Jedro

Četrti toženec je ob predpostavki dobrovernosti glede neobstoja pravic tretjih pridobil neobremenjeno stvar ne glede na dobro vero svojega predhodnika. Tu ne gre za nek prenos dobre vere ali pravic po načelu, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, pač pa ravno obratno, za odmik od tega načela. Dobra vera pridobitelja namreč nadomesti pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu. Pri tehtanju pravic tožnika in četrtega toženca je zaradi varstva pravnega prometa oziroma zaupanja vanj tako treba dati prednost dobrovernemu pridobitelju.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da so brez pravnega učinka aneks z dne 26. 1. 2000 k darilni pogodbi, ki sta jo 10. 2. 1992 sklenila tožnik in prvi toženec, pogodba o ugotovitvi dejstev z dne 2. 2. 2000 v zvezi z isto darilno pogodbo, VII. točka kupne pogodbe, ki sta jo 9. 2. 2000 sklenila prva dva toženca kot prodajalca in tretji toženec kot kupec, ter VII. točka kupne pogodbe, ki sta jo 6. 3. 2000 sklenila tretji toženec kot prodajalec in četrti toženec kot kupec. Zavrnilo pa je dajatvena zahtevka, s katerima je tožnik zahteval od četrtega toženca izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče z darilno pogodbo z dne 10. 2. 1992 ustanovljeno osebno služnost dosmrtne rabe stanovanja vpisati na originalu kupne pogodbe z dne 6. 3. 2000, in izročitev vseh ključev vhodnih vrat enoinpolsobnega stanovanja št. 73 v 6. nadstropju stolpnice ... v Ljubljani ali zamenjavo ključavnice in izročitev ključev zamenjane ključavnice ter dopustitev nemotene rabe stanovanja, pri čemer se oprosti obveznosti izročitve ključev in omogočiti tožniku nemoteno uporabo stanovanja, če tožniku plača 12.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2002 do plačila.

2. Zoper sodbo prve stopnje so se pritožili tožnik, druga toženka ter tretji in četrti toženec. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Pritožbi tožencev pa je ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo glede ugotovitve, da sta VII. točki obeh kupoprodajnih pogodb brez pravnega učinka in tožbo v tem delu zavrglo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizije proti prvemu tožencu ne vlaga, saj je sodba v razmerju do njega pravnomočna. Sodišče je kljub temu, da tožnik ni podpisal listin, na podlagi katerih naj bi izgubil osebno služnost dosmrtne uporabe stanovanja, ohranilo v veljavi listini, ki na teh dveh temeljita. Z odločitvijo, da glede tega nima pravnega interesa, mu je odvzelo „pravico do obravnavanja in pravico do pritožbe“, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik ugotovitveni zahtevek uveljavljal skupaj z dajatvenim, ni imel razloga, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje še posebej utemeljeval pravni interes za ugotovitveni zahtevek. Če bi bila sodba v tem delu razveljavljena, bi bil tožnik seznanjen, da mora dodatno utemeljiti ugotovitveni zahtevek, ker pa je višje sodišče tožbo zavrglo brez nadaljnjega obravnavanja, je bila takšna odločitev zanj presenečenje. Tožnik ima interes, da se ugotovi, da ni veljavno pogodbeno določilo prodajnih pogodb, da je nepremičnina bremen prosta, in to tudi za samostojni ugotovitveni zahtevek, saj je proti tretjemu tožencu in zavarovalnici, pri kateri je imel zavarovano odgovornost notar, že vložil odškodninsko tožbo zaradi izgube služnosti stanovanja. Nerazumljiv je zaključek, da tožnik ne more zahtevati izročitve ključev in nemotene rabe. Z ugovorom nedobrovernosti tretjega toženca se prvo sodišče ni ukvarjalo, češ da je relevantna le dobra vera četrtega toženca. Vendar pa po principu „nemo plus“ tretji toženec, ki ni bil v dobri veri, ni mogel prenesti na četrtega toženca več pravic, kot jih je imel sam. Če je sam kupil stanovanje, obremenjeno s služnostjo, ni mogel prenesti naprej neobremenjenega stanovanja. Poleg tega načelo dobre vere ne more iti na račun načela prepovedi zlorabe stvarnih pravic. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz napačnega stališča, da dobrovernost pridobitelja glede pridobitve lastninske pravice konzumira tudi dobrovernost glede pravic tretjih. Spregledali sta distinkcijo, da je za pridobitev lastninske pravice potrebna dobrovernost glede obstoja lastninske pravice prenosnika, dobrovernost glede neobstoja drugih pravic pa je pomembna za pridobitev neobremenjene stvari. Zato vprašanju dobre vere četrtega toženca do neobstoja pravic drugih nista posvetili ustrezne teže, prezrti pa so ostali tehtni poudarki iz izpovedi notarja ..., o katerih sodba nima razlogov. Izpovedal je namreč, da mu četrti toženec ni omenjal kakšnih vlomov v stanovanje, zaradi česar bi mu odsvetoval sklenitev posla. Vlamljanje je okoliščina, ki pri povprečno skrbnem človeku vzbudi dvom, da nekaj ni v redu. Četrti toženec je prodajalcu zaupal na besedo, ni ga zanimalo, koliko časa je bil tretji toženec lastnik. Vse te okoliščine kažejo na njegovo premajhno skrbnost. Dokazni standard obeh sodišč glede nedobrovernosti je previsok, tak, kot da je dobra vera neizpodbojna. Nobena od strank ni zatrjevala, da je tretji toženec četrtemu tožencu stanovanje prodajal kot nepremičninski posrednik in o posredovanju ni bilo govora. Tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje, zato sodišče druge stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na to okoliščino, zato je sodba druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Ker se je pravdni postopek v zadevi končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), se po drugem odstavku 130. člena tega zakona postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je bila po 375. ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper sklep ni dovoljena, revizija zoper sodbo pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper sklep

