne 18. 1. 2017, ki je zaradi računske pomote očitno napačna. Odpira vprašanje, ali so sodišča pri sojenju vezana na sodno prakso Vrhovnega sodišča tudi v delu, v katerem je ta očitno napačna zaradi računske ali drugačne očitne pomote oziroma napake (napačen matematični izračun), ali pa so dolžna to napako pri sojenju odpraviti. Pojasnjuje, da je Višje sodišče pritrdilo očitku o računski nepravilnosti v izračunu nadomestila, a je hkrati presodilo, da enotna obravnava vseh uporabnikov zahteva uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče. Meni, da napake v izračunu ni mogoče odpraviti z argumentacijo, da namen določitve tarife opravičuje morebitne napake v izračunu. Če je Vrhovno sodišče opredelilo elemente, na podlagi katerih je opravilo izračun, pri izračunu pa je prišlo do očitne računske napake, je treba, tako pritožnica, glede na namen, ki je jasno razviden iz sodbe Vrhovnega sodišča, pri sklicevanju nanjo in pri njeni uporabi izhajati iz tega namena in iz dejanske volje Vrhovnega sodišča. Ta naj bi bila v plačilu zneska, ki temelji na elementih, ki so podlaga za njegov izračun, ne pa zneska, ki je posledica računske napake ali pomote pri zapisu tega zneska. Drugačna razlaga je po prepričanju pritožnice arbitrarna oziroma samovoljna in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica meni, da se zahteva po enotni sodni praksi in pravnomočnost oziroma vezanost na vsebino pravnomočne sodne odločbe ne nanašata na računske (ali druge) napake, še posebej, če je iz sodbe razvidno, kakšna je bila dejanska volja sodišča. Po mnenju pritožnice očitni pomoti v sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 43/2018 ni mogoče dati prednosti pred pravilno uporabo in razlago prava, kot jo zahtevata 22. in 23. člen Ustave. Če sodišče ugotovi nepravilnost, še posebej, ko gre za golo matematično pomoto, bi moralo po mnenju pritožnice odločitev v tem delu ustrezno prilagoditi. Takšna prilagoditev po prepričanju pritožnice ne bi pomenila vsebinske spremembe in odmika od sodne prakse, temveč zgolj odpravo in popravo očitne pisne pomote in napake v matematičnem izračunu. Pritožnica ne trdi, da Združenje SAZAS ni upravičeno do plačila, ne strinja pa se s stališčem, da – upoštevajoč načelo odplačnosti v avtorskem pravu – opisana računska napaka ni pomembna in da se s tem varuje načelo enakega urejanja položajev. Po prepričanju pritožnice Ustava tovrstne enakosti ne predvideva. Pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče v vodilni sodbi zapisalo, da naj sodišča v vsaki konkretni zadevi posamično in individualno presodijo primernost tarife, če se za to pojavijo utemeljeni razlogi. Meni, da je napačen izračun gotovo tak razlog. Poudarja, da se na prvi pogled majhna računska napaka na koncu izrazi v znesku, ki ni več zanemarljiv; v obravnavani zadevi naj bi bil pritožnik ob pravilnem izračunu dolžan plačati 6.623,66 EUR manj. Pritožnica dalje zatrjuje očitno napačno razlago določb o zastaranju. Zavzema se za triletni zastaralni rok. Zatrjuje tudi očitno napačno uporabo prava v zvezi s presojo glede (ne)možnosti ločenega uveljavljanja nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih. Sodišči naj ne bi upoštevali odločilnih dejstev in naj se do njenih navajanj v tej smeri ne bi opredelili. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo odgovornosti tožeče stranke za nastanek t. i. tarifne praznine.

B.

Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, v obravnavanem primeru z Ustavo zagotovljenih pravic, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni podan, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic.[1]

Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic, ki ima za pritožnika hujše posledice, mora izkazati in utemeljiti pritožnik ter, kadar je to mogoče, za svoje trditve predložiti tudi ustrezna dokazila. Presoja, da gre za takšen primer, je namreč, razen v primerih, ko gre za posledice, ki že po naravi stvari pomenijo hujše posledice, v celoti odvisna od individualnih okoliščin, v katerih se nahaja posamični pritožnik.[2] Pritožnica hujših posledic izrecno ne zatrjuje in ne izkaže. Kolikor bi bilo v tej smeri mogoče razumeti njeno navedbo, da gre pri napačnem izračunu nadomestila za na videz majhno računsko napako, ki se na koncu odrazi v višjem znesku nadomestila, ta za utemeljitev škodljivih posledic ne zadošča. Pritožnica ne pojasni, kaj zanjo sporni znesek pomeni v kontekstu njenega poslovanja. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS zato ni izpolnjen.

Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo tudi, če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnica v ustavni pritožbi med drugim odpira vprašanje, ali so sodišča pri sojenju vezana na sodno prakso Vrhovnega sodišča tudi v delu, v katerem je ta zaradi napačnega matematičnega izračuna očitno napačna, ali pa so dolžna to napako pri sojenju odpraviti. Stališču Višjega sodišča, ki je na matematični ravni soglašalo z očitkom o računski nepravilnosti v izračunu nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih avtorskih del, a je hkrati presodilo, da nadaljnjo uporabo zneska nadomestila, ki ga je določilo Vrhovno sodišče, kljub tej manjši nepravilnosti utemeljuje zahteva po enaki obravnavi vseh uporabnikov, pripiše očitno napačnost. Okoliščine konkretnega primera, ko je višina nadomestila v pretežnem delu rezultat pravnega vrednotenja, ki se je na koncu odrazilo v nekem znesku, ob izbiri drugačne miselne poti za njegovo določitev ter možnosti, da bi posamezne postavke za izračun tega zneska lahko tudi variirale[3] in bi bilo nadomestilo lahko določeno tudi v drugem nominalnem znesku, Ustavnemu sodišču narekujejo zadržan pristop. Tudi sicer v primeru, ko je Ustavno sodišče že odločilo o določenem ustavnopravnem vprašanju, ustavna pritožba, ki vsebuje enake očitke o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic, praviloma ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve.[4] Očitna napačnost, kot eden od vidikov procesnih jamstev, ki jih v postopku zagotavlja 22. člen Ustave in kršitev katerega pritožnica v ustavni pritožbi očita Višjemu sodišču, je že bila predmet ustavnosodne presoje, pritožnica pa ne v zvezi s tem ne v zvezi z drugimi vprašanji (zastaranje, ločeno uveljavljanje nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih avtorskih del v televizijskih in radijskih programih) v ustavni pritožbi ne izpostavlja vidikov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri dosedanjem odločanju o sorodnih ustavnopravnih vprašanjih. Glede na navedeno pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.

Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata dr. Rok Svetlič ter člana dr. Rajko Knez in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Svetlič Namestnik predsednika senata

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45), 3. točka obrazložitve.

[2]Prav tam, 4. točka obrazložitve.

[3]Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, 51. točka obrazložitve.

[4]Sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-722/16 z dne 22. 5. 2018.