Jedro

Nerelevantno je, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom prisilne poravnave vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih.

V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.779,77 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I.) dovolilo spremembo tožbe in s sodbo (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se delno razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 000/2014 z dne 13. 11. 2015 za navadne terjatve v delu naslednje vsebine: - delež plačila terjatev: Navadne finančne terjatve se zmanjšajo za 74 % tako, da se plačajo v deležu 26 %, - rok plačila zmanjšanih terjatev iz prejšnje alineje: Odloži se zapadlost navadnih finančnih terjatev do 31. 12. 2016; in da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa plača neplačani del navadnih finančnih terjatev, za katere je učinkovala prisilna poravnava, potrjena s sklepom iz prejšnje točke, skupaj z zakonsko določeno obrestno mero zamudnih obresti od izdaje sklepa dalje do plačila. Tožečo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 81.117,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

**Procesna legitimacija in zahtevek**

4. Tožeča stranka je dne 3. 1. 2017 vložila tožbo zoper A., d. d., s katero je (delno) izpodbijala potrjeno prisilno poravnavo (PP), sklenjeno nad toženo stranko. Po sklenitvi PP se je A. d. d. najprej preoblikovala v d. o. o., ki je bila med postopkom na prvi stopnji izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku. Postopek se je na strani tožene stranke nadaljeval s pravnim naslednikom izbrisane pravne osebe DUTB d. d., edinim družbenikom prvotno tožene stranke A. Po vložitvi pritožbe pa je prišlo tudi do izbrisa DUTB d. d. iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi Slovenski državni holding d. d., (SDH d. d. ). Prevzemna družba SDH d. d. je kot univerzalna pravna naslednica DUTB d. d. z izjavo z dne 10. 1. 2023 skladno z 208. členom ZPP prevzela ta postopek ter priložila novo pooblastilo (dotedanjih pooblaščencev tožene stranke) za zastopanje. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi z nazivom tožena stranka/dolžnik označuje A., DUTB pa praviloma nastopa kot upnik tožene stranke, ki je svojo terjatev konvertiral v stvarni vložek tožene stranke.

5. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določilo 219. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbojni zahtevek na podlagi 219. člena ZFPPIPP nekoliko nejasno koncipiran. Uveljavlja se s tožbo, o kateri pa je pristojno odločati sodišče, ki je izdalo sklep o potrditvi PP (prvi odstavek 220. člena ZFPPIPP), kar bi se lahko razumelo tudi na način, da o tej tožbi odloča stečajno sodišče, to je sodišče, ki je izdalo sklep o potrditvi PP. Temu razumevanju pritrjuje okoliščina, da v skladu z drugim odstavkom 220. člena ZFPPIPP sodišče o tožbi iz 219. člena ZFPPIPP odloči s sklepom, kar je običajen način odločanja sodišča v postopkih zaradi insolventnosti (124. člen ZFPPIPP), medtem ko sodišče v rednem pravdnem postopku o tožbi praviloma odloči s sodbo (drugi odstavek 128. člena ZPP). Prej veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je tovrstni izpodbojni zahtevek urejal različno v odvisnosti od razlogov za izpodbijanje potrjene PP. Če je upnik, katerega terjatev je bila zmanjšana zaradi potrjene PP, uveljavljal, da lahko dolžnik iz svojih sredstev poravna terjatve upnikov v celoti in obenem redno izpolnjuje tekoče obveznosti, je lahko v šestih mesecih po poteku roka za izvršitev potrjene PP zahteval od poravnalnega senata, naj potrjeno PP razveljavi (67. člen ZPPSL). Upnik je torej v tem primeru na poravnalni senat sodišča, ki je vodilo postopek PP, naslovil zahtevo za razveljavitev PP. Če pa je upnik uveljavljal, da je bila PP sprejeta na goljufiv način, je njeno izpodbijanje uveljavljal s tožbo (68. člen ZPPSL), ta pa se lahko vloži pri pristojnem sodišču splošne pristojnosti za sojenje o premoženjskopravnih zahtevkih. ZFPPIPP je postopek izpodbijanja potrjene PP poenotil ne glede na razlog, iz katerega se uveljavlja. Pritožbeno sodišče meni, da je bil namen zakonodajalca, ki je določil, da se izpodbojni zahtevek uveljavlja s tožbo, zagotovo v tem, da o tožbi odloča redno pravdno sodišče in ne sodišče, ki je vodilo postopek zaradi insolventnosti. Bi pa bilo z ozirom na drugi odstavek 220. člena ZFPPIPP procesno dosledneje, da sodišče o tej tožbi odloča s sklepom tudi v primeru, ko tožbo na razveljavitev potrjene PP zavrne. Ne glede na navedeno je v izogib nejasnostim ali celo zmedi pritožbeno sodišče sledilo sistematiki prvostopnega sodišča in zato tudi o pritožbi odločilo s sodbo.

**Odločilna dejstva**

6. Odločilna dejstva med strankama v bistvenem niso sporna. Dolžnik A. d. d. je bilo holdinško podjetje, ki je upravljalo s premoženjem, naloženim v nepremičnine in poslovne deleže hčerinskih družb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na dan 30. 6. 2014 (presečni datum, na podlagi katerega je bil pripravljen načrt finančnega preoblikovanja-NFP) izkazovala negativni kapital (-13.685.127,00 EUR), in da je NFP za uspeh PP predvideval konverzijo terjatev v osnovni kapital družbe v višini najmanj 6.500.000,00 EUR. V postopku PP, ki se je vodil le za finančne terjatve upnikov, je bila ugotovljena skupna višina finančnih terjatev 96.073.389,00 EUR, od tega 28.416.719,00 EUR navadnih finančnih terjatev in 67.656.671,00 EUR zavarovanih finančnih terjatev, pri čemer so se tudi zavarovane terjatve prestrukturirale na način, da se je ponovno določila vrednost njihovega zavarovanja, presežek prvotno zavarovane terjatve nad to vrednostjo pa je pridobil lastnost (nove) navadne terjatve. V postopku PP je edino upnik DUTB svojo navadno finančno terjatev v višini 10.000.000,00 EUR konvertiral v osnovni kapital tožene stranke, ki se je najprej po postopku poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala zmanjšal na 0 EUR, in potem povečal z upnikovim stvarnim vložkom, s čimer je DUTB postal edini delničar/družbenik dolžnika. Z upoštevanjem konvertiranih terjatev so tako obveznosti tožene stranke ob začetku postopka PP znašale **96.073.389,00 EUR**, brez konvertiranih terjatev pa **86.073.389,00 EUR**. S sklepom o potrditvi PP (B12) je bilo določeno: 1) da se preostanek navadnih finančnih terjatev (po konverziji v višini 18.416.719,00 EUR) poplača v višini 26% (4.788.347,00 EUR), in je torej obveznost tožene stranke skupaj z zavarovanimi terjatvami (67.656.671,00 EUR) po potrjeni PP znašala 72.445.017,00 EUR; 2) da se odloži zapadlost navadnih finančnih terjatev do 31. 12. 2016 in 0 % obrestno mero do roka zapadlosti; 3) da se odloži zapadlost zavarovanih terjatev do 31. 12. 2016, pri čemer se te do pravnomočnosti sklepa o potrditvi PP (4. 12. 2015) ne obrestujejo, po pravnomočnosti sklepa o potrditvi PP do 31.12.2016 pa po fiksni obrestni meri 1 %.

7. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja, ki jim stranki nista nasprotovali, je sodišče prve stopnje povzelo, da je knjigovodska vrednost sredstev tožene stranke (upoštevana v NFP) pred prisilno poravnavo na dan 30. 6. 2014 znašala 73.385.826,00 EUR, po prilagoditvi na hipotetično tržno vrednost (to je ob upoštevanju po potrditvi PP realiziranih prodaj dolžnikovega premoženja) pa **92.374.221,00 EUR**. K tej razliki (med prvotno ocenjeno in kasneje realizirano vrednostjo dolžnikovega premoženja), na kateri tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, je zlasti prispevalo dejstvo, da je dolžnik naložbo v družbo B. d. o. o. prodal za bistveno višjo vrednost od v NFP ocenjene knjigovodske vrednosti. V NFP na dan 30. 6. 2014 je bila vrednost naložbe dolžnika v družbo B. ocenjena na 33.075.000 EUR, neto kupnina za to naložbo pa je znašala 51.483.314 EUR, in je torej za 18.408.314 EUR presegla ocenjeno vrednost v NFP. Po zatrjevanju tožeče stranke/pritožnice tako tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je iztržljiva vrednost premoženja tožene stranke v višini 92.374.221,00 EUR zadoščala za poplačilo vseh zavarovanih in navadnih finančnih terjatev ob začetku postopka PP v znesku 86.073.389,21 EUR.

