Jedro

Samo tožnikovo osebno prepričanje za drugačno oceno o zatrjevani navideznosti ne zadošča, o navideznosti pa ni nobenih dokazov, kar potrjuje tudi tožnik sam v reviziji.

Na neobstoj podlage tožnik samo sklepa na podlagi dejstva, da med pogodbenima strankama ni nobenega sorodstvenega razmerja, tako sklepanje pa je zmotno, saj bi sicer za veljaven obstoj podlage vsake darilne pogodbe bilo potrebno, da sta pogodbenika v sorodu.

V 29. členu ZKZ je bil promet s kmetijskim zemljiščem z darilnimi pogodbami res omejen, vendar le v določenih relacijah. Kmet je smel podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanu, ki se po tem zakonu ni štel za kmeta, le če je bil z njim v določenem sorodstvenem razmerju. Ostalega prometa kmetijskih zemljišč ali gozdov z darilnimi pogodbami zakon ni omejeval. Določba 29. člena ZKZ je omejevala prehod kmetijskega zemljišča z darilno pogodbo le od kmeta na nekmeta, da bi preprečila drobljenje kmetijskih zemljišč in njihovo prehajanje v last tistih, ki se niso ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. Omejitve pa niso veljale za prehod kmetijskega zemljišča od kmeta na kmeta, od nekmeta na kmeta in od nekmeta na nekmeta.

Darilno pogodbo, ki je bila sicer sklenjena v skladu z ZKZ, je pa bila le navidezna in se je z njo prikrivala prodajna pogodba, je lahko s tožbo izpodbijal prednostni upravičenec do nakupa, vendar s pravilno v skladu z 28. členom ZKZ postavljenimi zahtevami. Dokazati je moral navideznost pogodbe in dejstvo prikrajšanja pri svoji prednostni pravici do nakupa kmetijskega zemljišča. Tožnik ni pravilno postavil tožbenega zahtevka, navideznosti sporne darilne pogodbe ni dokazal, prednostni upravičenec glede na določbo 6. odstavka 21. člena ZKZ pa kljub solastništvu ni bil, saj ni imel statusa kmeta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 19.11.1992, s katero je prvotoženec podaril drugotožencu 33/100 parc. št... k.o... nična ter obema tožencema naložilo izstavitev za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja sposobne listine. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvotoženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je sporna pogodba darilna in ne kupna pogodba, ker trditev, da gre le za navidezno darilno pogodbo, ni dokazana. Dokazov o tem seveda ni, saj tožnik ne more dokazati, da je bila v resnici plačana kupnina. Vendar revizija meni, da samo dejstvo, da darovalec in obdarjenec nista v nobenem sorodstvenem razmerju in tudi ne v takem razmerju, ki bi lahko predstavljalo podlago tej pogodbi, kaže na to, da gre le za fiktiven posel. Ker ni bilo nobene podlage, je darilna pogodba po 52. členu Zakona o obligacijskih razmerjih nična. Šlo je le za namen izogniti se kogentnim predpisom Zakona o kmetijskih zemljiščih, taka podlaga pa je nedopustna in ima spet za posledico ničnost. Po mnenju revizije gre za tako očitno zaobidenje zakona, da tega sodišče ne bi smelo tolerirati.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR; Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) o navideznih in ničnih pogodbah ter Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ; Ul. SRS št. 1/79, 11/81, 1/86, 17/86 - p.b., 9/90, 5/91, Ul. RS št. 29/95). Slednjega je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer v celoti razveljavilo z odločbo, objavljeno v Ul. RS št. 58/95, razveljavitev pa je začela učinkovati po poteku enega leta od objave v Uradnem listu Republike Slovenije, torej po 13.10.1996. V tem sporu je bilo pravnomočno odločeno pred navedenim datumom, zato se za njegovo rešitev citirani zakon še uporablja (44. člen Zakona o ustavnem sodišču - Ul. RS št. 15/94).

