Jedro

Istočasna uporaba več predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca na podlagi istega izvršilnega naslova je skladna z določbami ZDavP-2. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila pa je davčni organ zavezan, da po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana pritožbi tožnika zoper izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke z dne 7. 7. 2011 ugodil in omenjeni sklep nadomestil z izpodbijanim. Ugotovil je višino dela dolžnega zneska obveznosti iz naslova dohodkov iz premoženja po inšpekcijski odločbi št. DT 0610-980/2010-78-0803-29/54 z dne 17. 5. 2011, ki je izvršljiva 1. 7. 2011 in ki po stanju na dan 6. 7. 2011 znaša 801.481,76 EUR. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da postopa v skladu z 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pravna podlaga za davčno izvršbo so 143. in naslednji členi ZDavP-2. V skladu s 157. členom ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Sklicuje se še na 94. člen ZDavP-2 glede prednosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi in vrstnega reda plačil po tretjem odstavku 93. člena ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-531/2011-2 z dne 9. 3. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej povzema dosedanji potek postopka, nato pa v zvezi s tožnikovimi ugovori navaja naslednje. V konkretnem primeru je prvostopni organ kot način davčne izvršbe uporabil davčno izvršbo na denarne prejemke pritožnika, med tem ko je, kot je razvidno iz upravnega spisa št. DT-499-29-532/2011, prvostopni organ kot način davčne izvršbe za isti znesek, kot se terja po izpodbijanem sklepu v konkretnem postopku, uporabil davčno izvršbo na denarna sredstva pritožnika, kar pa ni v nasprotju z ZDavP-2. Ko je dolg enkrat v celoti poplačan, se dolžnika ne terja več za isti znesek dolga, pač pa se vsi uvedeni postopki davčne izvršbe v zvezi z istim dolgom ustavijo v skladu s 155. členom ZDavP-2, da ne bi tožnik istega zneska dolga plačal dvakrat. Izpodbijani sklep ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je na podlagi odločbe o odmeri davka št. DT 0610-980/2010-78-0803-29/54, ki tožniku nalaga, da poravna znesek v višini 800.274,89 EUR in obresti, tožena stranka dne 7. 7. 2011 izdala sklep o izvršbi št. DT 42911-07395/2011-1 na dolžnikove denarne prejemke. Dne 11. 7. 2011 pa je po isti odmerni odločbi izdala še sklep o izvršbi št. DT 42911-07367/2011-1, ki posega še na dolžnikova denarna sredstva. Zoper oba sklepa se je pritožnik pritožil, prvostopni organ pa je pritožbi tožnika ugodil sam ter omenjena sklepa nadomestil z novima sklepoma. Tudi zoper nova sklepa se je tožnik pritožil, vendar je drugostopni davčni organ obe pritožbi zavrnil, pri čemer je v razlogih odločitve uporabil 155. člen ZDavP-2. Po prepričanju tožeče stranke je izpodbijana odločba nezakonita, saj je prvostopni organ tožene stranke za izterjavo iste obveznosti izdal dva ločena sklepa o izvršbi, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 143. člena ZDavP-2. Drži sicer, da lahko davčni organ za izterjavo davčne obveznosti, ki izhaja iz enega izvršilnega naslova, uporabi več sredstev davčne izvršbe, vendar v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 v tem primeru ne more izdati novega, samostojnega sklepa o izvršbi, temveč lahko izda zgolj sklep o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi. Pri tem se tožeča stranka ponovno sklicuje na 143. člen ZDavP-2. Meni, da se obseg obveznosti v kasnejšem sklepu ne sme razlikovati od obsega obveznosti, ki je opredeljen v prvem sklepu o izvršbi, kakor je bilo evidentno storjeno v omenjeni zadevi. Poglavitni element pri odločanju o vrsti sredstev izvršbe in njihovi količini predstavlja višina davčne obveznosti. Ne samo, da takšno ravnanje prvostopnega organa povzroča neutemeljen nastanek nepotrebnih stroškov postopka, temveč pripelje zadeva tudi do situacije, ko je na podlagi dveh samostojno ločenih sklepov o izvršbi mogoče smatrati, da je dolžnik dolžan poravnati dve glavnici v višini 800.274,89 EUR s pripadki, kot je to opredeljeno v posameznem sklepu o izvršbi, kar pa je tudi v nasprotju z dejanskim stanjem. Sklicevanje tožene stranke na 155. člen ZDavP-2 tega zaključka ne omaja. Ker tožnik stoji na stališču, da se za izterjavo ene in iste davčne obveznosti ne moreta voditi dva ločena postopka izvršbe, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Temeljno vprašanje iz tega upravnega spora je, ali lahko zoper istega dolžnika in za izterjavo iste denarne terjatve oziroma na podlagi istega izvršilnega naslova tožena stranka uporabi več sredstev izvršbe, ali ne. Po mnenju tožeče stranke bi se lahko v primeru, kot je slednji, izdal zgolj sklep o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi, ne pa dva samostojna sklepa, kot je to storila tožena stranka.

Po mnenju sodišča ZDavP-2 postopka, kot ga je uporabila tožena stranka, ne prepoveduje. Drugi odstavek 143. člena določa, da davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, pri čemer glede več predmetov davčne izvršbe zoper istega dolžnika in isti izvršilni naslov, omejitev ne daje. Tudi ne določa, da mora davčni organ v primeru, kot je slednji, izdati sklep o nadaljevanju že začete izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom. 144. člen ZDavP-2, ki določa predmet davčne izvršbe, izrecno pove, da je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. V danem primeru gre za javno dajatev, kar pomeni, da je javni interes v tem, da se davek čimprej izterja. V tem smislu je treba razumeti tudi 94. člen ZDavP-2, ki določa prednost dospele davčne obveznosti pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, saj ima slednja absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca. Zaradi zagotovitve uspešne izterjave davka, kot absolutno prednostne obveznosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi davčnega zavezanca, je tudi po mnenju sodišča v skladu z zakonom istočasna uporaba večih predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca ter na podlagi istega izvršilnega naslova, vse z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti. Takšno stališče je zavzela tudi dosedanja sodna praksa. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila davka pa ima, kot navaja že tožena stranka, davčni organ obvezo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

Glede na navedeno se sodišče z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore, strinja. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enakim pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.