**Materialnopravna vprašanja**

8. Procesno legitimacijo za izpodbijanje potrjene PP ima v skladu s prvim odstavkom 219. člena ZFPPIPP vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, če lahko insolventni dolžnik plača terjatve upnikov, za katere učinkuje potrjena PP, v celotnem znesku navadnih terjatev iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona (t.j. v višini, ki vključuje glavnico terjatve po stanju ob začetku postopka PP z obrestmi, ki so se natekle do začetka postopka PP). Tožbo za uveljavitev izpodbojnega zahtevka je treba vložiti v šestih mesecih po poteku roka za plačilo terjatev, določenem v potrjeni PP (drugi odst. 219. čl. ZFPPIPP). Citirano zakonsko določilo je z ozirom na v tem postopku ugotovljena dejstva (povzeta v 6. in 7. tč. obrazložitve) odpiralo več spornih vprašanj, glede katerih sta si bili stranki neenotni: - ali se pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika po potrjeni PP upoštevajo okoliščine v zvezi z obsegom in vrednostjo dolžnikovega premoženja, ki so bile že pred sklenitvijo PP znane oz. predvidljive; - ali se pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika po potrjeni PP upoštevajo tudi zavarovane in konvertirane terjatve, in če, ali se upoštevajo tudi (nadaljnje obresti) od teh terjatev, ugotovljenih ob začetku PP.

9. Odgovor sodišča prve stopnje na prvo od zastavljenih vprašanj je nekoliko nejasen. Če je želelo sodišče prve stopnje z zaključkom da je bila tožeča stranka pred potrditvijo PP seznanjena s pričakovanji o prodaji naložbe v B. po višji vrednosti, kot je bila določena v NFP, s tem povedati, da lahko (uspešno) izpodbija potrjeno PP le takšen upnik, ki kasneje realiziranih višjih prodajnih cen dolžnikovega premoženja pred sklenitvijo PP ni mogel pričakovati oz. zanje vedeti, je takšen zaključek po mnenju pritožbenega sodišča zmoten. Pričakovanje nekega dogodka oziroma rezultata, ki se bo zgodil v prihodnosti, je ne glede na tehtnost razlogov, ki ga utemeljujejo, še vedno zgolj samo pričakovanje in ne gotovost, ki glede bodočega dejstva že pojmovno ni mogoča. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da navedeno stališče ne daje odgovora na vprašanje, kaj naj bi upnik(i) z informacijo, da utegne biti dolžnikovo premoženje v prihodnosti prodano po višji vrednosti od ocenjene v NFP, v postopku PP počel in čemu bi lahko služila. Sicer pa je tudi v postopku imenovani izvedenec izjavil, da skladno s pravili finančne stroke ob začetku postopka PP nad dolžnikom ni bilo mogoče pričakovati, da se bo ocenjena vrednost njene naložbe v družbi B. razlikovala od prodajne in da se ocena vrednosti (vedno) lahko razlikuje od dejansko doseženih transakcijskih vrednosti zaradi motivacije strank in potencialnih sinergij (točka 7.4.11. izvedenskega mnenja, list. 209). Pritožbeno sodišče še dodaja, da že zakon sam, vključno s 219. čl. ZFPPIPP, upnikom insolventnega dolžnika ne nalaga nobenih obveznosti ugotavljanja oz. preverjanja (prave) vrednosti dolžnikovega premoženja. Spoštovanje temeljnih načel insolvenčnega prava (načela absolutne prednosti upnikov pred družbeniki, načela najboljšega poplačila upnikov in njihovega enakega obravnavanja) terja, da se upnikov ne obremenjuje z odgovornostjo za morebitno nižje/neenakopravno poplačilo njihovih terjatev, še zlasti ne iz razlogov, ki se tičejo le dolžnika in izvirajo izključni iz njegove sfere. Pritožba ima zato prav, da je zakonodajalec prav za takšne situacije, kot je obravnavana, predvidel tožbo za razveljavitev prisilne poravnave. Nerelevantno je torej, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom PP vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih.

10. Bistveno sporno vprašanje med strankama pa je bilo, ali se pogoj za razveljavitev potrjene PP iz prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP, "če lahko insolventni dolžnik plača terjatve upnikov, za katere učinkuje potrjena PP, v celotnem znesku navadnih terjatev iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona", nanaša zgolj na navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP, za kar se zavzema tožeča stranka, ali pa je pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika treba upoštevati tudi zavarovane in konvertirane terjatve s pripadajočimi obrestmi, pri čemer tožena stranka zastopa stališče, da razveljavitev potrjene PP v primeru razlastitve prejšnjih lastnikov dolžnika in dokapitalizacije s konverzijo upniških terjatev sploh ne pride v poštev. Tožeča stranka se je pri utemeljevanju svojih stališč sklicevala na mnenje dr. C. C. (A140), tožena stranka pa na mnenje dr. D. D. (B47), tudi komentar k 219. členu ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni mogoče slediti dobesedni razlagi 219. člena ZFPPIPP, pri kateri vztraja tožeča stranka in da je pri oceni plačilne sposobnosti dolžnika treba upoštevati tako konvertirane terjatve s pripadajočimi obrestmi kot tudi obresti od zavarovanih terjatev, ki bi tekle v primeru, če PP ne bi bila sklenjena. Razveljavitev PP zgolj za navadne terjatve bi v nasprotnem nedopustno privilegirala upnike navadnih terjatev. Sodišče je ugotovilo, da v primeru, če bi se upoštevale vse navedene terjatve do dolžnika s pripadajočimi obrestmi, vrednost unovčenega premoženja v višini 92.374.221,00 EUR ne bi zadostovala za njihovo poplačilo. Z navedenimi zaključki prvostopnega sodišča, ki jih je sodišče tudi smiselno in obrazloženo utemeljilo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Prav ima sicer pritožba, da jezikovna razlaga 219. člena ZFPPIPP ne ponuja opore za te zaključke. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je sledilo toženi stranki, da razlaga po namenu in sistemska razlaga citiranega določila v konkretnem primeru pretehtata zgolj jezikovno razlago. Določba 219. člena ZFPPIPP izhaja iz podmene, da potrjena PP nima učinka na zavarovane (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP) in seveda tudi ne na konvertirane terjatve, saj le-te s konverzijo v stvarni vložek prenehajo obstajati. Kar pa ne pomeni, da teh terjatev dolžniku ni treba plačati oz. da se pri ocenjevanju njegove plačilne sposobnosti ne upoštevajo. Tožeča stranka je že sama odstopila od dobesednega pomena citiranega določila, in pri svojem izračunu dolžnikove plačilne sposobnosti upoštevala, da bi moralo njegovo premoženje zadostovati ne samo za poplačilo navadnih terjatev iz 4. odst. 212. čl. ZFPPIPP, pač pa tudi vseh zavarovanih terjatev.

12. Poleg tega pa v konkretnem primeru ne drži zakonska domneva, da potrjena PP ni učinkovala na zavarovane terjatve. Tudi te so bile v postopku PP prestrukturirane tako, da so se v posledici znižane ocene vrednosti zavarovanja razdelile na nove zavarovane in nove navadne terjatve, pri čemer je bilo v potrjeni PP določeno, da obresti od novih zavarovanih terjatev od začetka postopka PP (19. 9. 2014) do pravnomočnosti sklepa o potrditvi PP (4. 12. 2015) niso tekle, od 4. 12. 2015 do roka za izplačilo po potrjeni PP ( 31. 12. 2016) pa so bile določene obresti v višini 1 %. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče naložiti plačila vseh navadnih terjatev z obrestmi (po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, saj so vse navadne terjatve zapadle pred začetkom postopka PP), medtem ko zavarovani upniki obresti za svoje zavarovane terjatve ne bi prejeli oz. bi jih prejeli le v višini 1 %. Pritožbeni ugovor, da tožeča stranka v tem postopku ni zahtevala zamudnih obresti od zapadlosti svoje terjatve oz. od izdaje sklepa o potrditvi PP, je nerelevanten. Ugoditev zahtevku tožeče stranke bi imela za posledico razveljavitev sklepa o potrditvi PP tudi v delu, ki se je nanašal na odložitev zapadlosti navadnih terjatev, kar pomeni, da bi vsak upnik, katerega navadna terjatev je bila ugotovljena v postopku PP, pridobil pravico tudi do uveljavljanja zakonskih zamudnih obresti za ves čas zamude. Tožena stranka ima zato prav, da bi bil pravni položaj navadnih upnikov v primeru delne razveljavitve potrjene PP, v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od njihovih terjatev, boljši v primerjavi z upniki zavarovanih terjatev, na pravni položaj katerih razveljavitev PP ne bi imela nobenega vpliva. V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki vključuje tudi upoštevanje prednosti, t.j. terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je zato treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odst. 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena PP.

13. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču tožene stranke, da prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v primeru razlastitve dotedanjih lastnikov, t.j. znižanja osnovnega kapitala dolžnika na nič in konverzije terjatev upnikov v stvarne vložke. Četudi noben zakon (niti ZFPPIPP, za katerega je značilna specifična nomotehnika, ki z matematično natančnostjo predvidi vse situacije), v resnici ne more predvideti in urediti vseh dejanskih okoliščin posameznega primera in njihovih variacij, pa pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da zakonodajalec takšne izjeme (da se 219. člena ZFPPIPP ne uporablja v primeru konverzije upniških terjatev v deleže) ne bi bi mogel izrecno predvideti. Konverzija terjatev v deleže (debt to equity swap) je precej pogost in splošno znan ukrep prestrukturiranja insolventnega dolžnika, ki tudi v kombinaciji s predhodnim znižanjem osnovnega kapitala dolžnika na nič (199.b in 199.d člen ZFPPIPP) ne predstavlja nobene nenavadne oz. neobičajne dejanske okoliščine, ki je zakonodajalec ne bi mogel upoštevati pri določitvi pogojev za izpodbojni zahtevek po 219. člen ZFPPIPP). Lažje je razumeti, da je v okvir plačilne sposobnosti dolžnika "pozabil" vključiti dolžnikovo sposobnost tekočega poravnavanja zavarovanih terjatev (ne glede na sredstvo in vrednost zavarovanja; če prodaja teh sredstev ni bila predvidena v NFP) in seveda tudi obveznosti iz tekočega poslovanja, saj gre v tem primeru za obveznosti, ki se razumejo same po sebi, že ob uporabi pravil logičnega in zdravorazumskega sklepanja.

14. Ali je smiselno in pravilno, da imajo največje koristi od izboljšanega poslovanja prestrukturiranega dolžnika tisti upniki, ki so se zaradi konverzije prostovoljno odrekli celotnemu poplačilu svojih terjatev in ne le delnemu plačilu kot navadni upniki, je vprašanje (tožene stranke), ki v tem postopku ne terja odgovora. Nesporno je šlo v konkretnem postopku PP zgolj za nadzorovano in predvidoma tudi vnaprej načrtovano likvidacijo tožene stranke, ki si je s potrditvijo PP zagotovila le ugodnejše pogoje za izvedbo lastnega prenehanja s prodajo obstoječega premoženja (in torej ni šlo za prestrukturiranje z reševanjem "zdravih jeder", izboljšanje poslovanja, prevzemanje novih poslov in novih rizikov ipd., k čemur bi lahko bistveno prispevali novi lastniki). Zato pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne najde tehtnih razlogov za drugačno ocenjevanje prispevka upnikov, ki so se odločili za konverzijo in "s tem sprejeli največje breme ter tveganje za primer neuspešnega nadaljnjega poslovanja dolžnika", v primerjavi z drugimi upniki. Tudi sicer gre v času do izpolnitve obveznosti iz PP izboljšanje dolžnikovega finančnega položaja vsaj deloma, če ne v celoti pripisati učinkom PP, kar pomeni, da so k temu izboljšanju zagotovo prispevali tudi upniki, ki so se odpovedali delu svojih terjatev in s tem dolžnika odrešili insolventnosti.

15. Se pa pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je treba v primeru ocenjevanja plačilne sposobnosti dolžnika po potrjeni PP na enakovreden način upoštevati tudi terjatve teh upnikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi v primeru delne razveljavitve potrjene PP dodatne obveznosti tožene stranke poslabšale finančni položaj tožene stranke in da bi lahko vplivale na vrednost osnovnega kapitala tožene stranke in s tem vrednost poslovnega deleža upnika, ki je konvertiral svoje terjatve. Pravilo iz 46. člena ZFPPIPP je zato treba upoštevati tudi v primeru, ko se odloča o razveljavitvi potrjene PP, saj razveljavitev PP, kot že rečeno, ne sme povzročiti neenakopravnega položaja upnikov in tudi ne sme vplivati na prednostne pravice do njihovega poplačila. Sposobnost insolventnega dolžnika, da plača navadne terjatve upnikov, za katere učinkuje prisilna poravnava, v večjem deležu, kot je bilo določeno v potrjeni PP, je zato treba presojati celovito, ob upoštevanju vseh dolžnikovih obveznosti ob začetku postopka PP in tudi tekočih obveznosti dolžnika po potrditvi PP.

16. Ker po ugotovitvah izvedenca, ki jim je sledilo sodišče prve stopnje, iztržljivo premoženje tožene stranke ni zadostovalo za poplačilo terjatev v navedenem obsegu, česar pritožba niti ne izpodbija, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. in 353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po stroškovniku tožene stranke v višini 3000 OT po odvetniški tarifi št. 22/1, 1 do 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).