Revident izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje utemeljuje s trditvami, da je darilna pogodba le navidezna in da je tudi sicer nična zaradi neobstoja podlage, ker pogodbenika nista v nobenem sorodstvenem razmerju oziroma zaradi nedopustne podlage, ker sta se pogodbenika skušala izogniti kogentnim predpisom ZKZ.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z vztrajanjem pri navideznosti sporne pogodbe revident nedovoljeno skuša izpodbiti dejansko ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik navideznosti ni z ničemer dokazal. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da samo tožnikovo osebno prepričanje tudi sicer za drugačno oceno o zatrjevani navideznosti ne bi zadoščalo, da pa o navideznosti ni nobenih dokazov, potrjuje tudi tožnik sam v reviziji. Zato uporaba 66. člena ZOR v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

Neobstoj podlage ali nedopustnost podlage ima po 52. členu ZOR za posledico ničnost pogodbe. Tožnik ni bil pogodbena stranka, zato mu sama podlaga za obravnavano darilno pogodbo ni bila znana. Na neobstoj podlage samo sklepa na podlagi dejstva, da med pogodbenima strankama ni nobenega sorodstvenega razmerja, tako sklepanje pa je zmotno, saj bi sicer za veljaven obstoj podlage vsake darilne pogodbe bilo potrebno, da sta pogodbenika v sorodu. V kolikor revident s temi trditvami meri na omejitev prometa kmetijskih zemljišč z darilnimi pogodbami, bo v tej smeri odgovorjeno v nadaljevanju te revizijske odločbe.

Nedopustnost podlage obravnavane darilne pogodbe tožnik utemeljuje s trditvijo, da sta imela pogodbenika namen izogniti se prisilnim predpisom ZKZ. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZOR je res nedopustna tista podlaga pogodbe, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, vendar tožnik ne konkretizira, na katere kogentne zakonske določbe se pri svojem stališču opira. Če meri na omejitev prometa kmetijskih zemljišč z darilnimi pogodbami, je njegovo stališče pravno zmotno. V 29. členu (po numeraciji prečiščenega besedila v 31. členu) ZKZ je bil tak promet res omejen, vendar le v določenih relacijah. Kmet je smel podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanu, ki se po tem zakonu ni štel za kmeta, le če je bil z njim v določenem sorodstvenem razmerju. Ostalega prometa kmetijskih zemljišč ali gozdov z darilnimi pogodbami zakon ni omejeval. Navedena zakonska določba je omejevala prehod kmetijskega zemljišča z darilno pogodbo le od kmeta na nekmeta, da bi preprečila drobljenje kmetijskih zemljišč in njihovo prehajanje v last tistih, ki se niso ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. Omejitve pa niso veljale za prehod kmetijskega zemljišča od kmeta na kmeta, od nekmeta na kmeta in od nekmeta na nekmeta. Prav za tak prehod pa v obravnavani zadevi gre. Za prvotoženca (in tožnika) je sodišče kot nesporno ugotovilo, da ni kmet, zato status drugotoženca niti ni pomemben (prvotoženec je v pritožbi trdil, da tudi drugotoženec ni kmet). Omejitve prometa kmetijskih zemljišč z darilnimi pogodbami v obravnavani zadevi torej ne pridejo v poštev.

Tožnikove revizijske trditve, zlasti pa njegove trditve v postopku na prvi stopnji, je mogoče razumeti tudi tako, da gre za nedopustno podlago zaradi izigravanja prisilnih predpisov ZKZ glede obvezne ponudbe nameravane prodaje kmetijskega zemljišča, zaradi česar naj bi bil tožnik izigran v svoji prednostni pravici. Na te trditve je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Darilno pogodbo, ki je sicer sklenjena v skladu s prej navedenimi zakonskimi določbami, je pa le navidezna in se z njo prikriva prodajna pogodba, lahko s tožbo izpodbija prednostni upravičenec do nakupa kmetijskega zemljišča. Po določbi 28. člena (po numeraciji prečiščenega besedila 30. člena) mora tožnik s tožbo zahtevati razveljavitev pogodbe (ne pa ugotovitve ničnosti) in sklenitev pogodbe z njim kot prednostnim upravičencem (tožnik sklenitve pogodbe z njim sploh ni zahteval). V sporu mora dokazati navideznost darilne pogodbe in prikrajšanost pri prednostni pravici do nakupa kmetijskega zemljišča. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik navideznosti te pogodbe ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče pa je pravilno poudarilo še, da tudi sicer tožnik v takem sporu ne bi mogel uspeti, ker ni bil prednostni upravičenec. Po določbi šestega odstavka 21. člena (po numeraciji prečiščenega besedila 22. člena) ZKZ ima pri prodaji solastninskega deleža kmetijskega zemljišča predkupno pravico le tisti solastnik, ki je po tem zakonu kmet, tožnik pa tega statusa ni imel. Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti in ker po vsem obrazloženem tudi ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo potrebno na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrniti.