Jedro

Od dejanske ugotovitve, ali je zasebnica začela opravljati dejavnost za možem, je odvisna odločitev o določitvi akontacije na davek iz dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 12.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.11.1993, s katero je tožnici določena akontacija dohodka iz dejavnosti za leto 1993 v višini 2,900.395,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnica ni upravičena do začetniške olajšave. Tožena stranka je že z odločbo z dne 5.1.1995 presodila, da tožnica ni upravičena do začetniške olajšave, ker je pričela z opravljanjem dejavnosti parketarstvo - polaganje parketa, talnih oblog ter kemično čiščenje vseh vrst oblog dne 1.10.1992. Pred tem sta z isto dejavnostjo pričela oče in tožničin brat in jo opravljala v skupni obratovalnici do 31.12.1985, nato je z dejavnostjo nadaljeval tožničin brat, za njim tožničina mati F.B. do 31.10.1991. S 1.11.1991 pa je dejavnost nadaljeval M.B. - zet F.B. Iz poročil o inventurnem popisu osnovnih sredstev tožničinega brata L.B., F.B. in M.B. izhaja, da gre za ista osnovna sredstva, ki jih je oče L.B. s pogodbo z dne 1.10.1992 vložil v obratovalnico tožnice. Iz uradne evidence prvostopnega organa izhaja, da sta bila delavca M.B. in M.N. zaposlena že pri očetu in bratu, nato pri tožničini materi in tudi pri M.B., nato pa še pri tožnici. Iz navedenega tožena stranka zaključuje, da gre za nadaljevanje družinske obrti, z istimi osnovnimi sredstvi in istimi zaposlenimi, zato tožnica ni z dejavnostjo začela na novo in ji ni mogoče priznati začetniške olajšave.

Tožnica v tožbi ugovarja navedenim ugotovitvam tožene stranke.

Tožnica trdi, da je sama z dejavnostjo začela na novo s 1.10.1992, zato je upravičena do začetniške olajšave, kar pomeni, da se ji izkazan dobiček za prvo leto poslovanja ne obdavči, za drugo leto poslovanja pa se ji obdavči le 34 % dobička. Tožnica trdi, da dejavnosti ni prevzela niti od zakonca niti od staršev. Samo poreklo osnovnih sredstev pa po njenem mnenju ne more izključevati navedene olajšave. Sporna je tudi odmera akontacije. Navaja, da pri odmeri višine akontacije davka ni razvidno, da bi bilo upoštevano določilo zadnjega odstavka 100. člena Zakona o dohodnini, po katerem zavezanci, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, ne plačujejo akontacije za čas, ko se jim dobiček ne obdavči. Tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 32. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 prečiščeno besedilo) je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti zasebnik, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in je vpisan v register na območju Republike Slovenije. Zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, se dobiček prvega leta poslovanja ne obdavči, v drugem letu poslovanja se obdavči 34 %, v tretjem letu poslovanja pa 66 % dobička (1. odstavek 48. člena). Za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost, se ne šteje: - zavezanec, pri katerem je prišlo do statusne spremembe (delitev, izločitev, pripojitev, spojitev); - zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti; - zavezanec, ki začne opravljati dejavnost za zakoncem, starši oziroma posvojitelji, starimi starši in otroci oziroma posvojenci (4. odstavek 48. člena). Zavezanci, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, ne plačujejo akontacije za čas, ko se jim dobiček ne obdavči (5. odstavek 106. člena).

Na podlagi navedenih določb izhaja, da ne šteje za začetnika in mu ne gre olajšava do neobdavčenega dobička za prvo leto poslovanja oziroma zmanjšanega dobička za drugo in tretje leto poslovanja zavezancu, ki dejavnost sicer začenja opravljati, vendar za osebami, taksativno naštetimi v 4. odstavku 48. člena zakona. Če zavezancu ni obdavčen dobiček, tudi ne plačuje akontacije za ta čas.

V obravnavanem primeru je za odločitev bistvena okoliščina ali je tožnica začela opravljati dejavnost neposredno za katero v zakonu naštetih oseb. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica nadaljevala z družinsko obrtjo, pred njo je dejavnost opravljal M.B. - zet tožničine matere F.B. Pri tem se tožena stranka sklicuje na odločbo z dne 5.1.1995, s katero je že presodila, da tožnica ni upravičena do začetniške olajšave.

Ker tožena stranka v obravnavanem primeru ni ugotovila za rešitev zadeve odločilnih dejstev, to je, v kakšnem razmerju je M.B. do tožnice in kdaj je njemu prenehala dejavnost, je v navedeni zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če je do začetka tožničinega poslovanja (1.10.1992) opravljal isto dejavnost M.B. in če je bil tožničin mož, bi to pomenilo, da tožnica ni upravičena do olajšave, ker bi se štelo, da je začela opravljati isto dejavnost za zakoncem. Iz enakih razlogov je sodišče s sodbo z dne 10.9.1997 odpravilo tudi odločbo tožene stranke z dne 5.1.1995, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi.

Določitev akontacije pa je nato odvisna od ugotovitve ali tožnici gre olajšava ali ne, kajti zavezanec, ki nima obdavčenega dobička, tudi ne plačuje akontacije.

Ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah ostale nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbo ZUS uporabilo kot republiški predpis.