Jedro

Če je dejansko stanje glede delavkine prištevnosti v času podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja nerazčiščeno, je potrebno dokazni postopek dopolniti s postavitvijo izvedenca ter ugotoviti, kakšno je bilo ravnanje vodilnih oseb tožene stranke z delavko v času pred podpisom sporazuma ter kako je to vplivalo na delavkino pravo voljo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da je sklep direktorja tožene stranke z dne 29.7.1992 potrjen z odločbo z dne 6.10.1992, nezakonit, zato ga je razveljavilo. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati in izpolniti vse pravice, ki bi ji šle iz delovnega razmerja za čas od 28.7.1992 do 1.9.1992, vključno s pravico do rednega letnega dopusta, pri čemer ji mora izplačati za navedeno obdobje osebne prejemke v skupnem znesku 42.093,00 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.493,00 SIT od 1.8.1992 dalje do dneva plačila, od zneska 36.086,60 SIT od 1.9.1992 do dneva plačila in od zneska 1.531,80 SIT od 1.10.1992 dalje do dneva plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 99.360,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in sicer s sodbo opr.št. Pdp 765/97 z dne 21.1.1999 tako, da je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materilano pravo glede napake volje. Po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o grožnji, ki bi imela za posledico razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če delodajalec delavcu pojasni, da se disciplinskemu postopku lahko izogne, če bi dal odpoved delovnega razmerja. Grožnja z disciplinskim postopkom ni pravno relevantna, saj je pravno relevantna samo tista grožnja, ki je pri delavcu povzročila utemeljen strah, da je podpisal izjavo o prenehanju delovnega razmerja, ki je brez vpliva na izoblikovanje njegove volje - sicer ne bi. Strah je utemeljen samo, če je nevarnost, ki je grozila, bodisi s silo ali grožnjo, resna in če zadeva pomembno pravno zavarovano dobrino. Prav tako pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da v konkretnem primeru ni nobenega dvoma o prištevnosti tožnice ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, saj je sama povedala, da je sporazumno odpoved pred podpisom prebrala in vedela, kaj podpisuje, čeprav je bila zaradi neprijetne situacije razburjena in prestrašena. Pritožbeno sodišče je tudi upoštevajoč izpovedbo priče dr. M. P., ki je pojasnil, da je tožnica senzibilnejša, depresivno strukturirana oseba, ki kaže znake zelo izraženega depresivnega stanja, v zanjo specifičnih konfliktnih situacijah pa se lahko pojavi manj ustrezno reagiranje, zaključilo, da to ne vzbuja dvoma v prištevnost tožnice, saj je torej dobro vedela, kaj podpisuje in se je zavedala svojega ravnanja in posledic, ki iz tega sledijo.

Ker je sodišče druge stopnje menilo, da je popolno ugotovljeno dejansko stanje, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 4. točke 373. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek stroškovno zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov toženi stranki, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je med drugim navajala to, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni dvoma v prištevnost tožnice v času podpisa sporazuma, saj je ta zaključek sodišča v nasprotju z ugotovitvam psihiatra dr. M. P. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj se je postavilo na stališče, da sodišče druge stopnje brez opravljene glavne obravnave ne bi smelo spreminjati sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba dopolniti dejansko stanje v dopolnjenem dokaznem postopku, bi bilo treba s tem namenom vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa na podlagi 2. odst. 362. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje opraviti glavno obravnavo.

Po mnenju revizijskega sodišča je treba v konkretnem primeru izhajati iz 2. odst. 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), po katerem mora biti izjava volje osebe, ki prevzema obveznost v pogodbenem razmerju "svobodna in resna". Pomembna dejstva v zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem psihiatra dr. M. P.. Da bi sodišče druge stopnje lahko opravilo presojo odločilnega dejstva v tej zadevi, to je ali je tožnica imela ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja v oblasti svoje ravnanje, bi moralo sodišče druge stopnje oceniti tudi druge okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje ter zavzeti stališče o tem, ali je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje izveden v zadostnem obsegu, tako da ugotovljena dejstva omogočajo pravilno uporabo materialnega prava. Po stališču revizijskega sodišča gre za ugotavljanje, kakšno je bilo ravnanje vodilnih oseb tožene stranke z revidentko v času pred podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ter za ugotavljanje, kakšne učinke je imelo ravnanje teh oseb z revidentko z vidika vplivanja na njeno pravo volje. Sodišče druge stopnje je glede prištevnosti tožnice že zavzelo stališče, vendar pa je po razlogih revizijskega sodišča nepravilno ravnalo, saj je treba ugotoviti in oceniti ali se je tožnica ob podpisu sporazuma zavedala posledic podpisa sporazuma ter ali je imela v trenutku podpisa sporazuma v oblasti svoje ravnanje, kar pa pomeni, da mora sodišče prve stopnje v novem dokaznem postopku s postavitvijo izvedenca ugotoviti, ali je bila tožnica ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja prištevna, ali ne.

Ker je ostalo dejansko stanje glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek o ugotavljanju tožničine prištevnosti.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.