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je v premoženjskopravnih sporih (tak je tudi obravnavani) mogoče vložiti zoper pravnomočne sodbe na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega 1.000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Pravila za določitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. - 45. členu ZPP.

8. Tožnik zoper več tožencev uveljavlja več nedenarnih zahtevkov zahtevkov. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek (prvi odstavek 44. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta dajatvenega dela zahtevka zoper četrtega toženca (oba pa sta medsebojno povezana in namenjena varstvu osebne služnosti) glede na tožnikovo kasneje ponujeno procesno facultas alternativa znaša 12.000.000 SIT. O tem delu je bilo na drugi stopnji odločeno s sodbo (1. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje) in zoper njo je revizija dovoljena.

9. V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnik je v tožbi navedel vrednost 2.100.000 SIT. Ker tožnik zahtevke uveljavlja zoper več tožencev, je odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), pri čemer tožnik zoper posamezne tožence uveljavlja tudi različne (ugotovitvene) zahtevke. Tožnik je navedel le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta, za katero se ne ve, na katerega od zahtevkov se nanaša oziroma v kolikšnem delu se nanaša na katerega od zahtevkov. Položaj je torej enak, kot če vrednost spornega predmeta ni navedena, kar ima za posledico nedovoljenost revizije.(1) O ugotovitvenih zahtevkih je bilo na drugi stopnji odločeno s sklepom (2. točka izreka odločbe druge stopnje) in ker revizije zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo zoper sklep zavrglo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP). Glede na to vsebinsko ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na sklep.

O neutemeljenosti revizije zoper sodbo

10. Sodbi sodišča druge stopnje revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana v tem, da je sodišče druge stopnje ugotovilo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni. Taka ugotovitev o odločilnem dejstvu bi sicer lahko predstavljala drug revizijski razlog od zatrjevanega (po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 347. člena, petim odstavkom 348. člena in 4. točko 358. člena ZPP), vendar pa ni podan, saj je dejstvo, da je bilo četrtemu tožencu znano, da se je tretji toženec sicer ukvarjal s posredovanjem nepremičnin (zaradi česar mu je še bolj zaupal), ugotovljeno tudi v sodbi prve stopnje (na koncu 9. in začetku 11. strani).

11. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz naslednjega dejanskega stanja: Tožnik je bil skupaj z bivšo ženo (drugo toženko) solastnik stanovanja ... v Ljubljani. Stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo. Z darilno pogodbo 10. 2. 1992 je svoj solastniški delež podaril svojemu sinu (prvemu tožencu), obenem pa si izgovoril uporabljati podarjeno stanovanje do svoje smrti. Aneksa z dne 26. 1. 2000 k darilni pogodbi, s katerim naj bi se odpovedal pravici uporabljati podarjeno stanovanje, in pogodbe o ugotovitvi dejstev z dne 2. 2. 2000 tožnik ni podpisal. Ne glede na to sta bila podpisa na obeh pogodbah overjena pri notarju. Dne 9. 2. 2000 sta prvi toženec in druga toženka s kupoprodajno pogodbo stanovanje prodala tretjemu tožencu, ta pa 6. 3. 2000 četrtemu tožencu. V obeh kupoprodajnih pogodbah je v točki VII zapisano, da prodajalec jamči, da je stanovanje bremen prosto.

12. Tožnik četrtemu tožniku ne oporeka pridobitve lastninske pravice, pač pa trdi, da je pridobil lahko le s služnostjo rabe obremenjeno stanovanje. V reviziji sicer pravilno poudarja razliko med dobro vero glede lastninske pravice in dobro vero glede pravic tretjih in s tem dve ločeni predpostavki dobrovernosti oziroma da je „dobrovernost glede obstoja lastninske pravice prenosnika potrebna za pridobitev lastninske pravice, dobrovernost glede neobstoja drugih pravic pa za pridobitev neobremenjene stvari.“(2) Vendar pa spregleda, da sta obe sodišči presojali ravno slednje. Tako je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo, da je odločilna dobra vera četrtega toženca glede neobstoja pravic drugih na stanovanju (zadnji odstavek na 7. strani), nato pa na več mestih jasno zapisalo, da „četrti toženec ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da se tožnik nikoli ni z aneksom odpovedal svoji izgovorjeni pravici do rabe stanovanja“ in da je stanovanje kupil „v dobri veri, da je to bremen prosto in ga je kot takega zato tudi pridobil“ (11. stran obrazložitve). Tudi sodišče druge stopnje je potrdilo, da „četrti toženec ne samo, da ni vedel za pravice tožnika, ampak so bile tudi okoliščine take, da tudi ni mogel vedeti za tožnikove pravice“ (osrednji odstavek na 4. strani). Sodišči prve in druge stopnje sta se torej ukvarjali točno s tistim oziroma s tako dobro vero, kot jo poudarja tudi revizija. Za tako presojo nista uporabili prestrogega dokaznega standarda, sicer pa se tožnik pri graji tega sklicuje na lastna ravnanja potem, ko je zvedel za (nameravano) prodajo stanovanja tretjemu tožencu (v bloku je obesil letake, s katerimi je opozarjal na obstoj svoje pravice na stanovanju), ter poudarja, da kaj več niti ni mogel storiti. Pri tem spregleda, da za odločitev o zahtevku ni bila odločilna njegova dobra vera, pač pa dobra vera pridobitelja – četrtega toženca. Kolikor to izpodbija z navedbami, da bi moral biti četrti toženec še bolj skrben in bi moral na to, da je imel tretji toženec težave z bivšimi lastniki ter da je bilo v stanovanje vlomljeno, opozoriti notarja, h kateremu se je obrnil za pravni nasvet, mu je treba pojasniti, da mu s tem nalaga nesorazmerno veliko obveznost, saj ob zagotovilih tretjega toženca, da je sedaj vse v redu, da pravic tretjih na stanovanju ni in ustrezni listinski dokumentaciji, ki jo je pregledal notar in o tem podal svoje mnenje, od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati še nadaljnjega „raziskovanja“ glede morebitnih pravic tretjih. Podoben odgovor na podobne pritožbene trditve je tožnik prejel tudi v obrazložitvi odločbe druge stopnje. Kolikor pa tožnik trdi, da je četrti toženec bil obveščen o obstoju njegove pravice, a ni bil pozoren na njegova obvestila, ki so bila objavljena v oglasni vitrini v bloku, pa tožnik skuša poseči v dejansko stanje (sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da teh obvestil ni videl), kar na revizijski stopnji glede na izrecno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

13. Nadalje je treba glede na revizijske trditve tožniku pojasniti, da je za presojo, ali je četrti toženec pridobil s pravicami tretjih neobremenjeno stvar, relevantna le dobra vera četrtega toženca, zoper katerega tožnik uveljavlja svojo pravico osebne služnosti. Četrti toženec ob predpostavki dobrovernosti glede neobstoja pravic tretjih namreč pridobi neobremenjeno stvar ne glede na dobro vero svojega predhodnika. Tu ne gre za nek prenos dobre vere ali pravic po načelu, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, pač pa ravno obratno, za odmik od tega načela. Dobra vera pridobitelja namreč nadomesti pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu. Pri tehtanju pravic tožnika in četrtega toženca je zaradi varstva pravnega prometa oziroma zaupanja vanj tako treba dati prednost dobrovernemu pridobitelju.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija zoper sodbo ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 12. 1993 in 14. 12. 1994, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. II/93 str. 12 in Pravna mnenja, št. 2/94 str. 5. Op. št. (2): M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 326.